Drago Babič

Uvod

Evropa se je ponovno znašla v krizi v oskrbi z energijo. Pred štirimi leti zaradi vojne v Ukrajini in prekinitve dobav energentov iz Rusije, sedaj zaradi vojne Izraela in ZDA z Iranom. Ta vojna je zaprla Hormuško ožino in tako prekinila dobave petine svetovne porabe nafte in plina, kar je povzročilo podražitev svetovnih cen nafte in plina za polovico. Evropa dosedaj ni kupovala veliko energentov na Bližnjem vzhodu, okoli 10% vsega uvoza, vendar je pri nafti in plinu pretežno uvozno odvisna (94% odvisnost). Zato nas vsesplošno povečanje svetovnih cen energentov ekonomsko hudo prizadene.

Po besedah predsednice Evropske komisije Ursule Von der Leyen (VDL), od izbruha vojne na Bližnjem vzhodu evropski račun za uvoz fosilnih goriv povečal za približno 500 milijonov evrov na dan ob količinsko istih dobavah. Ob tem je poudarila, da bi bil povratek k ruskim fosilnim gorivom (od koder je pred vojno v Ukrajini prihajala večina fosilnih goriv), napaka, saj EU zdaj z novimi uredbami (REPowerEU) načrtuje popolno in trajno opustitev uvoza ruskega utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) še v letu 2026. Njen edini praktični napotek je bil varčevanje z energijo v slogu izjave »najcenejša energija je tista, ki je ne porabimo«.

Da to ni bila le populistična floskula, pričajo dejanski podatki o porabi energije v Evropi, ki se od prejšnje krize pospešeno zmanjšuje. Po podatkih Eurostat se je v EU dobavljena (primarna) energija od leta 2021 do leta 2025 zmanjšala za 8 % na 1358 Mtoe (milijon ton naftnega ekvivalenta), uvoz energije pa za 13 % na 642 Mtoe. Za tak količinsko zmanjšani uvoz smo lani plačali 385 milijard evrov, to je 140 milijard oziroma 57 % več kot leta 2021. V kolikor bodo na Bližnjem vzhodu še trajale take razmere in z njimi visoke cene, lahko pričakujemo še višje stroške za letni uvoz energije, okoli 500 milijard evrov, oziroma 100 % več, kot pred prvo energetsko krizo leta 2021 in skoraj toliko, kot med prvo krizo, ki jo je povzročila vojna v Ukrajini, ko je bil letni strošek uvoza energentov 640 milijard evrov.

Poleg tega imamo v Evropi v primerjavi s svetom dvakrat dražjo tudi doma proizvedeno električno energijo, kar je predvsem posledica »zelene« energetske politike, ki je osredotočena na zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, ne pa na proizvodnjo zanesljive in poceni energije. Evropska industrija se zaradi visokih stroškov energije že od prve energetske krize krči, tak dvojni primež domačih in uvoznih stroškov za energijo bo evropsko industrijo in celotno gospodarstvo močno prizadel, energetsko intenzivno industrijo pa  dotolkel. To bi pomenilo dokončno izgubo ekonomske in s tem politične suverenosti Evropske Unije in nas pahnilo v odvisnost od geopolitično dominantnih svetovnih držav, ZDA, Kitajske in Rusije.

 

1. Načrti Evropske komisije za oskrbo z energijo do leta 2050

Evropska komisija je v začetku leta 2024 sprejela Energetsko podnebno strategijo EU do leta 2050 s kratico SWD(2024)63 (tukaj ). Logika strategije je, da z elektrifikacijo končne porabe nadomestimo fosilne vire, električno energijo proizvajamo pretežno iz obnovljivih virov energije (OVE) in ob racionalni rabi  zmanjšujemo končno porabo energije. Tako obenem zmanjšujemo uvozno odvisnost ter končne stroške energetske oskrbe. Poudarek je predvsem na zmanjševanju končne rabe. Tako bi se do leta 2050 dobavljena (primarna) energija s 1.358 Mtoe (milijon ton naftnih ekvivalentov) leta 2025 zmanjšala na 1032 Mtoe (za 32 %), končna energija pa iz 918 Mtoe na 555 Mtoe (za 40 % manj). Podrobneje prikazujemo načrte Evropske komisije v naslednjih dveh tabelah in v grafih v prilogi:

Tabela 1: Dobavljena energija EU‑27 (Mtoe) in bruto proizvodnja električne energije v TWh

Opomba:

• Dobavljena energija vsebuje tudi neenergetsko rabo
• Jedrska energija je prikazana kot domača proizvodnja (toplota v reaktorju), ne kot uvoz.
• Delež fosilnih goriv pade iz 67 % na 15 %, OVE dosežejo 72 % dobavljene energije, njihova proizvodnja se poveča za 264 %
• Proizvodnja električne energije se poveča za 2,5 krat (za 246 %)
• 1 Mtoe = 11,63 TWh

Tabela 2: Končna raba energije EU-27 v letu 2025 in 2050

Vir: Evropska komisija 2024

Osnovni problem te strategije je, da so scenariji oskrbe z energijo namenjeni prvenstveno doseganju podnebne nevtralnosti, to je zmanjševanju emisij toplogrednih plinov do leta 2050, medtem ko je zanesljiva in cenovno konkurenčna oskrba z energijo v drugem planu.

Drug problem je struktura virov dobavljene in končne energije. V dobavljeni energiji bi fosilne vire skoraj v celoti nadomestili obnovljivi viri, predvsem vetra in sonca, ti bi proizvajali električno energijo, ki bi v končni rabi (promet, ogrevanje, industrijski procesi) nadomestila pretežno uvozne fosilne vire. Iz električne energije bi z elektrolizo vode proizvajali vodik, iz njega  še sintetična goriva.

Tak energetski sistem ima vrsto pomanjkljivosti:

• Velik delež obnovljivih virov, ki so odvisni od vremena in jih ne moremo prilagajati porabi, zahteva obsežne prilagoditve celotnega energetskega sistema. Vgrajevati moramo velike količine hranilnikov, dodatne kapacitete pretvorbe električne energije v vodik in sintetična goriva, nato dodatne rezervne proizvodne kapacitete iz fosilnih virov za čas, ko vetra in sonca ni ter izdatno okrepiti omrežja, da se nihanja v proizvodnji in porabi lahko premoščajo. Tako gradivo Evropske komisije predvideva do leta 2050 potrojitev kapacitet za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov na 3.260 GW, poleg tega še 338 GW hranilnikov in 550 GW elektrolizerjev ter obsežno razširitev omrežja. Ti dodatki nas bodo stali več, kakor vsi proizvodni viri skupaj (letno 168 milijard za pomožne sisteme in omrežja, 142 milijarde za proizvodnjo energije). Končna posledica je zapleten, drag in nezanesljiv energetski sistem z velikimi izgubami energije in posledično stroški, ki ga je težko upravljati, kot so pred kratkim izkusili v Španiji. Za primerjavo, fosilni viri, tudi jedrska energija, niso odvisni od vremena in se lahko prilagajajo porabi, zato potrebujejo bistveno manj pomožnih sistemov  v primerjavi z obnovljivimi viri.
• Ker je končni cilj strategije doseganje podnebne nevtralnosti, predvideva opustitev fosilnih virov tudi v letalskem, ladijskem in težkem cestnem prometu, v visokotemperaturnih industrijskih procesih in delu kemijske in metalurške industrije, kjer je to težko izvesti. Tu neposredna elektrifikacija ni možna, zato predvideva vzpostavitev nove proizvodne verige od električne energije preko vodika in atmosferskega CO2 do sintetičnih goriv. Da bi zagotovili v končni rabi dovolj sintetičnih goriv in vodika (letno 105 Mtoe), potrebujejo velike dodatne količine električne energije, okoli 250 Mtoe oziroma 2.900 TWh na leto in posledično velike investicije v dodatne kapacitete obnovljivih virov in celoten proces transformacije električne energije v sintetična goriva. Tako proizvedeno gorivo pa bo stroškovno pet krat dražje od fosilnega goriva. Vodik, ki naj bi v končni rabi nadomestil zemeljski plin, bo stal 243 eur/MWh, sintetični dizel/kerozin pa 5,6 eur za liter (vir: Vodikova strategija, 2024, lastni preračuni).
• Doseganje podnebne nevtralnosti izključno z novimi kapacitetami iz obnovljivih virov, v glavnem vetra in sonca, je že tehnično zelo težko izvedljivo, finančno pa še bolj. To dokazujejo izkušnje Nemčije, ki je tak energetski prehod najbolj dosledno izvajala. Po zaustavitvi delovanja vseh jedrskih elektrarn in maksimalnem trudu za povečevanje proizvodnje električne energije iz vetra in sonca, so v Nemčiji po podatkih Eurostata dosegli v letu 2025 le 20,6 % delež obnovljivih virov v dobavljeni energiji. Za primerjavo, Slovenija je to leto dosegla 25,9 %-ni delež. Po oceni Vladnega ministrstva za gospodarstvo in energetiko BMWK in Fraunhofer instituta, kljub obsežnim dosedanjim investicijam (po srednji oceni) v znesku od 850 milijard evrov, oziroma 2 % letnega BDP Nemčije v zadnjih letih, Nemčijo čaka še dolga in draga pot do podnebne nevtralnosti. Študija Združenja nemških industrijskih in trgovinskih zbornic (DIHK) iz konca leta 2025 ugotavlja, da bo Nemčija, če bo nadaljevala po dosedanji poti, morala do leta 2049 investirati še astronomskih 4,8 do 5,4 bilijona evrov.
• S stališča energetske suverenosti oziroma uvozne odvisnosti je poseben problem materialna, prostorska, energetska in delovna intenzivnost obnovljivih virov. V primerjavi z jedrsko energijo je materialno, energetsko in delovno za 8 do 10 krat višja, prostorsko za 300 do 500 krat intenzivnejša. To se odraža v energetski in ekonomski intenzivnosti proizvodnje obnovljivih virov skupaj s pomožnimi sistemi (hranilniki, elektrolizerji, omrežje), kar se meri z indeksom EROI. Ta predstavlja razmerje med energetskim in denarnim izkupičkom v življenjski dobi opreme in prvotnim vložkom v izgradnjo in obratovanje. Smiselne so tiste investicije, pri katerih je indeks večji od 5. Pri jedrskienergiji je indeks od 75 do 100 (Weissbach et al., 2023), medzem ko je pri sončni energiji v osrednji Evropi (Nemčija) vložek energije v kompleten sistem skoraj enak izkupičku (indeks 1,7). Zato je ekonomika poslovanja takega energetskega sistema negativna. Da se lahko to sploh gredo, morajo izgradnjo celotnega sistema izdatno subvencionirati. Lani so po podatkih zveznega ministrstva BMWK znašale vse subvencije za obnovljive vire v Nemčiji 29,5 milijard evrov, oziroma 135 eur na 1 MWh proizvodnje iz obnovljivih virov, kar je precej več od povprečnih tržnih cen, ki so se gibale okoli 90 evrov. Tako je celotni strošek električne energije iz obnovljivih virov znašal okoli 225 evrov/MWh, kar je kar štirikrat več kot znaša cena električne energije pri izven evropski konkurenci.

Nadalje, ker doma (v EU) nismo v stanju proizvajati opreme po konkurenčnih cenah, večino opreme  uvažamo iz Kitajske, ki jo izdeluje ceneje, ker pri tem uporablja ceneni domači premog in ceneno delovno silo. Pa še toplogredne pline proizvaja pri tem namesto nas. Zato prihajajo surovine in oprema pretežno iz tujine, največ iz Kitajske (pri sončnih elektrarnah 90-95 % vseh dobav, pri baterijah 70%). Tako se nam uvozna odvisnost energetske oskrbe seli od proizvajalk fosilnih virov (Rusija, ZDA, Bližnji vzhod) na dobavitelja opreme, industrijsko velesilo Kitajsko. Taka odvisnost pa je za ekonomsko suverenost še slabša od odvisnosti uvoza energentov, ker pri opremi ni toliko alternativ v oskrbi kot pri surovinah.

Kaj pa stroški energetskega sistema po predlogu Evropske komisije?

Celoten evropski energetski sistem  bi  nas po navedbah v tem dokumentu stal do leta 2050 v povprečju po 2.472 milijard evrov letno (s stroški transporta in energentov vred) po cenah iz leta 2023, to je vsako leto okoli 12,9 %  BDP iz leta 2023, kar je približno toliko, kot nas stane celotna energetika danes.  Od tega predstavljajo stroški investicij povprečno 4,9 % BDP, stroški nabave energentov pa 7,8% BDP. Ti naj bi z leti upadali, predvsem stroški uvoznih energentov, ki se zmanjšujejo iz sedanjih 2,5-3 % BDP  na 0,6 % BDP leta 2050, stroški za investicije pa naraščali, skupni strošek za energetiko polagoma pada.

Pri investicijskih stroških celotnega energetskega sistema upoštevajo posebej dobavno stran (supply side), ki zajema nove kapacitete za proizvodnjo električne energije, pomožne sisteme in omrežja ter proizvodnjo vodika in sintetičnih goriv. Na strani odjema (demand side) upoštevajo  prilagoditve v industriji, gospodinjstvih, storitvah in kmetijstvu ter posebej transport, kjer bodo stroški prilagoditve zaradi spremembe pogona (električna energija namesto naftnih derivatov) najvišji. Evropska komisija tako predvideva v obdobju od leta 2030 do leta 2050 (v cenah iz leta 2023) samo na dobavni strani letno za 311 milijard investicij, na odjemni strani letno za 355 milijard, največ v zgradbe/gospodinjstva, 239 milijard letno, v transportu pa celo 869 milijard evrov investicij na leto, predvsem zaradi menjave voznega parka, oziroma skupaj 1.535 milijard evrov letno, kar znaša 7,3 % evropskega BDP samo za investicije.  

Za primerjavo, stroški energetske oskrbe EU v letih med 2011 in 2020 so znašali 11,9 % BDP, od česar za investicije 2,7 %, za nabavo energentov pa 9,2 % BDP, od česar za uvozne energente pred energetsko krizo okoli 2 % BDP. Izrazit porast uvoznih stroškov za nabavo energentov se je zgodil v prvi energetski krizi leta 2022 in drugi, ki jo doživljamo letos, ko so zrasli na 4% BDP.

Še posebej so problematični načrti Evropske komisije do leta 2030, ki izhajajo iz nacionalnih energetsko podnebnih načrtov in ciljev evropskega paketa Fit for 55 ter načrta REPowerEU.

Predvidevajo povečanje skupne proizvodnje električne energije iz 2.800 TWh v letu 2025 za 562 TWh na  3362 TWh in ob upadu proizvodnje iz fosilnih virov in jedrske energije ogromen porast proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov za 888 TWh. Tako povečanje proizvodnje bo moralo spremljati povečanje kapacitet omrežja in hranilnikov ter drugih podpornih sistemov. Vse skupaj bi stalo enormnih 500 do 550 milijard letno oziroma skupaj 2.500 do 2.750 milijard. Ko dodamo še investicije na strani uporabe, bi znašale vse energetske investicije letno 835 milijard, do leta 2030 skupno 4.175 milijard oziroma 5% BDP Evropske unije. Če upoštevamo, da se je proizvodnja električne energije v prejšnjih štirih letih (od leta 2021) dejansko skrčila za 2 %, je rast porabe električne energije do leta 2030 za 20 % nerealna. Ravno tako je iluzorno pričakovati, da bo Evropska Unija v zaostrenih gospodarskih in geopolitičnih razmerah in ob drugih prioritetah (povečanje vlaganj v obrambo na 5% BDP) sposobna in voljna namenjati za tak zeleni energetski prehod 5 % BDP. Torej se bo velik del investicij prenesel v obdobje po letu 2030. Mi bomo v tej študiji upoštevali v obdobju do leta 2030 podoben letni obseg investicij kot predvideva Ekonomska komisija (EK) po letu 2030. Če se omejimo samo na potrebne investicije v energetiki na dobavni strani, kjer menimo, da je možen drugačen pristop pri koncipiranju vlaganj v nove kapacitete za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov, pomožne sisteme in omrežja ter proizvodnjo vodika in sintetičnih goriv, bi po napovedi EK od leta 2025 do leta 2050 znašale povprečno letno 311 milijard oziroma skupno 7.775 milijard evrov. To številko si velja zapomniti, ker jo bomo primerjali z našim scenarijem v nadaljevanju.

Ocena scenarija Evropske komisije

Iz vsega navedenega sledi, da so načrti Evropske komisije za doseganje podnebne nevtralnosti v energetiki v razmerah nove svetovne realnosti, ki odpira za človeštvo velike izzive, primerljive s podnebnimi spremembami, neprimerni. Ti scenariji so po finančni plati za Evropo preveč zahtevni, takih bremen oslabljeno evropsko gospodarstvo v zaostrenih geopolitičnih razmerah ne bo zmoglo. V ospredju bi morala biti energetska suverenost ter zanesljiva in konkurenčna oskrba z energijo, šele sekundarni cilj pa  doseganje podnebnih ciljev.

 

2. Nova evropska energetska strategija

2.1 Dobri zgledi

Da ne bomo navajali samo slabih zgledov, kot je nemški, poglejmo kdo je v Evropi učinkovitejši od Nemčije pri doseganju suverenosti v oskrbi, to je čim manjšega deleža uvoza energetskih virov, in podnebnih ciljev, to je čim manjšega deleža fosilnih virov v dobavljeni energiji,

Izstopata  dve državi, Francija in Švedska, ki sta tudi največji evropski izvoznici električne energije. Uvozni deleži v dobavljeni energiji, predvsem v obliki nafte, so med 21%  na Švedskem do 27% v Franciji, deleži brezogljičnih virov (obnovljivi viri in jedrska energija) v dobavljeni energiji pa od 63 % v Franciji do 67 %  na Švedskem. Med brez ogljičnimi viri ima  Švedska največ hidro energije, Francija pa jedrske energije. Torej iščemo rešitve s približno tako mešanico virov, upoštevaje naravne danosti pri obnovljivih virih, ki so geografsko različne. Na jugu Evrope bo med obnovljivimi viri v prednosti sončna energija, na severu in ob Atlantiku veter, v Alpah in Skandinaviji hidroenergija. Jedrska energija pa je neodvisna od vremena in geografije, zato je lahko kjerkoli.

Poseben primer je Norveška, ki sicer ni članica Evropske Unije, vendar je dobro integrirana v evropske energetske sisteme pri električni energiji in pri zemeljskem plinu. V strukturi domače potrošnje energije predstavljajo obnovljivi viri dve tretjini, predvsem hidro energija, fosilnih virov je ena tretjina. Zaradi obsežne proizvodnje nafte in plina v Severnem morju je velika izvoznica nafte in plina, skupno za 200 Mtoe letno, pretežno izvaža v Evropo. Zaloge fosilnih virov, raziskave in predvidena nova črpanja ji obetajo, da bo približno tako količino proizvajala do leta 2050, kar je pomembno za bodočo energetsko oskrbo Evropske Unije, predvsem s plinom.

2.2 Cilji nove energetske strategije

Nova energetska strategija Evropske Unije mora temeljiti na treh ciljih, navedeni so v zaporedju po pomembnosti:

• Energetska suverenost, ki se izraža v čim manjši uvozni odvisnosti
• Zanesljivost in konkurenčnost oskrbe z energijo
• Doseganje podnebnih ciljev, v energetiki zmanjševanje emisij toplogrednih plinov s čim manjšo uporabo fosilnih virov

Po tem principu lahko oblikujemo za celo Evropsko Unijo sestavo energetskih virov v dobavljeni energiji tako, da povečamo delež jedrske energije in ohranimo približno take količine obnovljivih virov, kot jih imamo že sedaj. Ohranjamo tudi nekaj fosilnih virov, kolikor jih lahko pridobimo sami oziroma jih lahko uvozimo iz sosednjih, prijateljskih držav, kot je Norveška. Tako nam ni treba graditi komplicirane in drage vodikove verige, ki v scenariju Evropske komisije porabi skoraj polovico (42%) proizvedene električne energije iz obnovljivih virov, proizvodi pa so petkrat dražji od fosilnih. Namesto vlaganj v drago vodikovo verigo bi bilo pametneje, da si z vlaganjem v dodatne raziskave domačih zalog nafte in plina in z njihovo eksploatacijo z novimi tehnologijami hidravličnega lomljenja kamnin sami zagotovimo tisti nujni delež fosilnih virov, ki jih bomo do leta 2050 še potrebovali. Tako bi lahko po navedbah strokovne organizacije IOGP Europe (European Oil and Gas Reserves) v Evropi pridobivali naslednjih 20 do 30 let letno po 150 Mtoe nafte in 300 Mtoe zemeljskega plina, kar bi ob obsežni elektrifikaciji porabe zadostovalo za preostale namene, ki bi znašali po našem scenariju leta 2050 okoli 255 Mtoe nafte in plina letno. Dodatno se lahko pri oskrbi tesneje povežemo s sosednimi državami, od koder smo do sedaj kupovali nafto in plin, kot sta Norveška in Alžirija, morda nekoč tudi Rusija, ko bo konec vojne v Ukrajini.

Torej bi ob obsežni elektrifikaciji lahko zagotovili domačo proizvodnjo oziroma zanesljivo dobavo tudi pri nafti in plinu brez izgradnje vodikove verige in sintetičnih goriv.

 

3. Jedrski scenarij

V predhodni analizi energetskega scenarija Evropske komisije smo ugotovili, da ni primeren za uporabo, zato moramo pripraviti novega, ki bo skladu s cilji, ki smo jih opredelili. To lahko dosežemo na način, da se pri proizvodnji brez ogljične energije opremo bolj na jedrsko energijo, kot na obnovljive vire, ki postanejo sekundarni vir, in vzpostavimo domačo proizvodnjo jedrskih kapacitet.

3.1 Nove kapacitete jedrskih elektrarn

Kot izhodišče za izračun potrebnih novih kapacitet za proizvodnjo električne energije brez vodikove verige upoštevamo podatke o bodoči končni energiji iz gradiva EK, ki znaša skupaj z izgubami omrežja letno  bruto 4.280 TWh električne energije. Zaradi rasti porabe, nadomeščanja fosilnih virov ter manjših količin jedrske energije iz zastarelih obratov, bi morali poleg obstoječe letne proizvodnje 1.300 TWh iz obnovljivih virov in 550 TWh iz obstoječih, obnovljenih jedrskih elektrarn ter 230 TWh iz plinskih elektrarn (vršne/sistemske, soproizvodnja toplote in elektrike), proizvesti še 2.200 TWh električne energije iz novih brez ogljičnih kapacitet. Ob predpostavki, da bomo do leta 2030 uspeli zgraditi za 200 TWh novih kapacitet iz obnovljivih virov, bi morali po letu 2030 proizvesti še za 2.000 TWh električne energije letno iz jedrske energije. Za to bi potrebovali za 250 GW novih jedrskih elektrarn, v povprečju do leta 2050 po 12,5 GW na leto (po letu 2030), oziroma 10 do 14 velikih elektrarn letno ali ustrezno kombinacijo velikih in manjših modularnih reaktorjev (SMR).

Če se Evropska Unija v kratkem odloči za jedrski scenarij in se ustrezno organizira ter zagotovi strateške kadrovske, proizvodne in finančne vire za izgradnjo take verige elektrarn, je načrt izvedljiv. Sami Francozi so se že odločili za pospešitev jedrskega programa in so že štartali z izdelavo 6 velikih jedrskih elektrarn, načrtujejo jih še 8, ki bi doma nadomestile najbolj zastarele obrate. Na ta način bi tudi vzpostavili serijsko izgradnjo velikih elektrarn tipa EPR 1600, kar bi vodilo do pocenitve izgradnje vseh nadaljnjih. Tak tempo izgradnje so v Franciji pred 50 leti že zmogli, danes to zmorejo Kitajci in Rusi. Dobro bi bilo, da bi zaradi konkurenčnosti in izgradnje domače dobaviteljske verige v Evropi uporabili še kakšen drug tip reaktorja. Pri tem lahko posnemamo Kitajce, ki so odkupili pravice za lokalno izdelavo in prodajo reaktorjev AP 1000 ameriškega proizvajalca Westinghouse. Ta firma bo v bližnji bodočnosti dobavila v EU po že sklenjenih pogodbah 5 takih reaktorjev (Poljska, Bolgarija), Češka pa gradi  2 reaktorja APR 1000 korejskega dobavitelja KHNP.  Še več je projektov v pripravi, za katere lahko pričakujemo odločitve v naslednjih dveh, treh letih, tudi v Sloveniji. Primerno bi bilo, da bi na novo ustanovljeni evropski jedrski Airbus podpisal licenčno pogodbo z Westinghousom za izgradnjo njegovih reaktorjev AP 1000 v Evropi, kar bi nam omogočilo, da vzpostavimo domačo serijsko izgradnjo jedrskih reaktorjev in smo tako manj odvisni od tujcev pri energetski opremi, kot smo pri tehnologijah obnovljivih virov.   

Poleg tega v Evropi poteka kar intenziven razvoj malih jedrskih reaktorjev z napredno tehnologijo hitrih nevtronov, ki bi lahko prevzeli pomemben delež v proizvodnji električne energije po letu 2040, ker omogočajo uporabo in predelavo izrabljenega goriva sedanjih lahkovodnih reaktorjev. Potrebno je le pospešiti in učinkovito koordinirati ta razvoj na evropskem nivoju, za kar se moramo čimprej odločiti.

Pri jedrski energiji je s stališča suverenosti pomembno vprašanje neodvisnost od tujine pri dobavah goriva. Zaenkrat v Evropski uniji razpolagamo z obrati za izdelavo in recikliranje goriva, vendar osnovno surovino, Uran, v celoti uvažamo.  To lahko rešimo z aktiviranjem rudarjenja Urana na severu Švedske, kjer so pred kratkim odkrili velike zaloge, okoli 600.000 ton Urana. Poleg tega je v Evropi še približno toliko zalog urana v drugih, manjših nahajališčih (tudi pri nas v Žirovskem vrhu), kar bi skupaj zadostovalo  za 100 let obstoječe porabe v EU, ki znaša okoli 2.500 ton Urana letno. Te zaloge se trenutno ne izkoriščajo, ker je Uran iz uvoza cenejši. So pa to  varnostne zaloge, če se kaj zalomi v dobavnih verigah iz tujine.

3.2 Nove tehnologije

Pomemben vir goriva za jedrske reaktorje je izrabljeno gorivo v kombinaciji z reaktorji na hitre nevtrone in recikliranjem goriva. Ti reaktorji imajo bistveno boljši energetski izkoristek Urana (60 krat boljši) kot klasični, lahkovodni reaktorji, ker med delovanjem v reaktorju lahko pretvarjajo inertni izotop Urana 238 in druge aktinide v fisijsko aktivni Plutonij 239, ki reagira naprej in podaljšuje delovanje reaktorja. Zato jih imenujejo tudi oplodni reaktorji, saj med delovanjem »plodijo« novo gorivo. Tako  lahko izkoristijo že uporabljeno gorivo lahkovodnih reaktorjev, ki vsebuje večinoma izotop Urana 238, ki ga je samo v Evropi okoli 60.000 ton. Z uporabo teh reaktorjev se iz geoloških zalog urana in že izrabljenega goriva lahko proizvede 5,4 milijonov TWh, kar bi zadostovalo za 1.800 let povečane proizvodnje in porabe električne energije v Evropi (vsako leto okoli 3.000 TWh). Če pa dodamo še sposobnost hitrih reaktorjev, da kot gorivo koristijo element Torij, ki ga je v Evropi tri krat več kot Urana, lahko upoštevamo, da so zaloge goriva za jedrske reaktorje praktično neomejene.

Prednost takega predloga je, da so vse navedene tehnologije znane in v Evropi (in v svetu) že preizkušene. Francija je pred leti vodila tak razvojni projekt z hitrimi reaktorji Feniks in Superfeniks, ki je imel električno moč okoli 1,2 GW. Projekt so opustili zaradi kombinacije tehničnih težav, pritiska javnosti in ker je bil takrat osnovni ciklus z lahkovodnimi reaktorji zadosten za potrebe Francije. V zadnjem času se zanimanje za nove jedrske tehnologije povečuje, v ZDA naj bi kmalu po letu 2030 že obratovali prvi komercialni hitri reaktorji, tudi v Evropi razvijajo varnostno izpopolnjene reaktorje na hitre nevtrone z zaprtim ciklom goriva, najdlje so Francozi in Švedi.

V svetu so pri uporabi te tehnologije vodilni v Rusiji, kjer obratujeta že več deset let dva velika oplodna reaktorja (z el. močjo 0,6 GW 45 let  in 0,8 GW 10 let), ki delujeta v zaprtem ciklusu goriva (reciklirata lastno gorivo), načrtujejo novega moči 1,2 GW. Na Kitajskem in v Indiji so pred kratkim zagnali po vsak enega večjega (0,5-0,6 GW), v ZDA gradijo svoj prvi hitri reaktor podobne moči in razvijajo kakih ducat novih.

V bližnji bodočnosti pričakujemo razcvet te tehnologije in po letu 2030 tudi komercialne ponudbe za reaktorje na hitre nevtrone (predvsem male reaktorje – SMRje), torej je pričakovanje, da bomo v Evropski Uniji lahko do leta 2050 gradili tudi take reaktorje, realno.

Razvijanje jedrskega programa v Evropi ostaja zahteven projekt, saj so se v 25 letih zapostavljanja jedrske energije kompetence porazgubile in proizvodne kapacitete opustile, tako da bo na nivoju Evropske Unije potreben močan in dobro organiziran napor po zgledu Rusije in Kitajske, da Evropa na novo zažene svoj jedrski program.

3.3 Energetske bilance jedrskega programa leta 2050

V nadaljevanju v Tabeli 3 prikazujemo energetske bilance jedrskega programa za leto 2050 in v Slikah 2, 3 grafično primerjavo energetskih bilanc za dobavljeno in končno energijo za leto 2025 in za leto 2050 za scenarij Evropske komisije in jedrski scenarij:

Tabela 3:  Energetske bilance jedrskega programa leta 2050

1. Dobavljena energija (GAE)                                          B. Končna raba energije

Opomba: v fosilnih gorivih v GAE je zajeta tudi ne energetska raba v količini 80 Mtoe

Vir: lastni izračuni

V primerjavi s scenarijem Evropske komisije bi jedrski scenarij zahteval za 20 % več dobavljene energije zaradi skromnega izkoristka pretvorbe termične energije v električno v jedrskih elektrarnah, kar je posledica fizikalnih zakonitosti. Vendar ima jedrsko gorivo bistveno višjo vsebnost energije, za tako proizvodnjo bi porabili letno le 9.200 ton Urana, kar ob zadostnih količinah v geoloških zalogah in izrabljenemu gorivu odtehta manjši izkoristek pretvorbe. Za primerjavo: za tako proizvodnjo električne energije bi porabili letno več kot eno milijardo ton premoga, kar je štirikrat več, kot ga Evropska Unija porabi danes.

Skupna količina  končne energije ostaja v jedrskem scenariju ista ob nekoliko višji porabi fosilnih goriv, ki bi predstavljala 23 % vseh energetskih virov v dobavljeni energiji. Ti fosilni viri bi nadomestili vodik in e-goriva, ki jih predvideva scenarij Evropske komisije. Emisije toplogrednih plinov bi se povečale za 290 mio ton letno oziroma za 10 % sedanjih izpustov. Tolikšna je tudi po načrtih Evropske komisije približno bodoča naravna sposobnost kopenskega teritorija Evropske unije vsrkanja CO2 iz ozračja. Če pa upoštevamo še sposobnost vsrkavanja CO2 tretjine Atlanskega oceana in lokalnih morij, bi bili celotni evropski izpusti CO2 pol manjši, kot je naravna sposobnost zajema CO2.

Slika 1: Dobavljena energija v letu 2025 in v letu 2050 po obeh scenarijih (EK, jedrski)

Vir: Evropska komisija in lastni preračuni

Slika 2 prikazuje razliko v dobavljeni energiji leta 2025 in leta 2050 po obeh scenarijih. V letu 2025 smo skupno porabili več energije, kot je bomo leta 2050, prevladovali so fosilni viri s 67 %-nim deležem, v letu 2050 prevladujejo v scenariju Evropske komisije obnovljivi viri z 72 %-nim deležem, fosilnih virov je 15 %, v jedrskem scenariju pa jedrska energija z 58 %-nim deležem, fosilnih virov je 23 %.

Skupna poraba dobavljene energije je v scenariju Evropske komisije sicer nekoliko manjša od tiste v jedrskem scenariju, vendar je ta razlika zaradi izjemne gostote jedrske energije zavajajoča. Po jedrskem scenariju bomo leta 2050 porabili 9.200 ton Jedrskega goriva v obliki Urana, kar je energetsko enakovredno 15 milijardam ton fosilnih goriv, vse naprave (vključno s podpornimi) za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov pa bodo tehtale 200 krat več in zasedale do tisočkrat večjo površino kot vse jedrske elektrarne skupaj (vir Evropska komisija – JRC, IEA, DOE-ZDA).    

Slika 2: Končna energija v letu 2025 in v letu 2050 po obeh scenarijih (EK, jedrski)

Vir: Evropska komisija in lastni preračuni

V porabi končne energije leta 2050 v primerjavi z letom 2025 izstopa pri obeh scenarijih bistveno zmanjšanje porabe fosilnih virov, v scenariju EK tudi s pomočjo vodika in e-goriv, poraba električne energije se zaradi intenzivne elektrifikacije končne rabe poveča pri obeh scenarijih za 60%, zaradi boljšega izkoristka energije pri uporabi električne energije v primerjavi s fosilnimi viri pa se skupna končna raba leta 2050 zmanjša za 40 % v primerjavi z letom 2025.

Leta 2050 zamenja kot glavni vir energije fosilne vire električna energija (62 % vse končne rabe), zato postane način proizvodnje električne energije ključen element bodoče energetske politike. V tem se scenarija EK in naš jedrski scenarij bistveno razlikujeta, Evropska komisija stavi na obnovljive vire, mi na jedrsko energijo. V Sliki 3 prikazujemo količino proizvedene električne energije in sestavo virov za njeno proizvodnjo v obeh scenarijih:

Slika 3: Proizvodnja električne energije po scenariju EK in jedrskem scenariju

Opomba: proizvodnja električne energije zajema končno rabo ter izgube sistema pri prenosu, distribuciji in hranjenju energije.

Vir: Evropska komisija in lastni izračuni

Pri električni energiji imajo obnovljivi viri že v letu 2025 prevladujoč delež (47 %), ki v letu 2050 po scenariju Evropske komisije enormno porastejo za petkrat na 92 % delež. Tako velik porast je potreben, da se poleg povečane končne rabe zagotovi dovolj energije za proizvodnjo vodika in sintetičnih goriv. Zaradi visokih stroškov take proizvodnje v jedrskem scenariju nismo predvideli, raje smo zadržali v končni rabi določen delež fosilnih goriv. Ti pri emisijah CO2 ne presegajo naravne sposobnosti kontinentalne Evrope in dela Atlantskega oceana in Sredozemskega ter Črnega morja, tako da Evropska unija kljub določeni količini fosilnih goriv v končni rabi leta 2050 dosega podnebno nevtralnost.

Pri jedrskem scenariju v strukturi virov za proizvodnjo prevladuje jedrska energija, ki predstavlja 60 % vse proizvedene električne energije v letu 2050. Za primerjavo, danes v Franciji predstavlja jedrska energija 67 % vseh virov za proizvodnjo električne energije.

Tako različna struktura proizvodnje električne energije v različnih scenarijih povzroči bistveno različne stroške pri investicijah in tekočem poslovanju, kar pojasnjujemo v naslednjem poglavju o stroških.

 

3.4  Stroški jedrskega programa

Upoštevaje mednarodne podatke o cenah izgradnje jedrskih elektrarn po svetu in s predpostavko serijske izgradnje, bi tak program zahteval v naslednjih 25 letih po 104 milijarde investicij letno, skupno z ostalimi stroški do leta 2050 2,6 bilijona evrov. Od tega za nove in obstoječe reaktorje 1.6 bilijonov, za ostale stroške, predvsem za širitev omrežij  ter obnovo in povečanje kapacitet obnovljivih virov 1 bilijon evrov.  Stroškovna cena električne energije iz celotnega energetskega sistema (LCOE sist.), ki poleg novih kapacitet vključuje še obnovljene že zgrajene kapacitete, pa bi bila 64-67 eur/MWh pri strošku kapitala (WACC) 7% in ceni nove jedrske elektrarne 6 mrd evrov/GW električne moči (vir: lastni preračuni na osnovi vhodnih podatkov iz IEA, NEA, IAEA, Lazard, Evropska komisija, v cenah iz leta 2023)

V primerjavi s programom evropske komisije, bi jedrski program brez  vodikove verige  zahteval le tretjino investicijskih sredstev, ki bi jih lahko v celoti zbrali z izkupičkom od prodaje kuponov za emisije CO2, cena energije iz celotnega elektroenergetskega sistema pa bi bila polovična.

V grafih podajam primerjavo obeh programov glede investicij in cene energije iz celotnega sistema (po cenah iz leta 2023)

Slika 4: primerjava investicij po scenariju evropske komisije in po jedrskem scenariju

Vir: Evropska komisija, 2024 za scenarij EK; lastni izračuni za jedrski scenarij

4. Zaključki

4.1 Novi cilji in prioritete evropske energetske politike

Zadnji dve energetski krizi sta pokazali, da ima odvisnost od tujine v oskrbi z energijo ključen vpliv na neodvisnost in samostojnost držav celotne Evropske Unije, primerljiv z obrambnimi sposobnostmi oziroma nevarnostmi vojaških napadov. Zato mora Evropska Unija, če želi enakopravno sodelovati z drugimi velikimi in vplivnimi državami, oblikovati novo energetsko politiko, v kateri bo

• Prvi cilj državna suverenost v okviru Evropske Unije, izražena s prevladujočo domačo proizvodnjo energije in opreme za njeno proizvodnjo. Vendar neodvisnost od uvoza energije in opreme ni dovolj za ohranitev ekonomske suverenosti.
• Drugi cilj zahteva, da je energija dobavljiva po svetovno konkurenčnih cenah. Zato mora nova energetska politika zagotoviti takšne načine proizvodnje in dobave energije, oziroma tehnološke in pravne rešitve, ki bodo to omogočale. Šele, ko bosta osnovna cilja upoštevana, pride na vrsto
• Tretji cilj, to je doseganje podnebne nevtralnosti preko zmanjševanja emisij toplogrednih plinov.

 

• Tehnološka nevtralnost tehnologij in vzpodbujanje domače proizvodnje

Da bi Evropska Unija lahko sledila novim ciljem v energetski politiki, mora najprej opustiti  favoriziranje obnovljivih virov energije in zagotoviti tehnološko nevtralnost pri izbiri energetskih tehnologij ob upoštevanju v prejšnji točki navedenih prioritet glede uvozne neodvisnosti in konkurenčnih cen energije. Vzpodbuditi je potrebno domačo proizvodnjo zemeljskega plina in kjer je možno, tudi nafte, ki bosta zaradi ugodnih tehničnih in ekonomskih lastnosti ostala pomembna energenta za domačo oskrbo z energijo do leta 2050. Po navedbah stroke bi lahko do leta 2050 z uporabo sodobnih tehnologij (hidravličnega lomljenja kamnin) doma in v bližnji soseščini (Norveška) proizvedli več kot zadostno količino zemeljskega plina in nafte, okoli 400 Mtoe letno.

4.3  Vzpostavitev zadostnih domačih proizvodnih kapacitet na področju jedrske energije

Uvodoma smo pojasnili, da je za doseganje energetske suverenosti ključna uporaba jedrske tehnologije. Na nivoju Evropske komisije je potrebno čim prej, še v letu 2026, pripraviti celovito strategijo razvoja domače/Evropske jedrske tehnologije (vključno s tehnologijo oplodnih/hitrih reaktorjev) s ciljem, da se usposobimo za gradnjo 12 GW jedrskih reaktorjev na leto po letu 2030, tako kot to zmore Kitajska. Razviti je potrebno tudi proizvodnjo domačega Urana in recikliranega jedrskega goriva, kot to počnejo v Rusiji. Tako bomo v jedrskih tehnologijah čim bolj neodvisni od tujcev.  

•  Pocenitev energentov s kapico na ceno kuponov CO2 na 45 evrov/tono  

Evropska komisija je v pripravah za uvedbo sheme ETS2, ki bi uvedla plačevanje kuponov tudi v prometu in ogrevanju, predvidela, da bi ceno kuponov v tej shemi omejila na 45 evrov/tono CO2. Primerno bi bilo, da bi se taka kapica uvedla za celotno shemo ETS, kar bi omejilo naraščanje cen energentov za celotno gospodarstvo

4.5  Zagotovitev financiranja izgradnje novega energetskega sistema

Za kontinuirano izgradnjo novega evropskega energetskega sistema, temelječega na jedrski energiji, bi potrebovali letno 104 milijard evrov naslednjih 25 let za investicije na dobavni strani. To lahko zagotovimo že s prednostnim usmerjanjem sredstev iz prodaje kuponov CO2 (ETS1 in ETS2) v izgradnjo novih brezogljičnih proizvodnih in prenosnih kapacitet, tudi če uvedemo začasno kapico na ceno kuponov pri 45 evrov/tono CO2. Vsi prihodki iz shem ETS1 in 2 v kombinaciji z nacionalnimi podpornimi shemami (pri nas prispevek za OVE in SPTE) bi po podatkih Združenja evropskih energetskih regulatorjev (CEER) znašali letno okoli 170 do 180 milijard evrov, kar bi moralo zadostovati tudi za subvencioniranje izdatkov na strani odjema.

Še bolje pa bi bilo, če bi vse dodatke k ceni energije (kupone, prispevke, itd) enostavno ukinili, nove kapacitete pa bi gradili po tržnih principih z akumulacijo energetskih proizvodnih podjetij ob podpori kreditnega potenciala ECB in poslovnih bank.

 

Sklep

V tem gradivu smo prikazali, da sedanja »zelena« politika v Evropi vodi v gospodarsko nazadovanje, dokončno izgubo suverenosti in padec blaginje vseh Evropejcev. Zato jo je treba spremeniti. Evropska Unija bi lahko s sprejetjem in izvajanjem nove energetske politike, ki temelji na jedrski energiji, dosegla podnebno nevtralnost in energetsko suverenost ter tako ustvarila osnove za večjo ekonomsko in politično suverenost Evrope in s tem blaginjo za svoje prebivalce.  

Samo odločiti se je treba.