Slovensko agroživilstvo v krizi: Razklenjene agroživilske verige

Emil Erjavec

Vsak avgust je že več kot desetletje enako. Kritična vprašanja pridelave in porabe hrane, ki nas vse »zadeva«, polnijo medijski prostor. Zadnji teden je v ospredju domnevna zamenjava slovenskih dobaviteljev s hrvaškimi pri še zmeraj najpomembnejšem slovenskem trgovcu, ki ga je prevzel hrvaški agroživilski in trgovski koncern. Izpostavljena sta dva primera: to je, da pri svežem prašičjem mesu zaradi nekonkurenčnosti izginja slovenski del oskrbe polic in da je pri trgovski blagovni znamki mleka tudi zaradi cene ena slovenska mlekarna zamenjala drugo. Na podlagi teh primerov nekateri mediji postavljajo celo vprašanje o preživetju slovenskega kmetijstva in živilstva. S strani novih lastnikov ohranjeni predsednik uprave trgovca je v medijih odgovarjal, da svet ni črno bel, da prihaja tudi do povečanja količin pri slovenskih dobaviteljih in da slovenski potrošnik seveda zahteva slovensko in lokalno, da pa le-to mora biti tudi cenovno ustrezno. *

Tema bo verjetno po sejmu Agra, ki daje ton slovenskemu medijskemu prostoru z vsebinami hrane, ugasnila, ima pa nekatera pomembna ozadja in vprašanja. Kaj se res dogaja z zamenjavo dobaviteljev? Kaj pa, če gre še za kaj več? Je morda to res le vrh ledene gore nekonkurenčnosti slovenskega agroživilstva?

O tem, kdo so dobavitelji, koliko je prodanih živil in pijače ter predvsem, kakšni so trendi pri posameznih trgovcih, ni mogoče pridobiti natančne in točne informacije. Prepuščeni smo piarovski interpretaciji uprav tega in drugih trgovcev. Verjetno so informacije v glavnem dejanske, zagotovo pa tudi interesno izpostavljene. Vsekakor brez številk ni popolne slike in tavamo v megli, namigih in spinih. Kakšne so naloge in kaj že dela slovenski varuh prehranske verige?

Se pa na ponudbi živil v trgovinah zagotovo nekaj dogaja in dejansko prihaja do strukturnih premikov v slovenski oskrbi s hrano. Hrvaška je po njenem pristopu v Evropsko unijo, podprto tudi seveda s prevzemi, povečala izvoz v Slovenijo. Kolega Aleš Kuhar je tako letos julija poročal, da se je poleg drugega, »zadnje leto uvoz svežega mesa iz Hrvaške povečal za štirikrat«. Sprememb v zunanji trgovini ni mogoče pripisati zgolj lastniškim premikom. Slovenska živilsko predelovalna industrija je pod hudimi ekonomskimi in strukturnimi pritiski, ki so tudi del globalnih trendov. Panoga stagnira in obeti niso najboljši. Položaj se seveda razlikuje glede na posamezne dejavnosti in podjetja, nekaterim tudi uspe izboljšati sliko in povečati izvoz in prihodke, celo rasti. Razlogi za stagnacijo so v manjših skupnih količinah posameznih proizvodov, pa tudi deficitni tehnologiji, stroškovni učinkovitosti in seveda finančni obremenjenosti, ki pomembno določa tudi razvojne zaostanke in vodi preko slabe banke v prodajo novim, predvsem tujim lastnikom. Drugima členoma v agro-živilski verigi, kmetijstvu in trgovini, morda kaže celo bolje, vsaj za tisti konkurenčnejši del obeh členov.

Prejšnji teden sem bil v Milanu na svetovnem kongresu agrarnih ekonomistov in svetovni razstavi EXPO, oboje posvečeno hrani. Potrjevalo se mi je sporočilo, ki ga je najbolje povzel priznani izraelski agrarni ekonomist David Zliberman, da v prehranskem konkurenčnem boju sedaj tekmujejo celotne agroživilske verige in to predvsem s pomočjo novih tehnologij – bioekonomije.

S te perspektive je slovensko agroživilstvo pričelo resno zaostajati in to predvsem v sektorjih, ki niso učinkovito vzajemno povezani. Domači medijski prostor je poln sporočil o prodaji lokalne in slovenske hrane, ki jih je sprejel vsaj del slovenskih potrošnikov, ponudba pa tega trenda na vseh področjih ne more pokriti. Mediji so tudi polni všečnih zgodb o posameznih uspešnih proizvajalcih, vendar ti še zdaleč ne morejo zadostiti oskrbe. Lokalno in slovensko bomo jedli edino, če bomo uspeli razviti učinkovito agroživilsko verigo v vseh njenih členih. Proizvodni sistem, od njive do potrošnika, sledljiv, okolju prijazen in ekonomsko učinkovit. To spoznanje je prisotno, je tudi nekaj premikov, vendar v glavnem stagniramo. Slovensko agroživilstvo je v krizi in to predvsem zaradi nesposobnosti povezovanja in pametnih inovacij v tehnologijah in organizaciji. Enostavno nam ne uspe več.

Resnost položaja lahko ponazorimo na področju prireje, predelave in prodaje svinjskega mesa. Prireja je razbita in tehnološko zaostaja. Prebivalstvo želi jesti domačo svinjino, ne želi pa prašičjih farm v svoji okolici. Mesno predelovalna industrija je deloma propadla, deloma v resnih težavah. Prevelike kapacitete se soočajo z bojem znotraj panoge, ki se seveda v velikem delu oskrbuje v tujini in le redki vlagajo v domačo prirejo. Trgovci pa seveda kupujejo tam, kjer je cenejše, in to že dolgo ni več doma. Zmrazi me, ko vidim oglase za domače mesne proizvode in slovensko svinjsko meso… Položaj je lahko tudi drugačen in kako pomembna je povezanost in sledljivost verige in vloga znanja, nedvomno kaže (še) prevladujoča in uspešna perutninska veriga.

Slovenski razstavni paviljon na EXPU v Milanu je dobro obiskan, ljudje v vrstah čakajo, da se sprehodijo po slovenski soli, vidijo slike o Bledu, izpušne cevi in ultra-lahka letala. Kulinarična ponudba je zgledna, vendar na razstavi o hrani, ne povemo nič o kmetijstvu, živilstvu in moči naših agroživilskih verig. Podobno je tudi pri manj in podobno razvitih državah. Američani, Francozi, Nizozemci in drugi pa svojo promocijo na razstavi utemeljujejo na kmetijstvu, hrani in novih tehnologijah. Bolj si razvit, gospodarsko in splošno družbeno, bolj daješ kmetijstvu in hrani ne urbano eksotičen, ampak realen gospodarski pomen. Desetletja nazaj smo to znali in razumeli, danes pa nas je lahko sram. Če ne verjamete, si oglejte sejem Agra skozi perspektivo predstavljanja domačih agro-živilskih verig, znanja in gospodarske moči.

_______

* Izvorno objavljeno Večeru, 22.8.2015

%d bloggers like this: