• Taxing the 1%: Why the top tax rate could be over 80% – Piketty, Saez & Stantcheva
• The Upward Redistribution of Income: Are Rents the Story? – Dean Baker
• Beyond social mobility – Stumbling and Mumbling
• Putting Scientific Peer Review in the Courtroom – Scientific American
• Does Marriage Help Children? – Tim Taylor
• Exploring one set of reasons why austerity happened – Simon Wren-Lewis
• The Eurozone crisis. Was it all bad German economics? – Tony Yates
• More on the Germans – Tony Yates
• An Immigrant Won’t Steal Your Raise – Noah Smith
• Keynes on the Theory of the Rate of Interest – Uneasy Money
• The Neo-Fisherian Proposition – MacroMania
• Is OMT a bluff? – Simon Wren-Lewis

Nekdanji vitezi nacionalnega interesa so v zaporih, pred sodišči ali na begu. Od njihovega nekdanjega blišča so ostali zgolj spomini, dražbe razkošnih avtomobilov in jeza njihovih nekdanjih zaposlenih. No in nekaj malega državnega dolga, s katerim smo krpali kraterje v državnih bankah. Še pred nekaj kratkimi leti je bilo povsem drugače. Politiki, ki danes skrbno pazijo, da se niti za trenutek ne pojavijo v istem kadru  s »kasto osramočenih«, so imeli svoje hišne tajkune, s katerimi so delili in vladali v gospodarstvu. Takrat so mnogi v slednjih videli zadnji branik pred navalom tujcev, ki bodo ropali in požgali vse, kar je vrednega pri nas. Z »zaščito« Slovenije pred zunanjo nevarnostjo bi se seveda izkazali kot svetilnik socialno odgovornega managerja. Nadaljujte z branjem→

IMF v svežem poročilu o učinku njegovih protikriznih programov uradno ugotavlja, kar vam nekateri trobimo že nekaj časa: da strukturne reforme v času te krize niso imele željenih učinkov. Nasprotno. Imele so minorne učinke in sprožile upore proti reformam. (*)

Structural Reforms. Many programs featured extensive structural reforms, which in general were necessary for successful internal devaluation, focused on core areas of the Fund’s responsibilities, and may have reflected the Fund’s growing emphasis on the structural challenges to growth.

Structural conditionality may, however, have resulted in reform fatigue in some cases and the growth payoffs from structural reforms in the near term appear to have been modest and less than envisaged.

Vir: Crisis Program Review, IMF, November 2015

Nadaljujte z branjem→

Aleš Ahčan

No harm intended with the above comparison, but for all my life the best way to understand a phenomenon was by finding parallels from real life or nature. The thing that intuitively drops to mind is something contagious, with dire consequences and that limits the benefits of (financial) interaction, thus comparison with syphilis.

To be more specific, here are in short a few reasons why credit risk resembles syphilis. Nadaljujte z branjem→

Izjemno dobra predstavitev dejanskega obsega neenakosti v ZDA: razlika med (A) idealno razdelitvijo, kot bi si jo želeli Američani, ki sanjajo “ameriške sanje”, (B) razdelitvijo, za kakšno mislijo, da obstaja in (C) dejansko razdelitvijo v resničnosti. Predstavitev, ki izdaja brutalno resnico, da ameriškega srednjega razreda ni več, so samo še premožni in revni.

Nadaljujte z branjem→

Evropska centralna banka (ECB) v centralno-bankirski latovščini že nekaj tednov sporoča, da jo skrbi, da »inflacijska pričakovanja niso zasidrana« in da zaradi tega razmišlja o dodatnih ukrepih monetarne politike. Če to prevedemo v ljudski jezik, nam centralni bankirji iz Frankfurta sporočajo, da jim s politiko kvantitativnega sproščanja (QE), s katero vsak mesec na trgu odkupijo državne in podjetniške obveznice v višini 60 milijard evrov, ni uspelo ustaviti padanja inflacije. Pri tem bankirji niti ne gledajo aktualne inflacije, pač pa pričakovanja na finančnih trgih glede dolgoročne inflacije, merjene kot razlike v dolgoročnih obrestnih merah med nominalnimi in za inflacijo indeksiranimi obveznicami. Slednje pa padajo, kar pomeni, da finančni trgi na dolgi rok pričakujejo še nižjo inflacijo.

No, in ker dosedanja zelo neortodoksna monetarna politika ECB z zdravilom v obliki masovnega odkupovanja obveznic na trgu ni obrodila sadov (beri: ni prepričala finančnih trgov), ECB razmišlja, da bi še povečala odmerek »zdravila« in seznam upravičenih pacientov še malce razširila. ECB bi torej še povečala mesečne količine odkupov obveznic in seznam upravičenih obveznic razširila na bolj tvegane, denimo na obveznice, ki temeljijo na posamezni vrsti kreditov s slabšim zavarovanjem. *

Nadaljujte z branjem→

Je možno še manj absolutne ravnodušnosti do poteze FED?

In ali je kdo pričakoval kaj drugega?

Z Vladotovimi pesmimi imam sicer že dolgo ljubezensko razmerje (se še kdo spomni pesmi “Dan neskončnih sanj“?), ki se je intenziviralo leta 1991 z legendarno ploščo “Namesto koga roža cveti“. Kaj intenziviralo?! Ob “Beli nedelji” sem si “rezal žile“, ko me je tedanja punca dala na čevelj (še zdaj se mi koža naježi ob tistem violinskem uvodu in “vonju krizantem, ki…“. Sledila je kulminacija v času Beltinške bande, ko smo Vladota hodili poslušat povsod, predvsem pa domov v Beltince, nato pa padec mojih simpatij praktično na ničlo. Najbrž mu delam krivico, toda zadnjih 15 let, če se diplomatsko izrazim, se “težko navdušim” nad njegovimi glasbenimi izdelki.

Ampak tale priredba Cohenove “Halleluyah” pa mi je kar všeč.

Nadaljujte z branjem→

Že zadnjič sem prikazal sliko gibanja obrestnih mer za 20. stoletje, tukaj je slika za še daljše obdobje (19. in 20. stoletje). Kot lahko vidite, so visoke obrestne mere v zgodovinski perspektivi prej izjema kot nekaj normalnega. Visoke obrestne mere v 30-letnem obdobju med 1970 in 2000 so abnormalnost iz zgodovinskega vidika. Povezane so z visoko inflacijo.

Nadaljujte z branjem→

Močne osebnosti običajno naredijo velik napredek na svojem področju. Toda po določeni točki postanejo same “razvojni problem”, ker zatirajo sveže pobude in ideje, ki bi lahko ogrozile primat njihovih idej ali njihovega statusa. In to seveda ni samo problem politike (tipično denimo za janševsko SDS), pač pa tudi oziroma nasploh v znanosti, kjer mrgoli različnih nepotizmov, “zasebnih vrtičkov” in različnih “kuhinj” pri objavah in razdeljevanju raziskovalnega denarja. Nekateri primeri so zelo znani zaradi eskalacije sporov, drugi pa precej skriti in subtilni, čeprav prav slednji utegnejo biti celo bolj problematični.

Zelo znan je denimo primer Isaaca Newtona, enega največjih znanstvenikov vseh časov (začetnika klasične mehanike, termodinamike, optike in gravitacije ter algebre), ki je po živčnem zlomu leta 1692 (v starosti 50 let), ko se je po okrevanju umaknil iz Cambridga v London in na mestu predsednika Royal Society četrt stoletja zgolj in le še branil svoje dosežke. Bil je neusmiljen do nasprotnikov (tudi v vlogi inšpektorja državne kovnice denarja) oziroma znanstvenih izzivalcev, pri čemer je najbolj znan njegov spor z nemškim matematikom Leibnizem glede prvenstva nad razvojem infinitezimalnega računa (algebre). Newton je takrat zmanipuliral, da je posebna komisija Royal Society, katere predsednik je bil, napisala poročilo, v katerem je prvenstvo pripisala Newtonu. Slednji pa je, kot se je izkazalo kasneje, napisal sklepe poročila.

Nadaljujte z branjem→