Slika dneva, ki kaže tesno korelacijo med indeksom finančne deregulacije in relativno plačo v finančnem sektorju (glede na celotno gospodarstvo). Bolj prijazno rečeno – kaže na to, da finančna deregulacija prvenstveno koristi samim finančnikom. Manj ko jih država regulira glede njihovega početja, bolj finančni sektor cveti in večje dohodke si lahko finančniki izplačujejo.
Nobelovec Robert Schiller je odlično komentiral spervertirano verzijo ameriških sanj, kot jo je definiral Donald Trump. Trump je ameriške sanje zvulgariziral na materialne dobrine, medtem ko so v prvi polovici dvajsetega stoletja te sanje simbolizirale ključne vrednote (predvsem svobodo, večjo enakost možnosti in medsebojno spoštovanje) kot pogoj za uspeh.
Consider that the phrase, the American Dream, has changed radically through the years.
Mr. Trump and Ben Carson, the secretary of housing and urban development, have suggested it involves owning a beautiful home and a roaring business, but it wasn’t always so. Instead, in the 1930s, it meant freedom, mutual respect and equality of opportunity. It had more to do with morality than material success.
The Guardian je objavil odličen članek o dramatičnih konceptualnih spremembah v britanski politiki. Če so za časa vladavine Tonyja Blaira levičarji z njim na čelu bodisi glasno pridigali konzervativni jezik neoliberalizma bodisi resignirano priznavali, da je konzervativna neoliberalna doktrina prostega trga, globalizacije, deregulacije, privatizacije, fleksibilizacije trga dela zmagala, pa 12 let kasneje tako konzervativci kot levičarji v svojih manifestih grmijo proti prostemu trgu, proti zlorabam privatiziranih podjetij v odnosu do potrošnikov, in zahtevajo več regulacije, večje delavske pravice, načrtno industrijsko politiko in “gospodarski model, ki bo deloval za vse“.
No, dobro, konzervativci zgolj retorično uporabljajo to všečno retoriko, medtem ko levičarji predlagajo konkretne anti-neoliberalne politike. Kljub temu pa je konceptualni 180-stopinjski zasuk na obeh polih političnega spektra dramatičen in konsenz popoln. Kakorkoli na prvi pogled presenetljiv zasuk in politični konsenz, pa v svojem bistvu ne gre za nič presenetljivega, če si evolucijo predstavljate kot ogromno sinusoido okrog blago naraščajočega trenda. Z vzponi in padci ter posledično vmesnimi “reparaturami” sistema.
Hudič je le, ker danes nhče ne ve, kakšen bo nov, reformiran kapitalizem. Že v nacionalnem kontekstu je izjmeno težko najti pravo formulo med regulacijo in sproščenostjo tržnih sil ter za funkcionalno, stabilno in vzdržno razmerje med delom in kapitalom. V razmerah globalizacije pa se ta formula še bistveno bolj zakomplicira z iskanjem optimalne stopnje odprtosti za tuje izdelke, storitve, kapital in migracije. Naj me vrag, če zna kdo danes dati na papir ti optimalni formuli, ki bi zdržali nekaj desetletij pri zagotavljanju stabilnega ekonomskega in družbenega ravnovesja. Dvomim, da sta levica in desnica družno pripravljeni poiskati ta sveti gral, ga bosta pa v končni instanci prisiljeni s strani volilcev najti.
Poljub škarpene:
Franc Jožef je 577 kilometrov železnice in vseh predorov, viaduktov, ovinkov in vzponov s krampi in rokami (brez jedrskih vrtalnih supermega galaktično kompjutiziranih robotov) zgradil v 18 letih. Naši junaki se na drugi tir pripravljajo 20 let in se bodo o njem pogovarjali še približno toliko časa. Seveda je drugi tir 21-krat krajši in ne nujno tudi tolikokrat cenejši. O tiru do Kopra še zmeraj trdijo, da ekonomsko ni upravičen, ker se naštelani amortizacijski izračun ne izide. Južna železnica do Trsta pa je ekonomsko upravičena že 160 let.
…
Junaki našega časa so tudi gospodje, ki so prepričani, da je bolje za vsaj deset do 15 let prestaviti gradnjo drugega tira, kot da bi pustili zmago neki naključni politični opciji. V desetih letih bi medtem sicer izgubili vsaj dve milijardi evrov prometa, ampak junaki tolažijo, da imajo 250 milijonov cenejšo različico projekta. Nadaljujte z branjem
Rekordno težki prestop brazilskega nogometaša Neymarja iz Barcelone v Paris Saint-Germain (PSG) je v preteklih tednih in dnevih upravičeno buril duhove javnosti. PSG je Barceloni za Neymarja plačal odškodnino v višini 222 mio evrov (263 mio $), kar je dvakrat več od dosedanjega rekorda Paula Pogbe (v 2016). V času 5-letne pogodbe bo Neymar pri PSG dobival še letno plačo v višini skoraj 45 mio evrov, kar pomeni, da bo PSG za Neymarja efektivno plačal 446 mio evrov. Gre za astronomsko, ali če hočete – obsceno blazno vsoto.
Včeraj smo se na twitterju zapletli v debato ali je Neymarjev prestop res vreden toliko in zakaj je to problem. Spodaj je nekaj misli na to temo.
Vir: @AcademiaObscura
Dodajte še točki:
Bine Kordež
Pred časom sem bral intervju z enim od najuspešnejših slovenskih podjetnikov. Z ekipo in par sto zaposlenimi razvijajo izdelke s katerimi so postali pomembni dobavitelj svetovnih korporacij. Letno povečujejo promet za 15 %, izplačujejo nadpovprečne plače in ustvarjajo zavidljive poslovne rezultate. Kot eno ključnih vrednot lastnik izpostavlja odnose z zaposlenimi, ki se čutijo kot soustvarjalci uspešne zgodbe. K sreči je v Sloveniji podobnih zgodb kar veliko in takšni podjetniki s svojo sposobnostjo in prodornostjo prispevajo največji delež k razvoju in blaginji države.
Pričakovano pa podjetnik izpostavi tudi težave, s katerimi se srečuje v domačem okolju. Kot običajno je največ kritike namenjene davčnim obremenitvam, ki vodijo tudi k razmišljanju o preselitvi proizvodnje v tujino in nasploh o motiviranosti za delo. K takim izjavam praviloma spodbujajo že novinarska vprašanja o pogoltnosti države, o smiselnosti višjih zaslužkov zaradi katerih potem posameznik izgubi socialne ugodnosti in podobno. Seveda bi nižji davki podjetništvo še bolj spodbudilo in določene rešitve so včasih res nelogične. Vseeno pa konkretne primerjave s sosednjimi državami pokažejo, da davčne obremenitve v Sloveniji morda vseeno niso tako izstopajoče, da bi odganjale podjetnike v tujino. Tudi z vidika, kaj ljudje dobijo za vsa vplačila. Poglejmo nekaj dejanskih številk za omenjenega podjetnika.
Mick Jagger (Rolling Stones) je izdal solo album, posvečen Brexitu in kako je izgubil Anglijo, ki jo je poznal. Ključni sta dve pesmi – “England Lost” in “Gotta Get a Grip”, duhoviti in ironični. “England Lost”, ki glasbeno sicer ni nek presežek, govori skozi nogometno prizmo o izgubljeni Angliji:
Paul Krugman je danes objavil resnično izvrsten komentar o 40 letih moralne in intelektualne degradacije republikancev, ki se je začela z veliko lažjo Irvinga Kristola glede ponudbene ekonomike in nato nadaljevala iz ene laži v naslednjo, vse do sedanjega gnusnega, hinavskega in lažnivega poskusa vzeti dostopno zdravstveno zavarovanje več kot 25 milijonom Američanov z najnižjimi dohodki. Sedanji debakel republikancev glede izničenja Obamove zdravstvene reforme je bil naravna posledica te desetletja dolge moralne in intelektualne degradacije, temelječe na “politično koristni laži”, nemoralne in intelektualno deplasirane. Vendar Trumpova parodična kulminacija republikanske nemorale in laži na žalost ni konec zgodbe. Problem je, ker se republikanci – ki jim je v 4 desetletjih degradacije virus pojedel možgane – zavedajo tega, da njihove politike temeljijo na laži in nepoštenju, vendar kljub temu, kot se je pokazalo pri izpodbijanju Obamacara, vedno znova dvignejo roko za te katastrofalne politike, ker jim pač politično koristijo.
Na žalost imamo tudi pri nas opravka z vse večjo “politično republikansko falango”, ki jim je virus pojedel možgane in ki vedno znova zagovarjajo in izvajajo politike, ki so intelektualno deplasirane, temeljijo na lažeh in so moralno oporečne. Zadnje v vrsti so bančna sanacija iz leta 2013, prodaja NKBM in poskus prodaje NLB na horuk ter zakon o gradnji drugega tira. Hudič pa je v tem, da ta “politična republikanska falanga” ni zasidrana samo v SDS in NSi, pač pa je lepo porazdeljena tudi po nominalni politični sredini in levici. In tudi tukaj gre zgolj za nagnusni politični oportunizem političnih povzpetnikov in staroselcev, ki bi prodali lastno mamo za en dodaten dan čepenja na vrhu politične gomile gnoja.
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.