V javnosti prevladuje prepričanje, da bo – ne glede na vrednost naložbe – gradnja drugega tira padla na pleča davkoplačevalcev. Pri tem se običajno postavlja analogija s predrago naložbo v TEŠ 6. Pri TEŠ 6 to načeloma, vendar ne dobesedno, drži. Tam bodo stroške predrage naložbe prek višjih cen plačali odjemalci električne energije, torej podjetja in gospodinjstva. Pri slednjih je približna analogija z davkoplačevalci še nekako na mestu. Pri drugem tiru pa ni tako. Naložbo v drugi tir bodo plačali njegovi uporabniki oziroma tista logistična podjetja, ki bodo od njega imela največ koristi. Davkoplačevalci načeloma s tem ne bodo imeli nič, saj bo država potrebna sredstva za poplačilo kreditov pobrala neposredno od logističnih podjetij.

No, morda bo kak potnik na bodoči progi do Kopra plačal nekoliko višjo ceno vozovnice, vendar so to “drobtinice”. In morda bodo davkoplačevalci malenkost na slabšem, ker bodo prihodki v proračun od Luke Koper (koncesnina in dividende) šli za poplačilo kreditov za gradnjo drugega tira, namesto kam drugam. Vendar se da izogniti tudi temu, če za poplačilo teh kreditov namenimo samo dodatne prihodke od logistov po zasičenju obstoječega tira – torej proračunske prihodke, ki jih brez izgradnje drugega tira in dodatnega tovora ne bi bilo. Torej davkoplačevalci oziroma gospodinjstva za drugi tir, za razliko od TEŠ 6, ne bomo plačevali praktično nič. In to ne glede na višino investicije. Spodaj nazorno prikazujem, zakaj ne.

Nadaljujte z branjem→

Pod mojim postom ECB je iznad zakona, nad njo pa le še modro nebo se je razvila zanimiva debata o koristnosti / škodljivosti evra. Glede tega se moram bolj strinjati z Markom Golobom, ki je navrgel nekaj ključnih slabosti skupne valute v slabo dizajnirani monetarni uniji. Evro je res dizajniran samo za dobre čase, vendar pa v dobrih časih ustvari velika neravnotežja in krizo, ki jih nato v času krize prav zaradi evra ni mogoče hitro in učinkovito rešiti. To so pač objektivnosti skupne valute v slabo dizajnirani monetarni uniji brez fiskalne, transferne in politične unije.

Uvedba evra je imela 3 ključne posledice v EU glede na obdobje pred njo: (1) znižanje premij za tveganja pri zadolževanju (country risk), (2) povečanje trgovinskih in posledično plačilnobilančnih neravnotežij ter tokov kapitala od neto izvoznic k neto uvoznicam, in (3) impotentnost evrske denarne unije, da ta neravnotežja hitro in učinkovito reši, zaradi omejenosti enotno dizajniranih ekonomskih politik.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Civilna družba in stroka sta v preteklem letu slovenski javnosti dokazala, da Vlada z gradnjo drugega tira Divača – Koper na način, kot ga določa vladni predlog zakona, uzakonja netransparentno odločanje in omogoča sistemsko negospodarno trošenje proračunskega denarja. Vlada in Državni zbor se nista pustila zmesti in Državni zbor je mirno po sedem-urni predstavi za javnost sprejel Zakon o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Dvača – Koper (v nadaljevanju Zakon).

Glede na javno predstavljeno argumentirano kritiko stroke in civilne družbe in zlasti glede na dejstvo, da so člani Sveta za civilni nadzor nad gradnjo drugega tira v osebnih razgovorih s poslanskimi skupinami obrazložili razloge, zakaj ugotavljajo, da je dosedanje vodenje tega projekta nestrokovno in na način, kot ga zagovarja Vlada, za državo škodljivo ravnanje, ni mogoče misliti, da je bil Zakon sprejet zaradi zmote ali nerazumevanja njegove vsebine. Ne, Zakon je sprejet natančno v takšni vsebini, kot sta jo Vlada in Državni zbor želela in hotela sprejeti. Tu ne gre za psihoanalizo akterjev, temveč gre za presojo po kriterijih zdravega razuma, ki tehta zgolj dejstva, o katerih ne moremo dvomiti.

Nadaljujte z branjem→

Odločitev vlade, da v financiranje gradnje drugega tira vključi tudi Madžarsko v “nebulozno” “javno-javno partnerstvo”, kot jo je označil kolega Mojmir Mrak, še vedno buri duhove v strokovni in politični javnosti. Ni jasno, zakaj je vlada izbrala finančno precej dražjo varianto financiranja gradnje drugega tira, kot če bi se zadolžila na finančnih trgih ali pri domačih subjektih. Vključitev Madžarske v finančno strukturo za seboj namreč potegne ne samo za dvakrat dražje financiranje 200-milijonskega vložka, pač pa predvsem (1) oddajo gradbenih poslov (v adekvatni vrednosti) madžarskim podjetjem, (2) podelitev koncesije madžarskim logistom v Luki Koper (“dolgoročni najem pristaniških zmogljivosti”) mimo obstoječe koncesijske pogodbe, in (3) predajo dela bodočega železniškega prevoza na slovenskem omrežju madžarskemu operaterju Gysev Cargo, namesto da bi ta posel dobilo podjetje SŽ – Tovorni promet.

Zakaj torej nenadoma in tako neobhodno nujna vključitev Madžarske v finančno konstrukcijo? Po najboljši moči sem uspel najti dve razlagi. O prvi, da gre za poskus pretentanja Eurostata, da Madžarski kapitalski vložek ne pomeni de facto kredita in s tem povečanja javnega dolga, sem pisal prejšnji petek v Mladini. Drugo pa je v isti številki Mladine v članku Orbanov strojevodja ponudil Vasja Jager: šlo naj bi za servilnost slovenske vlade do Orbana, ki ima dolgoročni interes svoj tovor preusmeriti iz Rijeke na Koper.

Nadaljujte z branjem→

• Supply-Side Economics, but for Liberals – New York Times
• Supply-side, trickle-down nonsense on the NYT oped page – Jared Bernstein
• NeoconNeoliberalism Camouflaged with Anti-Globalization – Thomas Palley
• Elizabeth Warren Lays Out the Reasons Democrats Should Keep Fighting – Paul Krugman
• Prudential regulation, capital controls, and second-best – Dani Rodrik
• America is Regressing into a Developing Nation for Most People – INET
• Brexit, globalisation, and de-industrialisation – VoxEU
• China’s tetralemma – Econbrowser

Mnenje Banke Slovenije (BS) glede predloga novele zakona o Banki Slovenije je zelo simpatično in simptomatično hkrati. Pravi namreč, da nacionalne (domače) institucije nadzora nad porabo nacionalnih (domačih) javnih sredstev naj ne bi smele imeti pristojnosti za nadzor in presojo smotrnosti porabe javnih sredstev, kadar se ta kakorkoli dotakne “enotnega evropskega mehanizma nadzora“, kot je denimo dokapitalizacija bank. Če prevedem v preprost jezik: BS po navodilih ECB odloča o tem, kdaj je potrebna dokapitalizacija bank, v kakšni višini ter na kateri način se ta potreba ugotavlja (metodologija), vlada (v imenu državljanov posamezne države) pa ima zgolj pravico in dolžnost, da to dokapitalizacijo izvrši takrat in v znesku, kot se ji naroči in zanjo izstavi račun državljanom. Če si posamezna vlada slučajno drzne v to podvomiti, jo ECB preprosto odreže od likvidnosti, ki jo zagotavlja bankam (grožnja Irski pred sanacijo bank, izvršeno dejstvo v Grčiji v času ljudskega revolta).

Še bolj preprosto rečeno, državljani imajo dolžnost, da plačujejo zapitke za svoje banke, pri tem pa jih čisto nič ne briga, zakaj in koliko morajo plačati in če je bil njihov denar smotrno porabljen.

ECB je nad vsemi zakoni. In nad njo ni nikogar … razen modrega neba. Smo se zato borili?

Nadaljujte z branjem→

Dani Rodrik ima zelo dober (in zabaven) point glede nasprotovanja ponovni uvedbi kapitalskih kontrol. Kot veste in kot sem tukaj že nekajkrat pisal, je skozi zadnjih nekaj sto let prosti mednarodni pretok finančnega kapitala poskrbel za velike preturbacije in velike krize. V povprečju na vsakih deset let. Edino stabilno obdobje v zadnjih dvesto letih, brez finančnih in posledičnih ekonomskih kriz, je bilo “brettonwoodsko obdobje” med 1945 in 1973, ko so med državami veljale ovire za prost pretok kapitala. Takoj po “padcu Bretton Woodsa” leta 1973 se je, neodvisno od tega, začela prva naftna kriza. Čeprav nepovezana s “padcem Bretton Woodsa”, pa je kombinacija obeh privedla do drastičnih posledic. Namreč, velik porast cen nafte je državam izvoznicam nafte omogočil velike zaslužke (t.i. petrodolarje), ki so jih te države z veseljem posojale naprej državam v razvoju. Tudi Jugoslavija si je v tem obdobju nabrala za 20 milijard dolarjev zunanjega dolga. Zadeva je eksplodirala po letu 1980, ko so se petrodolarji posušili in države v razvoju niso bile v stanju refinancirati dolgov. Začela se je največja dolžniška kriza v zgodovini (tudi v bivši Jugoslaviji), ki se je nato reševala tri desetletja.

Nadaljujte z branjem→

Predsednik Računskega sodišča Tomaž Vesel je v pogovoru za SiolNET zelo razumno spregovoril o glavnih dilemah pri vladnem načrtu za gradnjo in financiranje drugega tira Koper – Divača. Predvsem je pograjal vladno hitenje s sprejemanjem zakona. Za Protikorupcijsko komisijo je to že drugi najvišji državni “watchdog”, ki opozarja na škodljivo naglico sprejemanja zakona brez omembe vredne možnosti široke javne razprave. Prav tako graja nedorečenost zakona glede investicijske vrednosti in glede finančne konstrukcije, se sprašuje glede smiselnosti vključevanja Madžarske v financiranje in izraža resne pomisleke glede ustreznost vladnega nadzora nad projketom, glede sprenevedanja, da financiranje gradnje drugega tira ne bo vplivalo na povečanje javnega dolga in glede kontroverzne dodatne obdavčitve Luke Koper, ki je v nasprotju s koncesijsko pogodbo.

Vredno branja.

Nadaljujte z branjem→

Izsledki razvpite Boletove študije, ki izkazujejo za skupaj 2.8 milijarde evrov manjšo bančno luknjo od dejansko oocenjene pred začetkom sanacije bank, so seveda skladni s tem, kar sem na tem mestu pisal pred tremi leti in pol, ko smo se s kolegi zavzemali za transparentnost metodologije izračunov stres testov. Takrat sem pisal, da bo velikost ocenjene bančne luknje odvisdna od uporabljenih predpostavk pri izračunu, predvsem glede velikosti “adverse macro” šoka oziroma od ekstremnega makroekonomskega scenarija. Uporabljeni scenariji so bili resnično zelo slabi, bistveno slabši kot v primerljivih državah, s tem pa tudi bolj globoka bančna luknja.

Izračuni so seveda odvisni od zahtev naročnika, ki je postavil scenarije (predpostavke) za izračun. Naročnik je znan (Banka Slovenija), njegovi prišepetovalci (ali bolje: dejanski naročniki) pa so tudi znani (ECB, Evropska komisija). Letos bo zaradi tega nekomu pošteno gorelo pod zadnjico, vprašanje pa je, ali bo zaradi mednarodne zaščite (in njihove nepripravljenosti priznati napake) za to tudi plačal. Dvomim.

Nadaljujte z branjem→