Odličen komentar Davida Leonhardta o iluziji človeške racionalnosti. Slednja predvideva, da ljudje razmišljamo v sistemu kompleksnih povezav in se odločamo na podlagi ocenjenih verjetnosti posameznih dogodkov. Če nam nekdo številčno predstavi verjetnosti nastopa nekih dogodkov, nam to olajša, da v kompleksnem svetu sprejmemo pravilne odločitve na podlagi zaporedja dogodkov, določenega z verjetnostjo njihovega nastopa.

Toda to je wishul thinking, kot je ugotovil že nobelovec Daniel Kahneman, ko je svetoval izraelski obveščevalni službi. Ljudje smo bistveno manj racionalni in si poskušamo poenostaviti naše odločitve. Če ima nek dogodek nizko verjetnost, slednjo zaokrožimo navzdol na nič. Torej, da se dogodek sploh ne bo zgodil. Če ima dogodek 50% verjetnost, slednjo zaokrožimo nazvgor – na popolno verjetnost, da se bo zgodil. Oboje pa je lahko skrajno zavajujoče in tudi boleče napačno, saj nizka verjetnost ne pomeni, da se redek dogodek ne bo tudi zgodil ali obratno.

Ljudje zato potrebujemo zgodbe, potrebujemo kontekst, da lahko verjetnostim posameznih dogodkov damo ustrezno težo v našem predstavnostnem svetu. Potrebujemo sliko povezav. Zato je tako povedna stara modrost, da slika pove več kot tisoč besed. In zato tudi jaz od študentov zahtevam, da si pri empiričnih nalogah vedno najprej narišejo povezave v graf. Eno je operirati z abstraktnimi korelacijskimi koeficienti, povsem nekaj drugega pa je videti distribucije pojavov in vse neregularnosti (nagnjenost, osamelce itd.) v grafičnem prikazu.

Nadaljujte z branjem→

• Karl Polanyi: A Life on the Left – A book review by Robert Kuttner
• Book review of Age of Anger: A History of the Present by Pankaj Mishra: The Economist
• Universal Education’s Moment of Truth – Gordon Brown
• Individualism and opposition to redistribution in the US – Bazzi et al
• The great globalisation lie – Dani Rodrik
• Democracy of convenience, not of choice: why is Eastern Europe different – Branko Milanovic
• Racing the Machine – Robert Skidelsky
• Inequality in the Twenty-First Century – Kaushik Basu
• Ten commandments for economists and for non-economists – Dani Rodrik
• Universal basic income is no panacea for us – and Labour shouldn’t back it – Sonia Sodha

Trumpov davčni zakon je v prvi vrsti darilo korporacijam in tistim z najvišjimi dohodki in največ premoženja (davek na dedovanje). Denimo pri znižanju stopnje davka na dobiček s 35% na 21% ne pridobijo samo korporacije (ki sicer dobičke itak skrivajo v tujini), ampak predvsem njihovi menedžerji, ki večino plače dobijo v dividendah od podjetja, saj z znižanjem davka ostane več za dividende. Samo znižanje davka na dobiček bo v 10 letih navrtalo v proračun luknjo v višini 1,300 milijard dolarjev. Dodatnih 415 milijard dolarjev luknje v proračunu bo prineslo znižanje pass-through business tax, t.j. zgornje stopnje dohodnine za lastnike podjetij (prek partnerstev ali s.p.-jev),  83 milijard dolarjev pa še znižanje davka na dedovanje.

Toda Trumpov davčni zakon je v prvi vrsti ogromna davčna prevara, saj bo to skupno luknjo v proračunu zaradi davčne reforme v višini 1,800 milijard dolarjev treba nekako zapreti. Zaprli pa jo bodo – kot so republikanski jastrebi že napovedali – tako, da bodo znižali socialne transferje in ugodnosti pri zdravstvenem zavarovanju za revnejše (Medicare, Medicaid, Obamacare).

Vso breskrupuloznost republikanskih senatorjev in kongresnikov v želji zadovoljiti svoje bogate donatorje iz korporativnega sveta pa morda najbolj plastično izraža dejstvo, da imajo republikanci vedno hude težave v proračunu najti letno 800 mio dolarjev za zavarovanje za otroke (CHIP), skupaj 8 milijard v 10 letih, niti najmanjšega problema pa nimajo narediti proračunske luknje v višini 1,800 milijard dolarjev, kadar je treba zadovoljiti svoje bogate donatorje.

Moram reči, da sem vesel, da mi ni treba živeti v ZDA. V deželi zlagane ekonomske svobode – za bogate.

https://twitter.com/ezraklein/status/943890727418855424

Spodnji tvit je le še eden izmed mnogih empiričnih dokazov, kako lažniva je republikanska trickle-down mantra – da znižanje davkov podjetjem in premožnješim poveča njihove investicije, kar spodbudi gospodarsko rast, to pa nova delovna mesta in porast plač. Znižanje davkov podjetjem in premožnješim je torej v bistvu darilo celotnemu prebivalstvu, mar ne?

No, tudi jaz sem šel enkrat skozi to iluzijo. Predpostavljal sem, da bo znižanje davkov podjetja spodbudilo v nove naložbe in izboljšalo tehnološko intenzivnost našega gospodarstva. In? Davki so šli dol, dobički v nebo, investicije so šle v nebo, vendar v napačno smer (v nepremičnine in prevzeme), in tehnološka intenzivnost našega izvoza je dobro desetletje kasneje še vedno na skoraj enaki ravni kot takrat.

Vesel Božič !

Bine Kordež

O distribuciji dohodkov in neenakosti med ljudmi lahko v zadnjem času veliko beremo. Na blogu prof. Damijana smo lahko v novembru brali članek o povečevanju deleža dohodkov zgornjega odstotka prebivalcev v posamezni državi. Če je ta populacija pred štiridesetimi leti prejemala okoli 5 % vseh dohodkov, danes v večini držav prejema med 10 in 15 %, izjemoma tudi 20 % (ZDA, Rusija). V omenjenem tekstu je naveden tudi podatek o povečanju deleža dohodkov zgornjega odstotka prebivalstva v Sloveniji (povzet po LIS – Luxembourg Income Study Database). Ta odstotek je med primerjanimi državami sicer najnižji, vseeno pa naj bi v obdobju 2007 – 2012 porastel iz 3,3 na 4,2 %. Ta porast je nekoliko presenetljiv glede na znana gibanja, zato sem poskušal zbrati nekaj natančnejših podatkov iz razpoložljivih domačih virov.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

DELO je v petek 15.12.2017 slavnostno objavilo, da bo DARS (ne vemo ali v svojem imenu kot koncesionar po veljavnem zakonu o DARS, ali v imenu in za račun Slovenije po prej veljavnem zakonu o DARS) v naslednji osmih letih za ceno 151 mio evrov zgradil 3,446 m dvopasovne predorske cevi Karavanke, tako da bo skupaj z dobrih 4,000 m, ki jih bo zgradil Avstrijski ASFINAG, predor Karavanke postal del štiripasovne avtocestne povezave med Slovenijo in Avstrijo. Iz pisanja v DELU ni mogoče razbrati, ali je v tej ceni brez DDV upoštevana tudi predorska oprema, še manj pa je mogoče razbrati kakšna je finančna konstrukcija tega projekta, kakšni bodo pogoji za oddajo del, kdo bo lahko oddal veljavno ponudbo, ali bo ta projekt bremenil javni denar in kar je temu podobnih vprašanj, ki mučijo slovenske državljane. DELO nas informira o vsem, razen o bistvenih vprašanjih, ki zanimajo strokovno javnost.

Nadaljujte z branjem→

Knjiga “The Great Leveler: Violence and the History of Inequality from the Stone Age to the Twenty-First Century ” zgodovinarja Walterja Scheidla pravi, da ja. Scheidel je naredil zgodovinski pregled evolucije neenakosti, od kamene dobe do danes, in pokazal, da so zgolj nasilje (vojne, revolucije) ali katastrofe (kužne bolezni) bile sposobne skozi zgodovino zdecimirati premoženje bogatih in revnejše približati premožnejšim. V miru pa se je neenakost spet močno povečala.

Nadaljujte z branjem→

Intervju, ki sem ga dal za portal Skozi oči prekariata. Zelo dober spraševalec je bil Črt Poglajen, urednik.

Zapisali ste, da je bila odločitev vlade, da NLB ne bo prodala, povsem upravičena. Čemu?

Od leta 1994 do krize smo v sanacijo banke vložili 2,4 milijarde evrov, po krizi pa še dodatnih 1,9 milijarde evrov. Minimum, ki ga moramo doseči, je, da bodo ob prodaji ta sredstva povrnjena. Dokler pa bančni trg ne bo zaživel in dokler se tržna vrednost bank ne bo približala vsaj knjigovodski vrednosti, to ne bo mogoče. Zato se mi odločitev vlade zdi smiselna. Banke zdaj ni pametno prodajati, ne glede na zahteve Evropske komisije.

Bi bilo ravnanje Evropske komisije mogoče interpretirati kot zagovor načel, ki so pomembna za finančno stabilnost skupnosti kot take, ali kot politični pritisk, iz katerega se da prepoznati interes določenih držav po širitvi lastništva v bankah drugih držav?

Pravzaprav gre za oboje. Pravila na ravni Evropske unije so pri vprašanju državnih pomoči bankam zelo trdna. Država mora banko, ki ji odobri državno pomoč (jo dokapitalizira), v treh letih prodati, poleg tega pa banka sama ne sme povečevati svojega kreditnega portfelja. Kar pomeni, da mora zmanjševati svojo aktivnost, da prejete pomoči ne bi zlorabila. Na ta način se skuša zmanjševati nevarnost izkrivljanja konkurence na podlagi državnih pomoči. Tu so stvari jasne. Pri Sloveniji in pri NLB Evropska komisija igra zelo trdo igro, ker želi vsem pokazati, da je treba pravila spoštovati in da da jih nihče ne sme kršiti.

Do konkretnih politično ekonomskih interesov, ki za obrambo omenjenih načel seveda so, pa lahko pridemo, če si ogledamo, kako Evropska komisija deluje pri velikih državah in pri velikih bankah. Ko se podobna stvar, kot se je zgodila pri nas, zgodi državah kot sta Nemčija in Francija, se pravila suspendira, kot je bilo to v primeru pakta o stabilnosti in rasti. Pravila EU v praksi veljajo samo za majhne in politično nepomembne države, velike države ali staroselke, kot je Luksemburg, pa si pravila prilagodijo oziroma se zanje pravila suspendira, ko jim ne ustrezajo.

Na načelni ravni se zastavlja vprašanje, ali je vztrajanje pri teh principih sploh smiselno, ko so v očitnem nasprotju z interesi določene države. Pomembno je predvsem, da so pravila razumna, da je možna določena stopnja fleksibilnosti in da veljajo ista za vse.

Nadaljujte z branjem→