Kako spodbuditi rast: Strukturne reforme ali povečano trošenje?

Če slučajno koga zanima moje predavanje glede tega, kako v krizi spodbuditi rast (s strukturnimi reformami ali s povečanim trošenjem), pride do njega s klikom na spodnjo sliko. Te slide lahko vzamete kot ilustracijo h komentarju “Čarovnija strukturnih reform“. Morda bo na tej osnovi lažje razumeti, zakaj v času krize od strukturnih reform ne morete in ne smete pričakovati čudežev.

Strukturne reforme namreč premikajo potencialni output navgor, v krizi pa je problem, ker je agregatno povpraševanje (aktualni output) manjše od potencialnega outputa. To vrzel (output gap) pa je mogoče “pozitivno” zapreti le s povečanjem trošenja. Če ne, se pač potencialni output premakne navzdol (proizvodne kapacitete se zmanjšajo) in “negativno” zapre output gap. Tega pa nihče noče, mar ne? Toda kako to razložiti ideološkim jastrebom?

Structural reforms

3 responses

  1. Spoštovani, seveda pa vaša sicer načeloma pravilna razlaga o neprioritetnem pomenu ukrepov, ki niso zgolj nalivanje denarja, nikakor ne odlaga potrebe po sanaciji tistih “kvalitet” delovanja sistema na vsakdanji in praktični ravni (primer tega je finančni primitivizem), ki močno povečujejo ranljivost sistema. Zato tudi Banka Slovenije redno pripravlj poročila o stabilnosti, a na osnovi njih v konjunkturi 2005 – 2008 žal ni ustrezno ukrepala (pa tudi vlada ne). Sanacija finančne tveganosti delovanja sistema res neposredno ne povečuje rasti a preprečuje (vsaj pri nas) osnovo za velike padce BDP (na vaših grafih je le-ta vidna v 2008). Nermalomarno delovanje sistema bi preprečilo ali močno zmanjšalo veliko in dolgotrajno negativno “rast”, čeprav bi po citirani izjavi odgovornih v prispevku na vašem blogu lahko sklepali, da je bilo za njih “metanje” kreditov za komitenti celo prispevek k zaslužkom in rasti. Težko je »požreti« trditev da je bil padec BDP večinoma »demand-side driven« kot bi se lahk razumelo iz puščic grafa v vaši predstavitvi.

    Resnična je trditev da: “Strukturne reforme namreč premikajo potencialni output navzgor, v krizi pa je problem, ker je agregatno povpraševanje (aktualni output) manjše od potencialnega outputa. To vrzel (output gap) pa je mogoče “pozitivno” zapreti le s povečanjem trošenja”. A padec v 2008 (vsaj pri nas) gotovo ni nastal zaradi premajhnega povpraševanja, razen če se premajhno povpraševanje gleda kot (kakor pravi o svoji takratni naivnosti Bine Kordež) odmik od zelo, res ZELO optimističnih projekcij in kot odmik od vladnega pregrevanja gospodarstva. Gotovo tudi ni vseeno s kako tveganim trošenjem se povečuje rast po padcu.

    Zato je dosledna sanacija finančno malomarnega načina delovanja gotovo zelo pomembna. Obsodba in sanacija finančne malomarnosti bi (vsaj pri nas) sploh opozorila na njen sistemski pojav in dala jasno opozorilo akterjem ter demonstrirala odločnost sistema za vzdrževanje finančne kvalitete funkcioniranja tako v bankah kot tudi v podjetjih. Konec koncev je to tudi eden od pomembnejših smislov sedanjega obstoja Banke Slovenije. Pa so začuda o finančno malomarnem delovanju sistema vsi tiho (tudi stroka). Ukvarjajo pa se z vlaganjem večinoma neučinkovitih kazenskih ovadb namesto s preganjanjem finančno malomarnega ravnanja na vseh nivojih.

    Lep pozdrav Igor

  2. Igor, o marsičem se strinjava. Toda pri komentiranju je vseeno treba upoštevati osnove makroekonomije. Med ekonomisti, ne glede na njihovo ideološko prepričanje, obstaja absolutni konsenz, da se je v drugi polovici 2008 zgodil demand shock. Ker je po bankrotu Lehman Brothers (september 2008) prišlo do zamrznitve medbančnega trga, je kreditiranje tudi trgovinskih poslov nemudoma upadlo, s tem pa tudi povpraševanje. Svetovna trgovina je v 2009 upadla za četrtino, kar zelo očitno izraža, da je šlo za povpraševalni šok (agregatno povpraševanje oziroma BDP = C+I+G+(X-M) ). Iz tega se je rodila recesija, ki ji je nato zaradi povečanja negotovosti sledil tudi upad investicij (I) in zasebne potrošnje (C).
    Zaradi Lehman Brothers ni prišlo do zmanjšanja potencialnega outputa, torej ni šlo za ponudbeni šok. Potencialni output jer začel upadati šele kasneje, ko je del proizvodnih kapacitet zaradi premajhnega povpraševanja začel propadati, delovna sila pa se pomikala v dolgoročno brezposlenost ali neaktivnost.

  3. Seveda imate prav in v sosledju dogodkov pride tudi do zmanjšanja povpraševanja in to nato omogoča uporabo vse te modelske matematike in statistike. A važne so tudi podrobnosti. Če vzamem vaš zapis v odgovoru: “Ker je po bankrotu Lehman Brothers (september 2008) prišlo do zamrznitve medbančnega trga, je kreditiranje tudi trgovinskih poslov nemudoma upadlo, s tem pa tudi povpraševanje.” Zapis se vzročno bere….bankrot (posledica tveganih praks) …zamrznitev (panika)… upad kreditiranja (zmanjšanje ponudbe kreditov)…. zmanjšano povpraševanje.

    Eksterni šok v obliki finančne krize je pri nas zadel glede denarnih tokov v močno tvegano in bančno slabo zavarovano finančno konstrukcijo raznih lastniških in podjetniških podvigov, ki se je sesuvala. Groba zamrznitev kreditiranja namesto premišljene sanacije je neugodnosti še močno poglobila. Vzamimo za primer že v fazi konjunkture močno zakreditirano “veliko” gradbeništvo. To je že v fazi kandidiranja za posle močno odvisno od niza bančnih garancij in če jih banke odtegnejo potem… no verjetno bi preživela vsaj nekatera zdrava jedra. Prispevala pa je svoje še država in močno zmanjšal investicije. V “velikem” gradbeništvu tako pri nas brez posla seveda niso mogla preživeti niti zdrava jedra podjetij.

    Videti je torej, da imamo zaradi OSTALEGA zgenerirano močno zmanjšanje povpraševanja. Zmanjšano povpraševanje narekuje nato logični ukrep – dvig povpraševanja s strani države, ko si privatniki tega ne upajo. To logično razmišljanje počiva na predpostavki, da je faza bankrotov in sanacij počistila delovanje sistema in vzpostavila nujne dobre prakse. Pa je temu res vedno tako? Ali pa je morda res potrebno, ob nalivanju denarja, poskrbeti še za kaj drugega ?

    Lep pozdrav Igor

%d bloggers like this: