Uradno: IMF – Strukturne reforme so “podbacile”

IMF v svežem poročilu o učinku njegovih protikriznih programov uradno ugotavlja, kar vam nekateri trobimo že nekaj časa: da strukturne reforme v času te krize niso imele željenih učinkov. Nasprotno. Imele so minorne učinke in sprožile upore proti reformam. (*)

Structural Reforms. Many programs featured extensive structural reforms, which in general were necessary for successful internal devaluation, focused on core areas of the Fund’s responsibilities, and may have reflected the Fund’s growing emphasis on the structural challenges to growth.

Structural conditionality may, however, have resulted in reform fatigue in some cases and the growth payoffs from structural reforms in the near term appear to have been modest and less than envisaged.

Vir: Crisis Program Review, IMF, November 2015

(*) Vendar pa to ne pomeni, da so strukturne reforme nasploh “brez zveze”. Pač pa, da strukturne reforme naslavljajo ponudbeno stran gospodarstva, in zato NE MOREJO imeti bistvenih učinkov, če gospodarstvo zadene povpraševalni šok, kot se je zgodilo v času te krize. Če bi ekonomisti na IMF vsaj za minuto vzeli v roke učbenik (Intermediate) “Macroeconomics” njihovega donedavnega dolgoletnega glavnega ekonomista Olivierja Blancharda, ki ga tudi jaz uporabljam pri poučevanju študentov 3. letnika, bi naleteli na temeljno pravilo ekonomske politike glede optimalne kombinacije ukrepov ekonomske politike, in sicer:

  • Najboljši odgovor na povpraševalni šok je politika, ki cilja na agregatno povpraševanje (kot denimo monetarni in fiskalni stimulus itd.)
  • Najboljši odgovor na ponudbeni šok je politika, ki cilja na agregatno ponudbo (kot denimo znižanje davkov, omejitev rasti plač itd.)

Zakaj torej na IMF ignorirajo temeljne postulate makroekonomskih učbenikov in rinejo z glavo skozi zid?! Zakaj hudiča morajo nacije po nepotrebnem še dodatno trpeti zaradi njihovih strokovnih napak?!

2 responses

  1. Zakaj? Zato ker bi rešitev zahtevala politične spremembe, ki jih vladujoči deli družbe niso pripravljeni sprejeti, saj bi s tem morali deliti (zmanjšati) tako svoj del v BDP kot tudi del svoje politične moči.

    Kot prvo je to prerazdelitev (zmanjšanje neenakosti) v korist slojev, ki trošijo več. Kot drugo je odprava davčnih oaz na globalni ravni.

    Po 2.svetovni vojni je vladajoči razred na zahodu to moral storiti iz 2 .razlogov. Pomanjkanje delovne sile in drugo: grožnja Sovjetske zveze. Na koncu so profitirali vsi. Ampak za to se je bilo potrebno nečemu odreči. Te volje danes v tem razredu ni. Zakaj ne? Zato ker so domači delovni razred in domače trge zamenjali z globalnimi, ko pa tudi to ni več učinkovalo, pa z instrumentom, ki so ga imeli na voljo , tj. kreditno ekspanzijo. Žal se tega instrumenta ne da izvajati v nedogled.

  2. Spoštovani, menim, da je razprava o strukturnih reformah premalo strukturirana. Ko se precenitev ocenjenega povpraševanja s strani ponudbe POPRAVI navzdol (kot bi rekel Bine Kordež) in ko finančni kolapsi, negotovost in panika povezana s temi “POPRAVKI” znižajo povpraševanje pod potencialni produkt, začne delovati “povpraševalni šok”. Ta tok dogajanja, ki pa se začne s kolapsom tvegano financiranih podvigov, temelječih na (s strani ponudbe) močno precenjenem povpraševanju, oblikuje obrazce obnašanja, ki se brez ustreznega sistemskega odziva ciklajo daleč navzdol poganjajo krizo. Banke zamenjajo, ob nastopu krize, “veselično” obnašanje na strani kreditiranja s (glede na razmere nereflektiranim) mehaničnim finančnim konzervativizmom. Še več, panične in hkrati trdno pogodbeno zavezane na pasivi, začnejo, ne glede na posledice, vleči denar iz gospodarstva. Če paniki, že zgolj z odsotnostjo ukrepanja, pridoda še država in druge sistemske institucije, se dogodijo res močni padci BDP, pa tudi močne “spontane” strukturne spremembe – pri nas se je npr. prepolovila kar cela gradbena panoga in praktično v celoti je izginilo veliko gradbeništvo.

    Če pod pojmom “strukturna reforma” v najširšem smislu razumemo določeno načrtno spremembo državnega obnašanja, potem lahko nesposobnost preprečitve poglabljanja krize razumemo kot umanjkanje strukturnih reform, ki bi usposobile institucije ali pa aktivirale predpripravljene sanacijske mehanizme za pravočasno reagiranje. Na primer pri nas so se sistemski akterji po nastopu krize začeli na žive in mrtve in kot, da imamo neskončno časa, prepirati šele o postavitvi sanacijskih mehanizmov. Ob umanjkanju hitre razlastitve zablodelih lastnikov in s preprečitvijo vsaj finančnega izčrpavanja podjetij nismo rešili zdrava jedra podjetij. Nismo preprečili niti padec povpraševanja. Še več, reflektirane nimamo niti potrebne protikrizne preventive (glede finančne malomarnosti) v konjunkturni fazi. To je (vsaj zame) veliko umanjkanje predpripravljenih ali pa vsaj v hodu izvedenih strukturnih reform (načrtnih sprememb obnašanja) – in seveda tudi ukrepanja. Ta naš krč neukrepanja pa je kar trajal in trajal.

    Priča pa smo drugemu fenomenu. Čutimo namreč močno potrebo po strukturnih reformah, ki bi olajšale prilagajanje, ko se gospodarska aktivnost rola navzdol. Vse, kar v finančni krizi podjetju zastonj ne omogoča prilagoditve navzdol, je videti kot velik problem. Recimo hitrost in stroški odpuščanja delavcev. Tako v tem primeru pride v ospredje zavesti togost ureditve trga delovne sile, ki pa se ob vsesplošni gospodarski rasti ne čuti. Enako je na ravni države s stroški npr. za socialo ali pa za upokojence ali karkoli drugega, kar ustvarja navzdol togo strukturo. Za upravljavce, ki imajo takrat vajeti v rokah je to nedvoumno velik prilagojevalni problem, pa četudi vedo, da je potrebno dvigniti državno povpraševanje, da bi se brcnili iz krize. Na nek način je potrebno financirati in preživeti čas do preobrata in “strukturne reforme” so v tem času največkrat drug izraz za prilagajanje navzdol. Te “strukturne reforme” so samo kolikor toliko “urejeno” branjenje pred kaosom, nedvoumno pa to niso ukrepi, ki bi vlekli iz krize. Seveda pa, če kdo meni drugače, mu nedvoumno lahko damo slabšalno oznako “računovodski”.

    Razprava o strukturnih reformah bi tako morala biti veliko bolj strukturirana. Izključujoča dilema med nalivanjem denarja in vsemi strukturnimi reformami je umetna. Potrebne so – za dobro in hitro reševanja krize in v tem kontekstu tudi za prilagajanje navzdol (kot kupovanja časa zdravim jedrom) – določene spremembe obnašanja ampak ne vse in tudi ne vse za ves čas. Seveda pa je res, da ostane potem, ko je kriza drastično opravila svojo očiščevalno funkcijo, le še nalivanje denarja, kot edini pravilni ukrep. Za to povezavo pa se da v podatkih brez dvoma dobiti ogromno korelacijskih potrditev.

    Še v razmislek; mogoče pa bi na osnovi gornjega lahko slabšalnemu izrazu “računovodski” dodali še slabšalni izraz “korelacijski” ekonomisti. Obojim namreč v razmisleku o dobrem protikriznem upravljanju nekaj bistvenega uide.

    Lep pozdrav Igor

%d bloggers like this: