Vlado Kreslin – Halleluyah

Z Vladotovimi pesmimi imam sicer že dolgo ljubezensko razmerje (se še kdo spomni pesmi “Dan neskončnih sanj“?), ki se je intenziviralo leta 1991 z legendarno ploščo “Namesto koga roža cveti“. Kaj intenziviralo?! Ob “Beli nedelji” sem si “rezal žile“, ko me je tedanja punca dala na čevelj (še zdaj se mi koža naježi ob tistem violinskem uvodu in “vonju krizantem, ki…“. Sledila je kulminacija v času Beltinške bande, ko smo Vladota hodili poslušat povsod, predvsem pa domov v Beltince, nato pa padec mojih simpatij praktično na ničlo. Najbrž mu delam krivico, toda zadnjih 15 let, če se diplomatsko izrazim, se “težko navdušim” nad njegovimi glasbenimi izdelki.

Ampak tale priredba Cohenove “Halleluyah” pa mi je kar všeč.

No, spodaj pa je še Master himself – Leonard Cohen, kjer pa se moja čustva niso premaknila niti za las iz najvišje možne točke vseh zadnjih 35 let, kar sem kot mulc kupil njegovo prvo ploščo.

%d bloggers like this: