Včeraj smo naleteli na zanimiv fenomen – na novodobni gordijski vozel. Če dobro pogledate, se zdi kot enačba z dvema neznankama. Čakajoč na veter, se je intelektualni cvet posadke 4 ure ukvarjal z rešitvijo. Zaenkrat neuspešno. Najbrž bo potrebna gordijska rešitev.
Če kdo vidi bolj čisto rešitev, se priporočam.
Update:
Ponoči se mi je utrnila rešitev, ki je zelo enostavna – in logična (ob poznavanju osnov mornarskih vozlov). Le kako se nisem tega takoj domislil…
Slabo razvit bančni sektor je seveda problematičen iz vidika rasti. Ker pač potencialno produktivne naložbe ne morejo priti do financiranja in zato BDP raste počasneje. Toda problematičen je tudi prevelik bančni sektor. Zadnje študije kažejo, da so razlogi različni. Eden od razlogov je, da hitro rastoč bančni sektor privablja najboljše kadre iz drugih panog, ki (tudi zato) počasneje rastejo. Drugi razlog je v tem, da banke financirajo projekte, ki imajo “collateral”, materialno zavarovanje, torej premoženje, s katerim lahko zavarujejo kredit, in pri tem nerade financirajo naložbe v raziskave in razvoj, ki pa imajo dolgoročno največji potencial za rast.
Seveda pa je problem tudi v samih študijah. Tim Harford spet, v sebi lastnem lucidnem slogu, piše, zakaj gre lahko večinoma za navidezne povezave (spurios correlation) – ker po krizi razvite države, ki imajo največje bančne sektorje (kot delež v BDP), rastejo zelo počasi, bomo avtomatsko dobili negativno povezavo med velikostjo bančnega sektorja in rastjo v razvitih državah. V nekih drugih časih, denimo obdobje pred krizo, pa bi dobili pozitivno povezavo. Nadaljujte z branjem
Zadnje leto in pol z enim očesom z zanimanjem spremljam veliko bitko v ekonomski blogosferi o t.i. “neofisherizmu“. Gre za bitko za interpretacijo istega pojava: ali zvišanje (nominalne) obrestne mere znižuje inflacijo ali pa obratno da zvišanje obrestne mere tudi dvigne inflacijo. Prva trditev je konvencionalna monetarna politika, druga pa sledi Fisherjevi enačbi, po kateri je nominalna obrestna mera vsota realne obrestne mere in inflacije. Torej če centralna banka znižuje obrestno mero, posledično (ob približno konstantni realni obrestni meri) tudi znižuje inflacijo. Dolgo obdobje nizkih obrestnih mer ima za posledico deflacijske trende. Torej tudi kvantitativno sproščanje kot zadnje in najbolj masovno orožje centralnih bank, da bi spodbudile rast cen, dejansko še poglablja deflacijske težnje.
Podatki kažejo v smer nefisherjanskega mehanizma, toda nihče (razen nekaj neomonetaristov) si pravzaprav ne upa v to zares “verjeti”. Ker je izven konvencionalne logike monetarne politike in ker to pomeni, da so centralne banke zamešale predznake. The jury is still out. Spodaj je zanimiv poljuden opis problema s strani vedno lucidnega Noaha Smitha: Nadaljujte z branjem
Ekonomija je zabavna reč. Ker je tako dinamična oziroma “fleksibilna”. Ker nobena teorija ni trdna, ampak se razlage sproti spreminjajo. Kar je veljalo kot zakonitost pred leti, je danes ovrženo. In v kar verjamemo danes in za kar znamo najti “empirično podporo” v podatkih, se že jutri izkaže kot neveljavno. In tako je denimo tudi glede javnega dolga. Zadnja tri desetletja je denimo veljalo, da je visok javni dolg problematičen – ker to vodi v višje stroške zadolževanja, večje javne deficite in še večji dolg ter manj možnosti za stimuliranje gospodarstva v primeru krize.
Vidite, danes, v današnjih okoliščinah, to (nujno) ne velja več. Vsaj ne za velike države, ki izdajajo dolg v lastni valuti. V teh okoliščinah velike negotovosti in nizke rasti je (pre)nizek javni dolg lahko problematičen, ker kot pravita denimo Narayana Kocherlakota (predsednik mineapoliškega Fed) in Paul Krugman, ni dovolj “varnih sredstev”, kamor bi se lahko zasebni investitorji umaknili. Zasebna “varna sredstva”, vsi finančni derivati z boniteto AAA, so se izkazali kot navadna potegavščina brez kritja. Samo država je dovolj trdna (ker lahko tiska denar brez omejitev), da lahko zagotovi varnost naložb. Nadaljujte z branjem
To buy time, the Chinese government is stimulating its growing economy and keeps it shielded from currency revaluations, in the hope that vibrant growth can continue. But they see the omens. And they are not good. On the one hand, China’s consumption-to-GDP ratio is falling; a sure sign that the domestic market cannot generate enough demand for China’s gigantic factories. On the other hand, their fiscal injections are causing real estate bubbles. If these are unchecked, they may burst and thus cause a catastrophic domestic unwinding. But how do you deflate a bubble without choking off growth? That was the multi-trillion dollar question that Alan Greenspan failed to answer. It is not clear that the Chinese authorities can.
This post follows up from earlier ones entitled Europe after the Global Minotaur and America after the Global Minotaur. These posts are extracts from the forthcoming new edition of The Global Minotaur.
View original post 601 more words
Emil Erjavec
Vsak avgust je že več kot desetletje enako. Kritična vprašanja pridelave in porabe hrane, ki nas vse »zadeva«, polnijo medijski prostor. Zadnji teden je v ospredju domnevna zamenjava slovenskih dobaviteljev s hrvaškimi pri še zmeraj najpomembnejšem slovenskem trgovcu, ki ga je prevzel hrvaški agroživilski in trgovski koncern. Izpostavljena sta dva primera: to je, da pri svežem prašičjem mesu zaradi nekonkurenčnosti izginja slovenski del oskrbe polic in da je pri trgovski blagovni znamki mleka tudi zaradi cene ena slovenska mlekarna zamenjala drugo. Na podlagi teh primerov nekateri mediji postavljajo celo vprašanje o preživetju slovenskega kmetijstva in živilstva. S strani novih lastnikov ohranjeni predsednik uprave trgovca je v medijih odgovarjal, da svet ni črno bel, da prihaja tudi do povečanja količin pri slovenskih dobaviteljih in da slovenski potrošnik seveda zahteva slovensko in lokalno, da pa le-to mora biti tudi cenovno ustrezno. * Nadaljujte z branjem
Strinjam se z zapisom v The Economistu. Nauka nedavne afere Ashley Madison, kjer so hekerji ukradli in razkrili podatke o skoraj 39 milijonih anonimnih uporabnikov spletnega servisa za organiziranje “seksualnih zmenkov”, sta pravzaprav dva. Prvič, da razkrivanje teh zasebnih podatkov ne koristi nikomur, razen naslajanju rumenih medijev in širjenju hipokrizije, medtem ko lahko uniči zakone in kredibilnost vpletenih posameznikov. In drugič, da online podatki niso varni in da morajo vsi – posamezniki, predvsem pa ponudniki – razmisliti o bolj varnih sistemih “hranjenja podatkov”. Kar je zabeleženo na internetu, je praktično javno. Ne samo facebook, ali spletno nakupovanje, pač pa tudi vsebine, po katerih spletno brskamo.
Branko Milanovic, ki pripravlja novo knjigo “Global inequality”, si zastavlja zelo kontroverzno vprašanje: Je nevarnost socializma ohranjala enakost v kapitalizmu? Ideja je preprosta, vendar zelo močna. Demonstracijski oz. disciplinirajoč učinek socializma: obstoj socializma tam zunaj bi lahko držal apetite lastnikov kapitala in vladne politike nazaj. Če bi preveč pritisnili na delavce, bi se ti lahko uprli in, saj veste, z revolucijo pobrali lastnikom kapitala vse. Tako kot v Rusiji.
Obdobja in trendi za takšno hipotezo se sicer ujemajo (glejte spodaj), vendar pa dvomim, da je to mogoče empirično dokazati. Po moje je tukaj zelo veliko vlogo odigrala globalizacija: ko je prišlo do bolj množične selitve proizvodnje v Azijo, so delavci (in sindikati) v ZDA začeli izgubljati moč, kajti za vsako delovno mesto v ZDA je onstran Pacifika čakalo nekaj sto “lačnih” Azijcev, ki bi iste naloge naredili dvajsetkrat ceneje.
You must be logged in to post a comment.