Leto in pol nazaj sem v Čarovniji strukturnih reform pisal o tem, da so strukturne reforme absolutno precenjene in da imajo omejen vpliv šele na dolgi rok.

Vendar to ne pomeni, da so strukturne reforme “brez veze”. Pomeni le, da imajo vpliv, in to zelo omejen, šele na dolgi rok in da prav zato ne morejo pomagati državam v krizi pri gospodarskem okrevanju. Ker pač dajo rezultate šele čez 5 ali 10 let, ko je krize že zdavnaj konec. Strukturne reforme pač po definiciji premikajo trajektorijo potencialnega outputa navzven (povečujejo učinkovitost gospodarstva in potencialni BDP), vendar pa to ne pomaga pri reševanju problemov, ki sledijo iz fluktuacije aktualnega BDP okrog trenda dolgoročnega potencialnega BDP zaradi premajhnega agregatnega povpraševanja. Teh “tranzitornih povpraševalnih šokov” pač ni mogoče zdraviti z ukrepi iz arzenala ekonomike ponudbe, ki lahko vplivajo le na trend potencialnega BDP, pač pa izključno z ukrepi na strani povpraševanja.

Nadaljujte z branjem→

Yanis Varoufakis je pred tremi dnevi napisal zelo dober komentar za Project Syndicate “The Left Must Vote for Macron“, s katerim se nikakor nisem strinjal, ko sem prebral naslov na twitterju in tuhtal ali naj grem prebrat članek ali ne. Vendar je Varoufakisov komentar dober. Ne v tem, ker pravi, da bi levica morala podpreti Macrona kljub njegovi neoliberalni naravnanosti, saj gre za manjše zlo od od ksenofobnega radikalizma Le Penove, ki cilja na najbolj ranljive skupine. Pač pa v tem, ker najprej izpostavi Macrona kot edinega francoskeja politika, ki se je pred dvema letoma potegnil za Grčijo, nato pa izpostavi razlike (navkljub enaki diagnozi, da je evro nevzdržen za EU) med pogledi obeh, kako se lotiti ključnih problemov sedanjega časa – od evra, prekarnih zaposlitev, financiranja velikih naložb in regulacije bančnega sistema.

Tja, v bistvu se razen diagnoze stanja sploh ne strinjata. Kar pomeni, da Macron ne bo nosilec novega progresivizma v Evropi, pač pa le še en povprečen francoski politik brez dometa izven obstoječega establishmenta.

Nadaljujte z branjem→

• What’s the Matter With Europe? – Paul Krugman
• Sigh….No, tax cuts won’t boost growth – Dietrich Vollrath
• “Capital in the Twenty-First Century,” Three Years Later – Equitable Growth
• Trends in US absolute income mobility since 1940 – VoxEU
• Arguments against basic income are straw men – Martin Ravallion
• 125 Years of Women’s Participation in the Economy – Janet Yellen
• The sunspot agenda meets the MIT machine – Roger E. A. Farmer
• Inequality & American Democracy – National Review
• Trump’s Tax Cuts May Be More Damaging Than Reagan’s – NYTimes

Le Penova je zgolj sindrom francoske bolezni, ki se je okrepila z evrom in pasifikacijo domačih ekonomskih politik. In Le Penova ima v bistvu prav: po teh volitvah bo Franciji vladala ženska, če ne Le Penova, bo to še naprej Angela Merkel.

Tudi če Macron tokrat zmaga, kar nedvomno bo, problemi Francije ne bodo niti za milimeter bližje rešitvi. In tudi metamorfoza retorike Le Penove iz skrajnega desničarskega populizma v keynesianizem ničesar ne pomeni, saj je Le Penova napačen in nekredibilen prinašalec pravih novic.  Dober komentar Marka Weisbrota.

As France heads into the second and final round of its presidential election on Sunday, a number of observers have compared the choice between the far-right candidate Marine Le Pen and centrist neoliberal Emmanuel Macron with the Trump-Clinton contest of 2016. There are similarities: Le Pen, who is politely called xenophobic, like Trump represents an anti-immigrant, right-wing nationalism combined with some populist appeals. Macron is a former investment banker and economy minister under the current Socialist government who, like Hillary, is widely seen as too close to powerful financial interests.

But one significant difference is that if Hillary had won the US presidency in 2016, she would most likely have tried to win some net improvements in the living standards and economic security of the majority of the electorate — including working class and poor people — who voted for her. The same cannot be said for Macron in France. His public platform has been vague, but insofar as it has a discernible trend, it is in the same direction that the country has moved over most of the past decade. That has included large public pension cuts, labor law reform that has weakened the bargaining power of unions and made it easier for employers to dismiss workers (including the Macron Law, as it is called, of 2015), and spending cuts.

Nadaljujte z branjem→

Source: Sicris

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V razmerah ko pričakujemo tudi 8 % donos na premoženje, to pa financiramo z 2-odstotno obrestno mero, hitenje s prodajo ekonomsko ni najbolj učinkovita poteza. Pri tem ni zanemarljiv tudi podatek, da kupnine ne gredo med proračunske prihodke, dividende pa. Glede na objektivno realno pričakovanje tudi 150-milijonske donosnosti Skupine NLB je prodajanje banke s finančnega vidika za milijardo evrov ali tudi nekaj več preprosto neupravičeno in s stališča proračuna slabša opcija.

Kljub zavezam, ki smo jih dali Evropski komisiji v času sanacije bank, bo prodaja NLB vsekakor eno od osrednjih vprašanj naše ekonomske politike v naslednjih mesecih. Imamo zagovornike prodaje, ki zagovarjajo predvsem umik države iz upravljanja družb, ker naj bi to omogočalo koruptivna dejanja, pa tudi upravljanje naj ne bi bilo optimalno. Na drugi strani pa še več nasprotnikov, kjer je osnovno vodilo, da moramo ohraniti hrbtenico našega bančnega sistema v domačih rokah. Izpostavljajo, da ne smemo tujcem pod ceno “podariti” še pomembnejše institucije, kot se je zgodilo z NKBM.[1] Nadaljujte z branjem→

Branko Milanović odlično povzema nedavno debato na matični City University of New York (CUNY) o tem, kaj je bolj prizadelo ameriška delovna mesta (in v drugih razvitih državah) v zadnjih dveh desetletjih. In to debato označuje kot El Classico (aluzija na špnaski derbi med Barcelono in Realom). Se pravi kot derbi med štirico vrhunskih ekonomistov s tega področja (David Author, Paul Krugman, Ann Harrison in Brad DeLong). Izid debate Milanovic opiše kot remi, kjer se dva ekonomista (Author in Krugman) nagibata bolj v smeri trgovinskega učinka, druga dva (Harrison in DeLong) pa k tehnološkemu učinku. Pri tem pa je bila prva dvojica nekoliko bolj prepričljiva.

Zelo luštna debata. In zelo podobna temu, o čemer je pisal drugi najbolj znan ekonomski klasik s področja trgovine David Ricardo – pred natanko 200 leti. Spodaj je nekaj odlomkov iz Milanovićevega poročila.

Nadaljujte z branjem→

The ability of minimum-wage policies in the United States to aid lower-income families depends on how they affect wage gains, potential job losses, and other sources of family income, including public assistance. In contrast to a large body of research on the effects of minimum wages on employment,¹ there are relatively fewer studies that empirically estimate the impact of minimum wage policies on family incomes.

…

Overall, I find robust evidence that higher minimum wages lead to increases in incomes among families at the bottom of the income distribution and that these wages reduce the poverty rate. A 10 percent increase in the minimum wage reduces the nonelderly poverty rate by about 5 percent. At the same time, I find evidence for some substitution of government transfers with earnings, as evidenced by the somewhat smaller income increases after accounting for tax credits such as the Earned Income Tax Credit and noncash transfers such as the Supplemental Nutrition Assistance Program. The overall increase in post-tax income is about 70 percent as large as the increase in pretax income.

Vir: Arindrajit Dube

Heh, tale komentar mi je simpatičen. Vprašanje je, kdo se bo prej naveličal.

Okej, tule so eni ljudje, za katere se utemeljeno misli, da so razsodni, povedali, da bi se zadeva lahko tudi drugače organizirala – dajmo tole še enkrat pogledati, premisliti, še vedno se najmanj škode naredi, dokler imamo samo papirje in izračune. In največ se prihrani takrat, ko še enkrat zadeve premisliš na papirju in na ekranu, preden greš delat tenderje in si potem izpostavljen tako inšpekcijam, pritožbam in vsemu temu. Pa človek bi si mislil, da bi se ljudje v vladi malo zamislili in se vprašali naslednje: Okej, kaj bomo pa mi počeli naslednjih pet let? A bomo izvoljeni (in bomo lahko za nazaj popravljali kikse). A si predstavljamo naslednjih pet let tako, kot si jih protagonisti od TEŠ 6, ki so predmet tako preiskav in razlag in so si sploh iz življenja naredili eno sprdačino (ki je niti dejstvo, da imaš 3 milijone gotovine, pa ne znaš povedati, odkod, ne more omiliti)? Ampak to, da se bodo ljudje zamislili – to so pričakovanja razumnega človeka. To so pričakovanja človeka, ki se sam, ko ima dve možnosti pred sabo, odloča po tem, ko je ponovno preučil obe možnosti – in če je bil količkaj pameten, je naredil iz tistih dveh neko sintezo.

Tako bi delal razumen človek.

Nadaljujte z branjem→