Kdo je Miru Cerarju miniral 2. tir – Laži in manipulacije (2. del)

Mirko Troha

Miro Cerar ponavlja, da je bil projekt večkrat pregledan s strani tujih institucij, kot je Jaspers. Te inštitucije se seveda niso spustile na nivo kalkulacije projekta in analize stroškov, kot smo se stroškovni inženirji, ampak so zgolj potrdile, da je projekt primeren za sofinanciranje. Interes inštitucij, kot je Evropska investicijska banka, je predvsem to, da bodo posojen denar dobili vrnjen, kako pa je porabljen, jih prav zelo ne zanima. Spomenik kontroli Jaspers, na katero prisegata Miro Cerar in Jure Leben, stoji v Šaleški dolini, Slovenci pa mu pravimo tudi TEŠ 6. Miro Cerar uporablja (ne)argumentacijo in zagovarja stališča svojih sodelavcev z navajanjem inštitucij, ki jih podpirajo, ker ne more zavrniti argumentov, ki so bili očitani s strani strokovnjakov. Še vedno se spomnimo omalovažujočih označb strokovnjakov s strani Mira Cerarja v Državnem zboru, potem ko ni zmogel navesti argumentov v svoj prav. Miro Cerar ne razpravlja s strokovnimi argumenti, ampak v načinu ad personam diskvalifikacije.

Naši konkretni očitki so bili, da DRI, ki je odgovoren za oceno vrednosti projekta, cen ni izračunal, ampak jih je le napisal, potem pa še nekritično napihnil. Prav tako smo z analitičnim in sistemskim pristopom, ki temelji na dejanskih stroških preteklih projektov predorov na trasi primorske avtoceste, ugotovili več sto milijonska odstopanja v oceni stroškov za projekt Drugi tir, določenih v »osnutku« investicijskega programa s strani DRI. Dokaz za to, kako sposobni so »strokovnjaki« na Direkciji in DRI, so prav projekti v okviru projekta Drugi tir. Ko je v podjetje 2TDK prišel Metod Dragonja je prav oceno stroškov projekta Drugi tir spustil z 1,4 mlrd na manj kot 1.0 mlrd evrov, in to z dodatnimi tremi najdaljšimi tuneli kot nastavkom za dvotirno progo. Najbolj smešno pa je, da se Metod Dragonja v stroškovne analize gradbenih del sploh ni spuščal.

Ocena vrednosti podjetja DRI za projekt pripravljalnih del in dostopnih cest za Drugi tir se je izkazala za prenapihnjeno za 25%. DRI jih je ocenil na 20 mio €, dejanska pogodba pa je bila podpisana za 15 mio €. Mira Cerarja prepričujejo, on pa prepričuje nas, da moramo še naprej verjeti in zaupati dejansko vodenje projekta podjetju DRI, ki stroškov projekta ne zna oceniti. Vrhunec nesposobnosti in vrh ledene gore pa seveda predstavlja afera z izbiro projekta makete Drugega tira s strani Damirja Topolka, direktorja Direkcije RS za infrastrukturo.

Čeprav smo stroškovni inženirji iz kroga Jožeta P. Damijana objavili več člankov v strokovno znanstvenih revijah Gradbeni Vestnik in poljudnih člankov v Sobotni prilogi Dela in drugih medijih, v katerih smo opozarjali na nepravilen pristop k vodenju projekta Drugi tir, predvsem s strani podjetja DRI, ki ga vodita Jure Kač in Tadej Veber, smo bili le enkrat, kot predstavniki Sveta za civilni nadzor, vabljeni na sestanek, na katerem so bili tudi predstavniki DRI. Edini sestanek je organiziral sekretar Jure Leben. Po burni izmenjavi mnenj med stroškovnimi inženirji iz kroga Jožeta P. Damijana in predstavniki DRI je bilo dogovorjeno, da na naslednjem sestanku predstavimo svoj izračun, za kar naj bi predstavniki DRI posredovali podrobne podatke iz projektantskih popisov za en odsek proge. Vendar do naslednjega sestanka ni prišlo, ker MzI kljub predhodnemu dogovoru ni želel posredovati obljubljenih podatkov in si si je izmišljeval vedno nove razloge, zakaj jih ne more posredovati.

Vse to se je dogajalo v času tik pred referendumom. Kasneje se je pokazalo, da je tukaj šlo zgolj za igro, v kateri je Jure Leben le pridobival čas in da smo bili mi le igralci v njegovem predreferendumskem blefu, s katerim je želel pokazal, da se dogovarja s stroko. Po zmagi na referendumu Jure Leben ni bil več pripravljen prisluhniti strokovni kritiki.

Ko Miro Cerar govori o civilnem nadzoru projekta Drugi tir, pozabi povedati, da je bil namen spraviti kritiko civilne družbe pod kontrolo. Svet za civilni nadzor projekta Drugi tir se je pred referendumom o Zakonu o Drugem tiru razdelil na dve skupini. Posamezniki, ki so bili aktivni s prispevki s področja ekonomske, gradbene in pravne stroke, niso želeli pristati na to, da podprejo Vlado na referendumu o Zakonu o Drugem tiru. Manj produktivni del Sveta pa je podprl Vlado v zameno za obljubo, da bodo dobili nek organ za civilni nadzor. Januarja 2018 je bil objavljen razpis za Projektni svet za civilni nadzor. Pogoji pa so bili nerazumni. Kandidata je lahko kandidiralo le društvo, ki se je ukvarjalo s problematiko Drugega tira in je že delovalo najmanj dve leti. Članom Projektnega sveta bi projektno dokumentacijo dostavilo Ministrstvo, vendar bi morali dokumentacijo obravnavati kot poslovno skrivnost. Če bi člani Projektnega sveta za civilni nadzor projekta Drugi tir javnosti razkrili nepravilnosti, bi bili kazensko in materialno odgovorni. Projektni svet, ki za svoje delo ne bi bil plačan, bi moral s svojimi ugotovitvami najprej seznaniti Vlado, ki bi v primeru »prevelike transparentnosti« objavo preprečila. Na tako podreditev vladi nihče, ki mu je mar za transparentnost pri projektu Drugi tir, ni mogel pristati. Žal je vlada na ta način preslepila tri kandidate za nadzor gradbenega projekta, ki so se bili pripravljena prodati tudi pod tako neugodnimi pogoji, med njimi sociologa Emila Milana Pintarja

Referendumska kampanja je bila v celoti zavajajoča s strani vlade. Državljani referenduma niso dojemali v smislu, kot je bilo postavljeno referendumsko vprašanje, da gre za ali proti Zakonu o Drugem tiru, ampak da gre za vprašanje za ali proti projektu Drugega tira. Vlada je prikazovala tiste strokovnjake, ki so opozarjali na napake in nelogičnosti pri projektu, kot nasprotnike projekta Drugi tir. Resnica je bila ravno nasprotna. Ravno kritični strokovnjaki smo še v času, ko je Vlada oz. njen član Peter Gašperšič govoril, da je Drugi tir nepotreben, opozarjali da je Drugi tir nujen za Luko Koper in celotno Slovenijo, zato si takih umazanih podtikanj Miro Cerar ne bi smel privoščiti.

 

%d bloggers like this: