Zadnji komentar Thomasa Pikettyja na njegovem blogu (o prihodnosti EU) prinaša zanimive podatke o neto izčrpavanju vzhodnih članic EU. Najbolj razvite vzhodne članice EU (Češka, Madžarska, Slovaška in Poljska) so sicer deležne neto priliva EU sredstev (med 2% in 4% BDP letno). Vendar pa hkrati letno prek transferja dobičkov in drugih lastniških prihodkov tujim lastnikom neto izgubijo za 4.2% do 7.6% BDP. Te štiri države tako letno neto izgubijo med 2% (Slovaška in Poljska) ter kar 5.5% BDP (Češka). To je pač posledica privatizacije domačih podjetij tujcem. Tuji lastniki imajo namreč v teh državah v lasti okrog polovico vseh produktivnih sredstev, največ nemška podjetja, zato se levji del tega neto transferja lastniških dobičkov v tujino letno steka v Nemčijo.

Nadaljujte z branjem→

• Why you should check email less often, and how to do it – Tim Harford
• My Unclear Comments about the Doing Business Report – Paul Romer
• Doing Business Rankings – Paul Romer
• Reconsidering the ‘China shock’ in trade – Feenstra et al (VoxEU)
• Microfoundations and the values of policymakers – Simon Wren-Lewis
• 2018, the year of Europe – Thomas Piketty
• Embracing the New Age of Automation – Pissarides & Bughin
• Telling interests and ideas apart – Dani Rodrik
• Lessons from Poland, Insights for Poland – World Bank
• Milton Friedman and the Phillips Curve – Uneasy Money
• Manufacturing continues to go the way of agriculture – Economic Principals
• Low inflation for longer – VoxEU
• Does Retirement Raise the Risk of Death? – Tim Taylor

Kot ste najbrž že zasledili, prejšnji teden je glavni ekonomist Svetovne banke Paul M. Romer za Wall Street Journal priznal, da so avtorji indeksa enostavnosti poslovanja (Ease of Doing business ranking, kratko: DB), ki ga po načeloma dokaj solidni metodologiji vsako leto sestavlja Svetovna banka, goljufali pri sami metodologiji. Metodologijo so namreč sproti spreminjali, s čimer so postale primerjave med leti neprimerljive. (*)

No, pomembno je tudi, zakaj so to počeli. Izkazalo se je, da je imel prste vmes eden izmed (zdaj že umaknjenih) čilskih ekonomistov Augusto Lopez-Claros, ki je bil med glavnimi avtorji metodologije DB, za katerega se špekulira, da je imel politično motivacijo, da prikaže, kako se v času socialističnih vlad v Čilu poslabšujejo pogoji poslovanja za podjetja. Ustrezno je pač spremenil metodologijo agregacije indeksa. In v spodnji sliki lahko vidite, kako je “kaznoval” socialistične vlade in “nagradil” konzervativno vlado vmes (primerjajte zeleno krivuljo ob nespremenjeni metodologiji in oranžno krivuljo, ki je “okužena” z intervencijo dotičnega ekonomista).

Nadaljujte z branjem→

Huh, je kdo tole grafiko pokazal Trumpu?

Predlog ministrice za delo, da se letošnja raven minimalne plače dvigne za 4.7%, seveda spet buri duhove. Tako znotraj koalicije (ministrica za finance na eni in Karl Erjavec na drugi strani), kot med sindikalisti in delodajalci. Nekaterim je dvig premajhen, drugim previsok, tretjim pa povsem odveč. Iz tega pa spet sledijo stare debate, da bo minimalna plača ugonobila slovenska podjetja, da to sploh ne zmanjšuje revščine in tako naprej.

Nič od navedenega seveda ni res. Ni empiričnega dokaza, ne pri nas in ne v tujini, da dvigovanje minimalne plače zmanjšuje zaposlenost ali potiska podjetja v stečaj. Tiste analize, ki to trdijo za denimo 23% dvig minimalne plače v letu 2010, preprosto ne upoštevajo globoke krize iz tistega obdobja in da je do zmanjševanja zaposlenosti prvenstveno prišlo zaradi padca agregatnega povpraševanja, ne pa dviga minimalne plače.

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

11. 1. 2018 je bila seja odbora DZ za javne finance (na klipu se zadeva začne na 10.31). Govora je bilo o tem, če je res nujno, da v finančni konstrukciji sodeluje madžarska stran. Vprašanje je na mestu zaradi tega, ker obstaja naslednje tveganje:  Če se Madžarska kapitalsko vključi v družbo investitorico 2TDK d.o.o., kakšen donos bo zahtevala? Bo višji, kot je zahtevan donos, kot je zahteva za donose, ki jih morajo doseči družbe, ki so v lasti države Slovenije? Oziroma, kakšne dodatne ugodnosti bo Madžarska izposlovala?

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Predlog povečanja minimalne plače za 4,7 odstotka je te dni seveda sprožil pričakovane reakcije. Pri tem mogoče še najbolj presenečajo izjave, ki jih slišimo s strani članov vlade, ki nakazujejo, da predlog še ni usklajen. Če se pravilno spomnim, se je že pred meseci poskušalo s socialnimi partnerji doseči dogovor o višini letošnjega povečanja minimalne plače. Ker do tega ni prišlo, je ministrica za delo prišla s svojim predlogom, s katerim bo poskušala prepričati socialne partnerje ter predvsem druge člane vlade, da ta predlog sprejmejo in potrdijo.

Preseneča torej pristop, da je ministrica Kopač Mrakova posredovala predlog v javnost pred uskladitvijo na vladi. Vsaj tako lahko sklepamo iz informacije, da se bo na to temo s predsednikom vlade šele sestala, zadržke do predloga pa je izpostavila tudi ministrica za finance. Po njeni izjavi ji bo morala Mrakova to povišanje argumentirati (utemeljiti), predsednik vlade pa se do sestanka do predloga ne opredeljuje (izjave vsaj nismo zasledili).

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

V Sobotni prilogi Dela dne 8.1.2018 je bil objavljen članek »Visoka minimalna plača ne jamči dostojnega življenja« avtorjev doc. dr. Suzane Laporšek in prof. dr. Milana Vodopivec, ki se ukvarja z smiselnostjo in učinkom institucije minimalne plače. Koavtor prof. dr. Milan Vodopivec je najbolj citirani avtor na ekonomskem področju v Sloveniji v zadnjih letih, torej bi lahko sklepali, da bo članek vrhunski dosežek slovenske ekonomske znanosti.

Vendar so zaključki, ki jih ponuja ta članek, na takem strokovnem nivoju, da o tej strokovnosti lahko močno dvomimo. Glavni zaključek članka namreč je, da če bi delodajalcem stroške delovne sile plačeval kdo drug (beri država), bi bila zaposlenost večja. Halo? Za tak zaključek je dovolj osnovna šola in podpovprečna inteligenca, ne pa status profesorja in najbolj citiranega znanstvenika ekonomske stroke v Sloveniji. Obenem tak zaključek meče čudno luč na celotno ekonomsko stroko, od katere pričakujem, da bo reagirala na ta članek in vsaj za silo reševala čast celotne stroke.

Nadaljujte z branjem→

Vlada se je glede financiranja gradnje drugega tira tako zelo zaštrikala v lastne manipulacije, da zdaj njen prvi svetovalec na tem projektu trdi, da “madžarskega finančnega vložka pri drugem tiru, ki bi ga pred meseci še lahko nadomestili z drugimi sredstvi, zdaj ni več mogoče izločiti“. Torej zaradi nesposobnosti in manipulacij ključnih ljudi na tem projektu, ki smo jih nenehno javno in zelo glasno opozarjali na škodljivost vključitve Madžarske v finančno konstrukcijo, nas je vlada zdaj spravila ob nacionalno suverenost na svojem infrastrukturnem omrežju in v zelo slabo finančno situacijo. Zaradi nesposobnosti in manipulacij ključnih ljudi bomo zdaj prisiljeni Madžarski podariti kapacitete na funkcionalnem zemljišču koprskega pristanišča, madžarski vladi plačevati drastično visoke obresti (davek od dobička podjetja 2TDK, ki ga bo potrebno financirati iz proračuna države ter prispevkov Luke Koper in kamionarjev). Zraven pa bo morala vlada dati še posle madžarskim gradbenim podjetjem ter prednostni pristop madžarski družbi Gysev k tovornemu prevozu na relaciji Koper – Budimpešta.

Toda je to res zgolj nesposobnost vladnih akterjev ali pa gre za nacionalno izdajo?

A svetovalec direktorja v projektni družbi 2TDK in nekdanji gospodarski minister ter pozneje svetovalec finančnega ministra Metod Dragonja je Tašner-Vatovcu pred dnevi pojasnil, da morebitna izključitev Madžarske iz projekta ne bi pomenila le, da bi morala Slovenija zagotoviti dodatnih 200 milijonov evrov, kolikor naj bi k projektu prispevala Madžarska in v zameno pridobila 49-odstotni delež v družbi 2TDK (ter še neznane dodatne dobrobiti), ampak bi morala 2TDK vrniti tudi že pridobljenih 109 milijonov evrov evropskih sredstev. Toda ta njegova trditev je v nasprotju s tem, kar je zatrjeval maja lani.

Nadaljujte z branjem→