Komu koristi finančna deregulacija? Finančnikom, itak

Slika dneva, ki kaže tesno korelacijo med indeksom finančne deregulacije in relativno plačo v finančnem sektorju (glede na celotno gospodarstvo). Bolj prijazno rečeno – kaže na to, da finančna deregulacija prvenstveno koristi samim finančnikom. Manj ko jih država regulira glede njihovega početja, bolj finančni sektor cveti in večje dohodke si lahko finančniki izplačujejo.

Vendar pa zgornja slika kaže še nekaj, in sicer, da je bil v obdobju po Veliki depresiji (po 1933), predvsem pa v obdobju treh desetletij po drugi svetovni vojni do 1980, ko je bil finančni sektor najbolj reguliran (denimo Glass-Steagalov zakon v ZDA, ki je razbil banke na komercialne in investicijske), tudi največji mir. Ni bilo nobenih finančnih kriz. Finančna regulacija v povezavi Brettonwoodskimi kapitalskimi kontrolami je poskrbela za učinkovite uzde finančnemu kapitalu in mednarodnim finančnim tokovom, kar je onemogočalo, da bi sploh lahko prihajalo do domčih in mednarodnih finančnih špekulacij. (stagflacija iz sredine 1970. let je bila posledica eksogenega šoka, naftne krize, in posledične rasti ravni cen ob hkratni indeksaciji plač).

Ergo, z večjo regulacijo finančnega sektorja in z uvedbo kapitalskih kontrol za finančne tokove kapitala se lahko izognemo krizam, kot sta bili azijska in ruska finančna kriza ali tista izpred enega desetletja v razvitih državah.

%d bloggers like this: