Pred odločitvijo Fed: zelo nizke obrestne mere lahko trajajo desetletja

Že zadnjič sem prikazal sliko gibanja obrestnih mer za 20. stoletje, tukaj je slika za še daljše obdobje (19. in 20. stoletje). Kot lahko vidite, so visoke obrestne mere v zgodovinski perspektivi prej izjema kot nekaj normalnega. Visoke obrestne mere v 30-letnem obdobju med 1970 in 2000 so abnormalnost iz zgodovinskega vidika. Povezane so z visoko inflacijo.

Interest rates2

Vir: Neil Irwin, Upshot, NY Times

In prav glede slednjega je med ekonomisti velika, nerešena kontroverza glede kavzalnosti. Čeprav v makroekonomiji tradicionalno velja (iz povezave med Phillipsovo krivuljo in AS-AD modelom), da višja obrestna mera vodi k zmanjšanju povpraševanja po denarju in zmanjšanju investicij ter posledično k znižanju ravni cen (k nižji inflaciji), pa novejša opažanja izzivajo to tradicionalno “makro zakonitost”. Kot sem že nekajkrat zapisal v zadnjih mesecih (denimo v Ali nizke obrestne mere povzročajo deflacijo?), so neofisherjanci, ki resno jemljejo Fisherjevo formulo glede povezave med nominalno in realno obrestno mero prek inflacije (n = r + P), postavili heretično trditev, da nizke obrestne mere vodijo tudi k nizki inflaciji oziroma celo deflaciji. Teoretično (in formalno matematično) je mogoče pokazati obe smeri kavzalnosti, odvisno je od predpostavk, za katere se odločite, da jim verjamete (glejte Michael Woodford (2015), Are Low Interest Rates Deflationary?).

Z drugimi besedami, to pomeni, da če se bo danes Fed odločil za dvig vodilne obrestne mere, da bi znižal izbruh inflacije plač zaradi polne zaposlenosti ameriškega gospodarstva (čeprav nihče v bistvu ne pričakuje visoke rasti cen), to lahko pomeni, da bo s tem sprožil nasprotni učinek od zaželjenega – torej spodbudil rast cen.

Toda dejstvo je, da nihče pravzaprav več ne ve, kakšne so te povezave, saj so se do sedaj (v zadnjih petih letih) vse napovedi tako ekonomistov kot najboljših finančnikov (G. Soros) izkazale kot napačne. Če je obrestna mera odvisna od ravni inflacije, je čisto možno, da so se inflacijski pritiski zadnjih nekaj desetletij izpeli in da smo lahko glede dinamike in ravni cen v poznem 19. stoletju (nizka rast BDP, nizka inflacija in nizke obrestne mere) ali pa v 1950. letih (visoka rast BDP, nizka inflacija in nizke obrestne mere).

Karkoli je možno in današnja odločitev Fed na to, kakšne bodo bodoča inflacija in realne obrestne mere, najbrž ne bo imelo nobenega vpliva. Če se v gospodarstvu razvitih držav dogaja globok strukturni krč japonskega ali evrskega tipa, tega ni mogoče odpraviti niti s šraufanjem obrestnih mer niti z ultra sproščeno monetarno politiko.

%d bloggers like this: