Nerodna reč. Cordoba in Verdier (IMF) sta leta 2007 pokazala, da Lucasovo izjavo (da je fokus na razdelitev ena izmed najbolj nevarnih in strupenih tendenc v ekonomski znanosti, ker da so koristi od prerazdelitve obstoječih dohodkov praktično nične v primerjavi z neomejenim potencialom rasti proizvodnje) negira že sam Lucasov teoretski okvir za ovrednotenje blaginje. Pravita, da negativni učinki neenakosti na blaginjo v večini primerov presegajo koristi od gospodarske koristi. Lucas torej pobije samega Lucasa, če dosledno sledi lastnemu teoretskemu konceptu.

Nadaljujte z branjem→

Nobelovec Robert Lucas se je sicer pred desetletjem glasno pritožil, da ni nič bolj nevarnega in strupenega za zdravo ekonomsko znanost kot fokus na vprašanje distribucije dohodkov:

Of the tendencies that are harmful to sound economics, the most seductive, and in my opinion the most poisonous, is to focus on questions of distribution… (Lucas, 2004).

Toda od takrat je preteklo mnogo vode in celo desetletje resnih raziskav – od Atkinsona, Pikettyja, Saeza, Cordobe … do IMF, ki so pokazale, hm, da je (preveč neenakomerna) razdelitev dohodkov in premoženja še kako pomembna za gospodarsko rast in družbeno stabilnost. Nerodno je le, da o tem v ekonomiji v zadnjih nekaj desetletjih praktično nimamo nobenene teorije. Razmišljanje o pomenu neenakosti je ostalo na ravni, kjer sta ga pred pol stoletja zacementirala Nicholas Kaldor (deleži dohodkov kapitala in dela so konstantni) in Simon Kuznets (porazdelitev dohodkov ima v procesu gospodarskega razvoja obliko narobe obrnjene črke U – v času visoke razvitosti se spet zmanjša). Jasno, oba – Kaldor in Kuznets – sta grdo zgrešila, razvoj do tedanjega trenutka (sredi 1950-ih let) sta interpretirala kot splošno zakonitost. Od takrat je delež dela v razdelitvi BDP upadel za 10 odstotnih točk, neenakost pa se je kljub visoki razvitosti močno povečala.

No, Joseph Stiglitz upravičeno pravi, da je skrajni čas za novo teorijo o razdelitvi dohodkov in gospodarskem razvoju: Nadaljujte z branjem→

Po vstopu v EU je tudi v Sloveniji prišlo do postopne liberalizacije trga z električno energijo (in drugimi energenti). Tako je bila leta 2007 z novim energetskim zakonom omogočena menjava dobavitelja električne energije tudi za gospodinjstva, z zakonskimi spremembami leta 2011 pa je pri dobaviteljih (regionalnih “Elektro” podjetjih v državni lasti) prišlo do strukturne ločitve dejavnosti nakupa in prodaje električne energije – vsa (sicer državna) podjetja so ustanovila svoje hčerinske družbe za trgovanje z električno energijo. Vmes je bila leta 2006 ustanovljena družba Gen-I (kot hčerinska družba Gen-energije (ki ima v lasti polovični delež v krški nuklearki) in podjetja Istrabenz-Gorenje). Gen-I je zelo agresivno vstopil na trg in z medijsko kampanjo ter zelo nizkimi cenami na podlagi pogodbe z “materjo” o ekskluzivnem odjemu električne energije (predvsem iz nuklearke) do konca leta 2014 dosegel 25% tržni delež pri dobavi poslovnim odjemalcem in 16% tržni delež pri dobavi gospodinjstvom.

Vendar pa nizke cene električne energije kljub rekordno nizkim cenam na evropskem trgu niso bile vzdržne in večina prodajalcev je ustvarjala izjemno nizke marže, ki niso pokrivale osnovnih tveganj (več o tem kasneje). Zato je prišlo do obratnega procesa – procesa združevanja trgovskih podjetij, da bi na podlagi večjega porfelja kupcev lažje obvladovala tveganja. Agencija za varstvo konkurence (AVK) leta 2013 ni dovolila združevanja HSE, Elektro Maribor in Elektro Maribor Energija Plus (zaradi pričakovanih negativnih horizontalnih in vertikalnih učinkov). Letos oktobra se bosta združila Elektro Celje Energija (ECE) in Elektro Gorenjska Prodaja (EGP), ki bosta skupaj dosegla 18.3% tržni delež. Združila pa naj bi se tudi največja igralca na trgu – Gen-I in Elektro Energija (EE), ki bi združena dosegla 41% tržni delež na celotnem trgu. In prav slednja združitev je izjemno problematična, pri čemer je prevladujoč položaj na maloprodajnem trgu električne energije le kamenček v mozaiku veliko širšega problema.

Nadaljujte z branjem→

Grška kriza je bila predvidljiva, prav tako so bili predvidljivi učinki njenega “reševanja”. Richard Baldwin (skupaj s Charlsem Wyploszem avtor učbenika “The Economics of European Integration“, ki ga tudi sam uporabljam pri predmetu Evropski monetarni sistem) je naredil lep pregled prvih komentarjev o grški krizi, preden je do nje prišlo (2009) in nato komentarjev, zakaj tako oblikovani programi “pomoči” ne morejo biti uspešni. Gre za komentarje znanih ekonomistov, ki so jih objavljali na portalu VoxEU. Zanimivo branje.

The Greek crisis has rumbled along since 2009. Vox columnists have been analysing the situation with uncanny foresight right from the beginning. This column reviews a few of the contributions from 2009 and 2010 that predicted many of today’s challenges using nothing more than simple economic logic and a firm grasp of the facts.

Nadaljujte z branjem→

Danes naj bi tudi nemški parlament dal zeleno luč za zadnji v vrsti, tretji bail-out Grčije (85 milijard evrov v zameno za še več zategovanja pasu in strukturne reforme, 85 milijard evrov, ki so več kot 90% namenjene zgolj poplačilu obstoječih obveznosti). In potem bo vse lepo in Grčija bo izginila iz TV novic in ostali bomo srečno živeli do konca naših dni.

Figo. Če mislite, da bo s tem grške krize konec, se hudo motite. Ta tretji bail-out zgolj še bolj povečuje grški javni dolg in še bolj zmanjšuje možnosti za gospodarsko rast – in zgolj prelaga krizne novice za nekaj mesecev.

Spodaj je nekaj branja znanih ekonomistov na portalu VoxEU, ki vsi govorijo enako zgodbo. Tudi tretji grški bail-out ne more delovati.

• VoxEU told you so: Greek Crisis columns since 2009 – Baldwin
• Greece: And the can keeps on rolling… – Beck
• Greek debt sustainability: The devil is in the tails – Consiglio & Zenios
• Greece should prepare for Grexit and then not do it – Wyplosz
• A programme for Greece: Follow the IMF’s research – Mody
• Variable geometry bites back: Schäuble’s motives – Ghironi
• Why the ECB should not insist on repayment of its Greek bonds – De Grauwe & Ji
• The new European Union – Wyplosz
• Lessons for Greece: Forcible currency conversions from 1982 to 2015 – Reinhart
• Greece is solvent but illiquid: Policy implications – De Grauwe
• Path to Grexit tragedy paved by political incompetence – Eichengreen
• Grexit: The staggering cost of central bank dependence – Wyplosz

Novi paper Josepha Stiglitza, ki poskuša opredeliti bolj splošen pristop k oblikovanju makroekonomskih teorij, ki bi lahko pojasnile globoke depresije. Pri tem morajo makro teorije odgovoriti na tri ključna vprašanja: (1) Kaj povzroča velike oscilacije v gospodarstvu (vzroki)? (2) Kako pojasniti velik obseg volatilnosti (globina)? in (3) Kako pojasniti njihovo persistentnost (trajanje?. Stiglitz pravi, da (neoklasične) teorije realnih poslovnih ciklov (RBC) in neokeynesianske teorije z nominalnimi rigidnostmi v cenah in plačah lahko sicer pojasnijo določene zgodovinske epizode, nimajo pa odgovora na to, kaj povzroča velike depresije, kot je tudi zadnja, zakaj so tako globoke in zakaj tako dolgo trajajo. Ker je večina globokih depresij sledila ekscesivni kreditni ekspanziji, bi morale makro teorije zajeti finančni sektor, proces ustvarjanja kreditov in bančni sektor, ki imajo bistveno večjo vlogo kot v preteklosti.

Spodaj sta uvod in sklep iz Stiglitzevega članka. Se splača prebrati njegovo kritiko RBC teorij in neokeynesianskih teorij, manifestiranih v DSGE modelih, pri čemer se v prvih take krize sploh ne morejo zgoditi, druge pa so narejene zgolj za “lepo vreme”, za nizke oscilacije gospodarstva. Obe veji pa seveda ignorirata finančni sektor, ki je običajno v ozadju globokih kriz.

Nadaljujte z branjem→

Vir: Brad DeLong

Nadaljujte z branjem→

Ta zapis Brada DeLonga je Must read, če hočete razumeti, v katerem kontekstu je nastala Lucasova makroekonomska revolucija konec 1970. let, ki je etablirala racionalna pričakovanja, racionalnega reprezentativnega posameznika in “trge, ki se počistijo” (ni brezposelnosti). Bila se je bitka med “starimi” velikimi keynesianskimi ekonometričnimi makromodeli za oceno učinkov ekonomskih politik ter Lucasovo kritiko, ki je tem modelom očitala izostanek “strukturnosti” in mikrofundiranosti (v optimizacijskem obnašanju racionalnih reprezentativnih posameznikov).

Zmagala je Lucasova smer in dobili smo mikrofundirane makromodele, sicer ne tiste z market-clearingom, kot je želel Lucas, pač pa tiste, ki jih je utemeljil Greg Mankiw in ki še vedno temeljijo na racionalnih pričakovanjih, ki zaradi predpostavke “lepljivih cen” dopuščajo kratkoročno brezposelnost in se zaradi tega (napačno) imenujejo “neo-keynesianski” (predvsem DSGE modeli). No, ti “neo-keynesianski” modeli danes prevladujejo … toda bolj kot igračke med akademiki. In ta “toda” je ključen: medtem ko “stari” keynesianski ekonometrični makromodeli še vedno odlično delujejo v napovedovanju kratkoročnih gibanj makroekonomskih kazalcev (inflacija, BDP), pa ti brilijantni “neo-keynesianski” mikrofundirani (DSGE) modeli praktično nimajo uporabne vrednosti za tiste, ki ustvarjajo ekonomske politike, kot se je pridušal tudi Mankiw.

Nadaljujte z branjem→

Robert Lucas, Lives of the Laureates:

I loved the Foundations [Samuelson’s Foundations of Economic Analysis]. Like so many others in my cohort, I internalized its view that if I couldn’t formulate a problem in economic theory mathematically, I didn’t know what I was doing. I came to the position that mathematical analysis is not one of many ways of doing economic theory: It is the only way. Economic theory is mathematical analysis. Everything else is just pictures and talk.

Oh, come on. Would anyone ever think that unless you can formulate the problem of whether the earth revolves around the sun or the sun around the earth mathematically, you don’t know what you are doing? And, yet, remarkably, on the page following that silly assertion, one finds a totally brilliant description of what it was like to take graduate price theory from Milton Friedman.

Nadaljujte z branjem→