Tim Harford je pred mesecem objavil (spet) izvrstno kolumno o percipirani večji volatilnosti. Denimo jaz vsako leto začnem predavanje pri Globalization and International Trade z naslednjim videom “Shift happens”, kjer študente opozorim na to volatilnost iz vidika tehnološkega razvoja in globalne konkurence, da 10 najbolj povpraševanih služb lani še desetletje pred tem ni obstajalo in da danes vzgajamo študente za dela (službe), ki še ne obstajajo in za katere je šele treba razviti nove tehnologije.

(Op.: obstaja novejša verzija, vendar je meni ta najbolj všeč zaradi glasbene podlage Coldplayev)

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji teden sem bil zaprošen s strani slovenskega odbora Varoufakisovega gibanja DiEM25 za komentar programa Evropski New Deal. Spodaj je prezentacija (ki je v bistvu povzetek ključnih točk programa z nekaj mojimi komentarji, več sem jih povedal v živo). Ultra kratek komentar programa bi bil naslednji:

• Dober in zanimiv program, komplementaren programom sodobnih političnih strank in z nekaj odličnimi predlogi,
• Vendar pa politično zelo naiven:
  • Kako je mogoče demokratizirati odločanje v Evro območju, ko pa v monetarni uniji po definiciji ni nacionalne suverenosti ?!
  • Kako implementirati tak program brez močne lastne politične stranke, utrjene v domačih in v evropskem parlamentu ?

Zakon o drugem tiru, kateremu nasprotuje Svet za civilni nadzor projekta drugi tir in proti kateremu je stekla referendumska pobuda za zbiranje podpisov, je škodljiv za slovensko državo. Škodljiv je, ker ob nedefinirani vrednosti naložbe in brez resnega demokratičnega nadzora nad izvedbo projekta prinaša tudi fantomsko 2-člansko podjetje 2TDK kot investitorja, prek katerega bi se v finaciranje s “kapitalskimi vložki” (beri: dragimi krediti) lahko vključile zaledne države, predvsem Madžarska. Te “zaledne države” pa bi ob zelo visokem “donosu” (beri: bistveno višji obrestni meri, kot če se Republika Slovenija sama zadolži) dobile tudi koncesijo v koprskem pristanišču (najem pristaniških zmogljivosti), gradbena dela na drugem tiru in prioritetni položaj pri železniškem pretovoru (takšne so uradne zahteve Madžarske).

Gre torej za zakon, ki je škodljiv za Slovenijo tako iz vidika stroškov financiranja kot iz vidika strateških interesov slovenskega gospodarstva. Zato je tak zakon preprosto nesprejemljiv za slovenske državljane in slovensko gospodarstvo.

Če pade zakon o drugem tiru, pade tudi 2TDK kot investitor in odpadejo “zaledne države” s svojimi dragimi krediti in nesprejemljivi apetiti. Če pade zakon o drugem tiru, investitor postane Republika Slovenija, ki hkrati tudi nadomesti dražje “madžarske” kredite s cenejšimi, če se država zadolži na tujih finančnih trgih ali doma.

Kot pravi minister za infrastrukturo Peter Gašperšič v Dnevniku:

Napovedal je, da bo vlada projekt kljub temu nadaljevala, taka so namreč navodila predsednika vlade Cerarja. Če zakon pade, se bo na evropski razpis prijavila država Slovenija, a v tem primeru bo prijava manj verodostojna, je ocenil. »Ne bomo imeli definiranega investitorja, ne bo vključevanja zalednih držav in napovedanih kapitalskih vložkov,« je dejal.

Nadaljujte z branjem→

Glede referendumske pobude o zakonu o drugem tiru Svet za civilni nadzor projekta drugi tir zavzema naslednje stališče:

Svet podpira referendumsko pobudo kot najvišjo demokratično obliko izražanja volje ljudstva, sploh kadar vlada ihtavo in oholo ignorira predloge stroke, civilne družbe, nadzornih inštitucij in opozicije, kot je to naredila ta vlada v primeru sprejemanja zakona o drugem tiru.

Ob tem pa opozarjamo, da se referendumska pobuda glede reševanja konkretnega problema, to je vrednosti naložbe, načina financiranja in nadzora nad projektom, ne bi smela zlorabiti v politične namene ali doseganje zasebnih materialnih interesov bodisi posameznih političnih strank bodisi gospodarskih interesnih skupin. To bi namreč lahko pomenilo, da bi na tnalu političnih interesov ali zasebnih materialnih interesov žrtvovali izvedbo infrastrukturnega projekta, ki je nujno potreben za gospodarstvo in za uresničevanje dolgoročnih strateških interesov Republike Slovenije. To bi bila največja nehotena škoda sicer legitimne in potrebne referendumske pobude državljanov.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

“Dobičkonosnost bank v skupini se izboljšuje in je dosegla najvišje vrednosti v zgodovini” so zapisali ob 56-odstotnem povečanju dobička v prvem kvartalu v Novi Ljubljanski banki. Takšna ocena naj bi pospremila odločanje nadzornikov SDH glede prodaje banke, čeprav bi se lahko vprašali ali pomenijo tako prikazani rezultati dodatno spodbudo k prodaji, podporo za višjo prodajno ceno ali – dodatni razlog, da banke ne prodamo za ceno, ki so jo pripravljeni plačati potencialni kupci.

Ima pa na takšen način izkazan visok dobiček banke v prvem kvartalu lahko tudi drug vidik – poenostavljeno ta rezultat namreč pomeni preračunano kar 300 milijonov dobička na leto. In prodaja tako donosne naložbe za dobro milijardo evrov najbrž ne more biti gospodarna poteza. Lahko torej, da je to tudi v ozadju prikazovanja rezultatov in podpora tistim, ki se bodo upravičeno vprašali, ali je prodaja pod takšnimi pogoji smiselna.

Nadaljujte z branjem→

Jože Mencinger

Odločbe evropskih oblasti me le redkokdaj navdušijo; pred leti me je prijetno presenetila odločitev sodišča za človekove pravice o neprenesenih vlogah v NLB, tokrat pa odločba o tem, da mora država plačati odškodnino, ker je sodišče nekomu za 124 evrov dolga vzelo hišo. Odločitvi sta pravzaprav v mojo škodo, a obe imata opraviti z oholostjo in nerazumnostjo slovenskih oblasti, ki se razpreda od ene do druge veje. Od tod vse manj zaupanja v vse veje oblasti, ki naj bi uživale zaupanje, in vse manj spoštovanja do predstavnikov, ki naj bi uživali spoštovanje.

Nadaljujte z branjem→

Schettkat & Jovičić (2017) sta pripravila čudovit paper, v katerem sta pokazala, da predpostavke, na katerih temelji znamenita “Lucasova kritika”, povsem napačne.  Zelo na kratko, Lucas & Sargent (1978) sta argumentirala, da so ekspanzivne makroekonomske politike neučinkovite, saj so ekonomski agenti sicer lahko kratkoročno zavedeni z dvigom posameznih nominalnih kategorij (cene, plače), vendar hitro opazijo, da se dvigne tudi splošna raven cen (inflacija), zaradi česar se realne kategorije ne spremenijo. Output se zato vrne na prvotno raven. Vse, kar so ekspanzivne makroekonomske politike povzročile, je zgolj višja inflacija – kar prikazujemo z vertikalno Phillipsovo krivuljo na ravni “naravne” (strukturne) stopnje brezposelnosti. In še naprej, ker imajo agenti racionalna pričakovanja, “gredo na led” samo enkrat, samo enkrat reagirajo na spremembe v ekonomski politiki, naslednjič pa že vedo, da s tem ne dosežejo realnih sprememb, pač pa le višjo inflacijo. Makroekonomske politike so zato povsem neučinkovite.

Nadaljujte z branjem→

• Why Are Economists Giving Piketty the Cold Shoulder? – Marshall Steinbaum
• The Link Between Inequality and Economic Development – IMF Blog
• Getting Fiscal Stimulus and Central Bank Independence In Synch – Adair Turner
• Lucas/Sargent critique’s inherent contradictions – Equitable Growth
• Trumpistan – Paul Krugman
• Trump et al’s weirder than weird economics interview – Jared Bernstein
• Google Is as Close to a Natural Monopoly as the Bell System in 1956 – ProMarket
• Where is the Land of Opportunity? The Geography of Intergenerational Mobility in the United States – Chetty et al
• On Health and Welfare, Moral Arguments Outweigh Economics – NYTimes
• It’s not the economy, stupid – Chris Dillow
• How should theory and evidence relate to each other? – Noah Smith
• The conformity of economics papers? – Chris Blattman

Državni sekretar na ministrstvu za infrastrukturo Jure Leben je včeraj glede zbiranja podpisov za referendum o vladnem zakonu o drugem tiru izjavil: “Vemo, da bi bila naša prijava v primeru vložene referendumske pobude nerelevantna in da ne bi dobili nepovratnih evropskih sredstev, ki jih nujno potrebujemo za izvedbo projekta drugi tir.”

Ta izjava ni točna iz večih vidikov. Prvič, sprejet zakon o drugem tiru ni pogoj za prijavo na razpis za sofinanciranje projekta z evropskimi sredstvi. Sedanja vlada je namreč projekt drugi tir do sedaj že dvakrat prijavljala na razpis za evropska sredstva, prvič februarja 2015 in drugič februarja 2017. Nobenkrat za prijavo ni bil pogoj sprejet zakon, niti vlada takšnega zakona takrat ni imela. In tudi tokrat to ni pogoj. Če bi bilo to res, bi morala vlada za vsak projekt izmed nekaj desetin prijav na razpis za evropska sredstva sprejeti svoj zakon. Referendumska pobuda o zakonu torej formalno ne more vplivati na relevantnost prijave projekta na razpis.

Nadaljujte z branjem→