Pedro Santa Clara v članku “Make Europe a Continent of Owners” zagovarja radikalno reformo evropskega pokojninskega in kapitalskega sistema, ki bi evropske varčevalce spremenila v lastnike produktivnega kapitala. Po njegovem mnenju Evropa ne trpi zaradi pomanjkanja kapitala, saj gospodinjstva letno privarčujejo okoli 1,4 bilijona evrov, kar je celo več kot v ZDA. Težava je v institucionalni zasnovi: evropski prihranki so večinoma parkirani v nizko donosnih bančnih vlogah ali pa se prek sprotnega financiranja pokojnin (pay-as-you-go) sploh ne pretvorijo v finančno premoženje. Sedanja generacija delavcev tako ne gradi lastnega kapitala, temveč pridobi zgolj obljubo, da bodo njihove pokojnine nekoč financirali prihodnji davkoplačevalci – model, ki postaja zaradi staranja prebivalstva vse manj vzdržen.

Santa Clara evropski model primerja z ameriškim sistemom pokojninskega varčevanja prek skladov 401(k) in individualnih pokojninskih računov, kjer so prihranki prebivalcev v veliki meri vloženi v delniške trge. Tako so ameriški državljani prek svojih pokojnin posredno lastniki velikega dela gospodarstva, kar je ustvarilo globoke kapitalske trge, močan sektor tveganega kapitala in sposobnost financiranja inovativnih podjetij. Po njegovih besedah ameriški pokojninski sistem pretvarja prihranke običajnih ljudi v lastništvo produktivnega gospodarstva, medtem ko evropski sistem ustvarja predvsem terjatve do države. Gre za dve različni institucionalni arhitekturi, ki sta oblikovali tudi dve različni obliki kapitalizma.

Kot rešitev predlaga, da bi Evropska unija izdala velik skupni evropski dolg po vzoru instrumenta NextGenerationEU in z zbranimi sredstvi ustanovila individualne kapitalsko financirane pokojninske račune za vse evropske državljane. Začetni sklad v višini približno 10–15 % evropskega BDP (okoli 1,8–2,7 bilijona evrov) bi predstavljal začetni kapital, ki bi se skozi desetletja nalagal v delnice, hkrati pa bi se del prihodnjih pokojninskih prispevkov postopoma preusmerjal v te račune. Santa Clara priznava, da gre za naložbo z tveganjem, saj donosi delniških trgov niso zagotovljeni, vendar meni, da država zaradi zelo dolge časovne perspektive lahko prevzame tveganje, ki bi bilo za posameznika preveliko.

Takšna reforma bi po njegovem mnenju rešila tudi širši evropski problem pomanjkanja investicij, ki ga je izpostavil Draghijev načrt in ga ocenjuje na približno 800 milijard evrov letno. Kapital za te investicije po njegovem že obstaja v evropskih prihrankih; manjka zgolj institucionalni mehanizem, ki bi ga preusmeril iz neproduktivnih depozitov v dolgoročni lastniški kapital. Nova pokojninska arhitektura bi tako ustvarila dejansko evropsko unijo kapitalskih trgov, ne z regulativnimi deklaracijami od zgoraj, temveč z milijoni evropskih državljanov kot vlagateljev in lastnikov evropskih podjetij. Pri tem opozarja, da sredstva ne smejo biti zbrana v enem velikem državnem skladu, saj bi to vodilo v državni kapitalizem, temveč morajo ostati v individualni lasti državljanov in zaščitena pred političnim poseganjem.

Po Santa Clari je najpomembnejši argument za reformo pravzaprav družbeni in politični, ne le ekonomski. Sedanji pokojninski sistem iz državljanov ustvarja upnike države, ki se politično borijo za vedno večje transferje iz omejene javne blagajne. Kapitalsko financiran sistem pa bi državljane spremenil v delničarje gospodarstva, katerih osebna blaginja je povezana z rastjo produktivnosti, podjetništvom in uspehom podjetij. Amerika po njegovem ni postala družba vlagateljev zaradi posebnega nacionalnega značaja, temveč zato, ker je zgradila ustrezno finančno infrastrukturo. Evropa lahko stori enako: z novo pokojninsko arhitekturo lahko ustvari novo kulturo lastništva in dolgoročno rešitev za demografske pritiske, ki postopoma spodjedajo sedanji sistem.