Je slovensko poslovno okolje res tako nespodbudno?

Bine Kordež

Pred časom sem bral intervju z enim od najuspešnejših slovenskih podjetnikov. Z ekipo in par sto zaposlenimi razvijajo izdelke s katerimi so postali pomembni dobavitelj svetovnih korporacij. Letno povečujejo promet za 15 %, izplačujejo nadpovprečne plače in ustvarjajo zavidljive poslovne rezultate. Kot eno ključnih vrednot lastnik izpostavlja odnose z zaposlenimi, ki se čutijo kot soustvarjalci uspešne zgodbe. K sreči je v Sloveniji podobnih zgodb kar veliko in takšni podjetniki s svojo sposobnostjo in prodornostjo prispevajo največji delež k razvoju in blaginji države.

Pričakovano pa podjetnik izpostavi tudi težave, s katerimi se srečuje v domačem okolju. Kot običajno je največ kritike namenjene davčnim obremenitvam, ki vodijo tudi k razmišljanju o preselitvi proizvodnje v tujino in nasploh o motiviranosti za delo. K takim izjavam praviloma spodbujajo že novinarska vprašanja o pogoltnosti države, o smiselnosti višjih zaslužkov zaradi katerih potem posameznik izgubi socialne ugodnosti in podobno. Seveda bi nižji davki podjetništvo še bolj spodbudilo in določene rešitve so včasih res nelogične. Vseeno pa konkretne primerjave s sosednjimi državami pokažejo, da davčne obremenitve v Sloveniji morda vseeno niso tako izstopajoče, da bi odganjale podjetnike v tujino. Tudi z vidika, kaj ljudje dobijo za vsa vplačila. Poglejmo nekaj dejanskih številk za omenjenega podjetnika.

Na spodnji sliki je prikaz gibanja prodaje ter uspešnosti poslovanje družbe, ki vsekakor zasluži vse priznanje. Prihodki so se v zadnjih desetih letih povečali za skoraj petkrat, temu pa so s še večjo dinamiko sledili tudi rezultati. Podatki o prodaji so prikazani kot mnogokratnik prodaje glede na leto 2006.

Od skupnega zaslužka namenjajo za plače letno okoli 7 milijonov evrov letno in te so petino nad slovenskim povprečjem. Tudi ta podatek potrjujejo usmeritev vodstva k zaposlenim, ki nedvomno pomembno prispevajo k doseženim rezultatom. Seveda gre del teh plač za davke in to je deležno največjih kritik, posebno kadar gre za dodatne dohodke in nagrade. In ta obremenitev naj bi silila podjetnike, da razmišljajo tudi o selitvi proizvodnje v tujino, kjer naj bi bilo okolje davčno bolj ugodno.

Takšne prevladujoče ocene so na žalost bolj rezultat splošnega mnenja kot pa konkretnih izračunov in primerjav. Od omenjenega skupnega zneska za plače, država pobere blizu 3 milijone evrov letno, “le” 4 milijone pa ostaja zaposlenim. Takšno državno pogoltnost, kot se radi izražamo, je vseeno dobro pogledati še z drugih vidikov.

Če pogledamo davčno zakonodajo npr. v Avstriji (z njo se najraje primerjamo), bi hitro ugotovili, da bi ob enakih bruto plačah tudi tam odvedli državi približno enake zneske prispevkov in dohodnine. Glede na objavljeno strukturo zaposlenih sem naredil približni izračun plač po avstrijski zakonodaji in podjetnik bi imel v tem primeru le kakih 100 tisoč evrov manjše odlive na leto, zaposleni pa bi dobili kakih 100 tisoč evrov več v žep. Ob sedmih milijonih evrov stroškov dela verjetno teh 200 tisoč evrov ne more biti ključnega pomena za uspešnost družbe ter tudi pritoževanje čez preveliko obremenitev. Te številke ne bi bile nič manjše ne v Italiji, ne na Hrvaškem, seveda pa precej nižje v Singapurju ali ZDA. Vendar vemo, da si morajo tam zaposleni vse socialne ugodnosti plačevati sami in to najbrž ni smer v katero želimo, ne Slovenija, ne Evropa s svojo socialno politiko.

Povprečni zaposlen je torej omenjeno družbo lani mesečno stal okoli 2.500 evrov, od česar je šlo tisoč evrov državi. Seveda ta denar razume večina kot plačevanje nesposobnih birokratov in to potem povzroča odpor in pritisk na zniževanje davčnih obremenitev. Vendar poglejmo konkretno, kam država usmerja teh tisoč evrov:

  • največ gre za pokojnine našim staršem (600 evrov), ker so oni pač s njihovimi prispevki zagotavljali pokojnino svojim staršem, ti pa zopet svojim – denar se po obstoječem sistemu že desetletja pretaka na ta način in z vplačilom “kupujemo” samo pravico, da bodo na enak način za nas skrbeli tudi naši otroci (polne pokojninske blagajne iz naslova obveznega zavarovanja nikoli ni bilo, ker se vsako leta vanjo vplača samo toliko kot porabi),
  • nato gre 250 evrov za plačilo zdravstvenega prispevka zase, za otroke in starše v pokoju – kljub marsikaterim neracionalnostim v zdravstvu se boste verjetno strinjali, da za ta denar dobimo kar dobro oskrbo (za zdravstvo namenjamo na prebivalca več kot pol manj kot Avstrijci),
  • sledi 75 evrov mesečno za subvencije vrtcev, prevoza v šolo, njihove prehrane, kar pač to mora nekdo poravnati, če želimo svojim otrokom zagotavljati tak standard,
  • podobno gre tudi 60 evrov za otroške dodatke in porodniške, ki verjamem, da jih zaposleni v obravnavani družbi redno koristijo,
  • v povprečju je potrebno namenjati 35 evrov za boleznine, kjer gre seveda za solidarnost z zaposlenimi, ki zbolijo,
  • ostane še 30 evrov raznih denarnih socialnih pomoči, 20 evrov za nezaposlene, enako nadomestila plač ter še 10 evrov za štipendije naših otrok.

Če seštejete vse zgornje prejemke raznih skupin ljudi pridete do številke 1.100 evrov mesečno, kar pomeni, da mora država del teh izdatkov pokrivati še iz drugih virov (DDV). Lani konkretno 800 milijonov evrov na nivoju cele države. Razumljivo nihče rad ne plačuje teh davščin, a v vrsto za koriščenje izplačil iz teh virov se hitro vsi postavijo in prav je, da v času delovne aktivnosti namenjamo ta del plače za izplačila v času ko nismo zaposleni (zase ali za ostale člane širše družine). In kadar se kdo zaradi davkov odloča za prenos dejavnosti ali zaposlitev v tujino, seveda še vedno pričakuje da bo doma dobil oskrbo v domu, vrtcu, otroški dodatek, plačano malico v šoli, da bodo starši dobivali pokojnino… To pač ne gre skupaj.

Ostane nam še tretji vidik visoke domače davčne obremenitve. Posebno bolje plačani kadri so v Avstriji res manj obremenjeni, a šele nad 3 sli 4 tisoč evri neto mesečnega prejemka. Po podatkih takšnih kadrov v tej firmi ni prav veliko. Predvsem pa se pozablja, da prenos dejavnosti npr. v Avstrijo pomeni tudi vsaj za polovico višje plače. In za enak kader bi v Avstriji podjetnik plačal letno vsaj tri ali štiri milijone evrov več, pol ljudem, pol državi za pokrivanje tamkajšnjih socialnih ugodnosti. Takrat tistih 200 tisoč evrov omenjena višja obremenitev ne bi imela več kakšne posebne teže.

Toliko glede plač, kjer bi ob upoštevanju konkretnih podatkov vseeno težko govorili o tako nespodbudnem poslovnem okolju. Drži pa, da imamo obdavčitev dokaj progresivno in da so dodatni prejemki obdavčeni več. A glede na omenjene socialne ugodnosti smo pač v dilemi ali več pobrati tistim z nižjimi plačami (ti so dejansko dvakrat subvencionirani) ali tistim z višjimi. Verjetno je sprejet konsenz vseeno približno ustrezen in kakšni večji popravki v smeri prerazdelitve ne bi bili upravičeni.

Poglejmo pa še celotno poslovanje podjetnika in sicer skupaj zadnjih pet let. V tem času je družba ustvarila okoli 82 milijonov evrov dodane vrednosti (brez obračunane amortizacije, kar je bilo porabljeno za nove naložbe). Po obračunu plač in obresti je družba ustvarila 52 milijonov celotnega dobička. Od njega je plačala okoli 6 milijonov evrov davka na dobiček po povprečni stopnji nekaj čez 12 %. Zopet pohvale vreden prispevek državi, a v Avstriji bi ob takšnih rezultatih plačali preko 10 milijonov, v Nemčiji še več. Sicer tudi v tujini stimulirajo k naložbam, zaradi česar je dejanska (efektivna) davčna stopnja nižja kot nazivna, vendar so stopnje vseeno praviloma višje. Po različnih primerjavah imamo v Sloveniji praktično skoraj najnižji efektivni davek na dobiček, lani v povprečju 11,4 %, povprečje v Evropi je nekaj pod 20 %, v ZDA celo blizu 30 %. Ta vidik davčne ugodnosti seveda v intervjuju ni nikjer izpostavljen, a je zneskovno pomembno višji kot so razlike pri plačah. Brez upoštevanja, če bi morali izplačevati avstrijski nivo plač.

Od omenjenih 82 milijonov dodane vrednosti je podjetnik v zadnjih letih torej 6 milijonov namenil za davek od dobička, 30 milijonov evrov solidno plačanim zaposlenim – torej 46 milijonov evrov pa je ostali družbi oz. podjetniku (povečalo se je njegovo premoženje). Del tega je vložil v širitev proizvodnje ter odplačila posojil, deset milijonov je pustil na računu firme, deset milijonov evrov pa je kot dividende izplačal krovni družbi, 100-odstotni lastnici obravnavane firme. Ta krovna družba, v lasti podjetnika in njegove družine je polovico namenila za dividende, polovica pa je ostala na računu te družbe. Od pet milijonov evrov dividend je bil plačan dober milijon davka na dohodke iz premoženja, štiri milijone pa je prejel lastnik na svoj osebni račun.

Seveda, nič narobe in prav je, da so tako uspešni podjetniki nagrajeni, posebno glede na ves prispevek družbi skozi rast in vplačila. Vseeno pa bi se glede na vse navedene podatke težko strinjali, kako nespodbudno je slovensko poslovno okolje. Plače, posebno višje, so res obremenjene nekaj več, a zaradi ugodnosti in standarda, ki ga imajo danes Slovenci in glede na rezultate bi upravičeno pričakovali rast in približevanje Avstriji tudi v tem segmentu. Na drugi strani pa so obremenitve kapitala kljub manjšemu popravku, še vedno precej nižje kot v tujini in prav je, da bi se tega vsaj zavedali in priznali, če že na tem vztrajamo. Seveda pa to vseeno ne odvezuje države, da izboljšuje svoj servis predvsem na drugih področjih, kjer bi s poenostavitvijo postopkov in debirokratizacijo lahko to okolje še izboljšali – in ga “prodajali ” tujini, brez dodatnih stimulacij.

________

* Izvorno objavljeno v reviji Denar

%d bloggers like this: