13. avgusta 1940 je nacistična tajna policija Gestapo v Franciji aretirala pobeglega nekdanjega predsednika Katalonije Lluísa Companysa, ga izročila režimu fašističnega diktatorja Franca, ki ga je po petih tednih mučenja in enournem sojenju obsodil (z obtožbo vojaškega upora) na smrt s streljanjem (Wikipedia):

Lluís Companys i Jover […] President of Catalonia (Spain), from 1934 and during the Spanish Civil War […] and leader of the Republican Left of Catalonia (ERC) political party. Exiled after the war, he was captured and handed over by the Nazi secret police, the Gestapo, to the Spanish State of Francisco Franco, who had him executed by firing squad in 1940. Companys is the only incumbent democratically elected president in European history to have been executed

25. marca 2018 je nemška policija po prečkanju meje z Dansko aretirala pobeglega nekdanjega predsednika vlade Katalonije Carlesa Puigdemonta na podlagi mednarodne tiralice. Puigdemont je v nemškem zaporu, kjer čaka na izročitev Španiji, kjer ga čaka sojenje zaradi upora in zaporna kazen do 25 let.

Nadaljujte z branjem→

• Globalization Has Contributed to Tearing Societies Apart – Dani Rodrik
• The Phillips Curve and Identification Problems – Everyday Economist
• Trump’s economic team needs to grow up — fast – Washington Post
• The world is not flat – Financial Times
• Pols Use Economics the Way Drunks Use Lampposts – Alan Blinder
• How economies could insure themselves against the bad times – Robert Shiller

(celotna verzija komentarja Volilni programi strank: Lepi in prazni)

Ne vem, kdaj se nam je to zgodilo. Najbrž takrat, ko nam je zmanjkalo velikih tem – vstop v EU, Nato, evro. Ali pa takrat, ko je Borut Pahor v predsedniški predvolilni kampanji iz obupa postal smetar, cestar, mesar, gozdar, … – in zmagal. Nekje v procesu, pa čeprav se nam je vmes zgodila najgloblja kriza po osamosvojitvi in nekajmilijardna bančna luknja, je naša politična elita izgubila vsebino. Predvolilne kampanje so postale prazne. Leta 2014 je na parlamentarnih volitvah s 35% vseh glasov zmagala stranka brez vizije, brez programa, brez vsebine. Le z novim obrazom, ki je aludiral na novo etiko. In letos se nam obeta enak scenarij – nov obraz brez vizije in brez programa, vendar z etiko na ustih, ki tekmuje s starimi obrazi prav tako brez vizije in izpraznjenimi programi.

Nadaljujte z branjem→

Jože P. Damijan, doc. dr. Aleksander Srdić, univ. dipl. inž. grad., mag. Bojan Strah, univ. dipl. inž. grad., Ivan Rus, univ. dipl. inž. grad., Bogomir Troha, univ. dipl. inž. grad., Andrej Likar, univ. dipl. inž. grad.

Pri tem projektu so bila kršena temeljna pravila projektnega vodenja. Narobe gre skoraj vse, kar je možno. Zadnji zapleti glede vprašanja, kdo je nosilec črpanja sredstev EU, razveljavljen referendum o zakonu (ZIUGDT) in blamaža z maketo drugega tira ter kasnejšim odstopom predsednika vlade so zgolj pika na i nestrokovno vodenega projekta.

Zapleti pri graditvi drugega tira kažejo, v kakšne pasti in končno samodestrukcijo se ujamejo nekompetentne ekipe, ki ne spoštujejo osnovnih pravil stroke in zakonskih predpisov pri izvajanju javnih infrastrukturnih projektov. Na podlagi videnega slovenska javnost več kot upravičeno dvomi o transparentni in stroškovno učinkoviti izvedbi milijardnega projekta in ta vladna koalicija, kljub trem letom dela na projektu, drugega tira ne bo gradila.

Ta prispevek je namenjen prihodnji vladi v pomoč in nasvet, kako izvesti gradnjo drugega tira ter ostale večje javno financirane infrastrukturne projekte po pravilih stroke, učinkovito in predvsem transparentno.

Nadaljujte z branjem→

Ne vem, kdaj se nam je to zgodilo. Najbrž takrat, ko nam je zmanjkalo velikih tem – vstop v EU, Nato, evro. Ali pa takrat, ko je Borut Pahor v predsedniški predvolilni kampanji iz obupa postal smetar, cestar, mesar, gozdar, … – in zmagal. Nekje v procesu, pa čeprav se nam je vmes zgodila najgloblja kriza po osamosvojitvi in nekajmilijardna bančna luknja, je naša politična elita izgubila vsebino. Predvolilne kampanje so postale prazne. Leta 2014 je na parlamentarnih volitvah s 35% vseh glasov zmagala stranka brez vizije, brez programa, brez vsebine. Le z novim obrazom, ki je aludiral na novo etiko. In letos se nam obeta enak scenarij – nov obraz brez vizije in brez programa, vendar z etiko na ustih, ki tekmuje s starimi obrazi prav tako brez vizije in izpraznjenimi programi.

Vse stranke so do sedaj predstavile svoje volilne programe. Toda če jih pogledate, vidite v njih – ob »cukrčkih«, napaberkovanih iz vseh koncev – predvsem strateško in operativno praznino.

To programsko praznost, ali če hočete – bedo, najbolje opišejo Pankrti v pesmi “Lepi in prazni“, sploh pa v tej njihovi samoparodični “life after death” fazi:

Nadaljujte z branjem→

Jebiga, Partibrejkers še vedno špilajo najboljši rock’n’roll na področju bivše Jugoslavije. Nocoj so v Kinu Šiška. Predskupina so Vizelj.

Večina mojih kolegov ekonomistov sicer še vedno živi v prejšnjem stoletju. V učbenikih iz prejšnjega stoleta. In s temi učbeniki še vedno učijo študente, da so bad guys na trgu dela sindikati. Ker imajo monopol nad delom kot produkcijskim faktorjem, zaradi česar se cena dela (plača) oblikuje levo od popolnokonkurenčnega ravnotežja – pri plači, ki je nižja od mejnih stroškov dela in zaradi česar je zaposlenost manjša od optimalne. In še vedno učijo študente, da je zakonsko določena minimalna plača slaba. Iz enakih razlogov kot glede “škodljive” vloge sindikatov. Dvig minimalne plače pa še dodatno zmanjšuje  zaposlenost. Oboje skupaj je slabo na kvadrat.

Toda vse to so učbeniški miti iz prejšnjega stoletja. Raziskave v zadnjih 20 letih od Card & Kruegerjeve (1995) knjige o Mitu minimalne plače ter raziskav Jasona Furmana, nekdanjega vodje sveta ekonomskih svetovalcev Baracka Obame, o monopsonu na trgu dela, kažejo povsem drugačno sliko. Kažejo, da minimalna plača ne ubija delovnih mest in da dominantna moč delodajalcev nad zaposlenimi drži plače pod ravnijo mejnih stroškov. Končni učinek je zadrževanje plač na nizki ravni in pod eksistenčno ravnijo ob hkrati nižji zaposlenosti od optimalne.

Nadaljujte z branjem→

Mirko Troha

Miro Cerar bi se moral vprašati, koga je imenoval na ključna mesta projekta Drugi tir, kakšna je njihova izobrazba oz. kompetence, kakšno je njihovo strokovno znanje in izkušnje in končno, ali so etično primerni za vodenje projekta Drugi tir. Nihče med tistimi, ki vodijo projekt, ni gradbeni inženir, ki bi imel izkušnje z vodenjem gradbenih projektov. Po izobrazbi je največ ekonomistov, en arhitekt, en okoljaš in en doktor gradbenih znanosti brez izkušenj na gradbenih projektih. Miro Cerar je na ključna mesta imenoval ljudi, ki po tehnični in organizacijski plati projektu niso bili dorasli. O etično moralnih kriterijih pa naj sodi Miro Cerar sam.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V teh dneh lahko spremljamo kako stranke kar tekmujejo, katera se bo bolj zavzela za “zaščito slovenskega premoženja na Hrvaškem”. Vsekakor jih pri tem vodijo dobri nameni, če pa se ti ujemajo še z željami ljudstva, pa je to v volilnem času še toliko bolj pomembno. Težava pa je, da veliko uglednih (ustavno)pravnih strokovnjakov opozarja, da takšno rokohitrsko sprejemanje ustavnega zakona ni najbolj primerna pot. Predvsem pa obstaja bojazen, da kakšne koristi od tega zakona ne bo.

Ob vsej vehemenci pri pravičniškem nastopanju strankarskih prvakov, mi je prišla na misel ena izmed zgodb Frana Milčinskega, seveda o slavnih Butalcih. Obnovimo.

Nadaljujte z branjem→

Mirko Troha

Miro Cerar ponavlja, da je bil projekt večkrat pregledan s strani tujih institucij, kot je Jaspers. Te inštitucije se seveda niso spustile na nivo kalkulacije projekta in analize stroškov, kot smo se stroškovni inženirji, ampak so zgolj potrdile, da je projekt primeren za sofinanciranje. Interes inštitucij, kot je Evropska investicijska banka, je predvsem to, da bodo posojen denar dobili vrnjen, kako pa je porabljen, jih prav zelo ne zanima. Spomenik kontroli Jaspers, na katero prisegata Miro Cerar in Jure Leben, stoji v Šaleški dolini, Slovenci pa mu pravimo tudi TEŠ 6. Miro Cerar uporablja (ne)argumentacijo in zagovarja stališča svojih sodelavcev z navajanjem inštitucij, ki jih podpirajo, ker ne more zavrniti argumentov, ki so bili očitani s strani strokovnjakov. Še vedno se spomnimo omalovažujočih označb strokovnjakov s strani Mira Cerarja v Državnem zboru, potem ko ni zmogel navesti argumentov v svoj prav. Miro Cerar ne razpravlja s strokovnimi argumenti, ampak v načinu ad personam diskvalifikacije.

Nadaljujte z branjem→