Napredek v znanosti: po en pogreb naenkrat?

Močne osebnosti običajno naredijo velik napredek na svojem področju. Toda po določeni točki postanejo same “razvojni problem”, ker zatirajo sveže pobude in ideje, ki bi lahko ogrozile primat njihovih idej ali njihovega statusa. In to seveda ni samo problem politike (tipično denimo za janševsko SDS), pač pa tudi oziroma nasploh v znanosti, kjer mrgoli različnih nepotizmov, “zasebnih vrtičkov” in različnih “kuhinj” pri objavah in razdeljevanju raziskovalnega denarja. Nekateri primeri so zelo znani zaradi eskalacije sporov, drugi pa precej skriti in subtilni, čeprav prav slednji utegnejo biti celo bolj problematični.

Zelo znan je denimo primer Isaaca Newtona, enega največjih znanstvenikov vseh časov (začetnika klasične mehanike, termodinamike, optike in gravitacije ter algebre), ki je po živčnem zlomu leta 1692 (v starosti 50 let), ko se je po okrevanju umaknil iz Cambridga v London in na mestu predsednika Royal Society četrt stoletja zgolj in le še branil svoje dosežke. Bil je neusmiljen do nasprotnikov (tudi v vlogi inšpektorja državne kovnice denarja) oziroma znanstvenih izzivalcev, pri čemer je najbolj znan njegov spor z nemškim matematikom Leibnizem glede prvenstva nad razvojem infinitezimalnega računa (algebre). Newton je takrat zmanipuliral, da je posebna komisija Royal Society, katere predsednik je bil, napisala poročilo, v katerem je prvenstvo pripisala Newtonu. Slednji pa je, kot se je izkazalo kasneje, napisal sklepe poročila.

Podobno oziroma v precej milejši verziji so stoletje in pol kasneje kolegi omogočili prvenstvo v teoriji razvoja vrst Charlesu Darwinu. Darwin se je 20 let po vrnitvi iz galapaške ekspediciije z ladjo Beagle mučil z zdravjem ter pisanjem knjige o naravni selekciji. Toda šele članek mlajšega kolega Alfreda Russela Wallacea, ki je dejansko razvil Darwinove skicirane teze v polno teorijo in ki mu ga je Wallace junija 1858 poslal v pregled, je Darwina prisilil v dokončanje knjige v naslednjih 15 mesecih. Toda da bi Darwinu pripadlo prvenstvo v razvoju teorije, so njegovi kolegi v Linnean Society of London za 1. julij istega leta sklicali sejo društva. Darwinu so dali čas, da hitro pripravi povzetek svoje teorije, nakar sta bila oba članka predstavljena na seji društva in objavljena. Dobro leto kasneje (novembra 1859), ko je bila Darwinova knjiga “Origin of Species” objavljena, ni nihče osporaval Darwinovega prvenstva.

No, tovrstne “kuhinje”, v grobih ali zelo milih variantah, so v znanosti prej zakonitost kot izjema. Še vroča raziskava avtorjev Azoulay, Fons-Rosen & Graff Zivin “Does Science Advance One Funeral at a Time?” (2015) se posredno ukvarja natanko s tem vprašanjem: kaj se zgodi z razvojem neke vede, ko “superzvezda” na tem področju na vrhuncu svojih sposobnosti umre. Analizirali so 452 akademskih trajektorij eminentnih znanstvenikov in prišli do zelo zanimivih ugotovitev. Prvič, v skladu z dosedanjimi spoznanji se po smrti superzvezde število objav njegovih soavtorjev na tem področju zelo  zmanjša. Toda, drugič, poveča se število objav (v povprečju za 8%) člankov znanstvenikov, ki niso bili soavtorji superzvezde. In ti članki so običajno nadproprocionalno citirani. In še več, tretjič, običajno gre za raziskave znanstvenikov, ki prej niso bili aktivni na področju superzvezde.

Kako razložiti ta fenomen? Razlage so številne. Ena je, da si izzivalci niso upali “napasti” primata idej superzvezd, dokler so bile žive. Druga razlaga je, da tudi če bi si upali, te priložnosti ne dobijo zaradi različnih ovir, ki obstajajo v akademskem svetu – denimo, da njihovi znanstveni članki ne pridejo skozi sito recenzentskih postopkov v elitinih akademskih revijah, ki jih kontrolirajo bodisi zgolj mainstream uredniki bodisi soavtorji superzvezd. To je splošno znana, vendar zamolčana praksa v akademskem svetu. O dveh takšnih primerih sem se prejšnji teden pogovarjal s kolegi iz tujine. Naslednje “ovire za vstop” so denimo zaposlovanje oziroma kadriranje na univerzah, kjer mladi znanstveniki velikokrat lahko dobijo priložnost le, če sledijo “ideologiji” superzvezde oziroma je ne ogrožajo. Naslednja ovira je podeljevanje raziskovalnega denarja, kjer izzivalci težko dobijo denar za raziskave, ki bi lahko ogrozile primat mainstream idejam superzvezd. Velikokrat tudi ne gre za kakšne hude zarote v ozadju, pač pa preprosto za to, da nove ideje ne dobijo priložnosti, ker jih zasenčuje samoumevnost zdaj mainstream idej, ki so jih razvile superzvezde.

Razbijati obstoječe mainstream teorije in establishment je hudičevo težko. Zato je napredek v neki vedi možen le, ko pokopljejo superzvezde in ko postane okolje “manj sovražno” do novih idej.

Spodaj je krajši povzetek ugotovitev raziskave:

In this paper, we test “Planck’s Principle” by examining how the death of 452 eminent academic life scientists alter the vitality (measured by publication rates and funding flows) of the subfields in which these scientists actively published in the years immediately preceding their premature passing. Consistent with prior research (Azoulay et al. 2010; Oettl 2012; Jaravel et al. 2015), we find precipitous declines in publication rates in these subfields, relative to control subfields, when we restrict the publication counts to articles authored by collaborators of the stars. Remarkably, however, these declines are more than offset by increased publication rates when we restrict the publication counts to articles authored by non-collaborators. […]

Our results indicate that these additional contributions by non-collaborators are disproportionately likely to be highly cited, and to represent their authors’ first foray into the extinct star’s subfield. They also are less likely to cite previous research in the field, and especially less likely to cite the deceased star’s work at all. Though not necessarily younger on average, these scientists are also less likely to be part of the scientific elite at the time of the star’s death.

While it is implausible that the extinct stars exerted direct control over entry into their fields, since only a vanishingly small number were journal editors or members of NIH study sections, we do find evidence for several forms of indirect control. Deterrence appears to be largely driven by a reluctance to challenge particularly prominent or committed scholars in the field while they are alive. Even after a field has lost its shining star, entry can be regulated by key collaborators left behind. This is particularly true in fields that have coalesced around a narrow set of techniques or ideas or where collaboration networks are particularly tight-knit. Entry is also deterred when key collaborators of the star are in a position to channel resources (such as editorial goodwill or funding) to insiders. Though stars may have been a source of dynamism while alive, the turnover in leadership enables the injection of fresh ideas into the subfield, but only in those areas whose topology offers a less hostile landscape for the support and acceptance of “foreign” ideas.

Vir: Azoulay, Fons-Rosen & Graff Zivin “Does Science Advance One Funeral at a Time?” (2015)

%d bloggers like this: