Intervju, ki sem ga dal za portal Skozi oči prekariata. Zelo dober spraševalec je bil Črt Poglajen, urednik.

Zapisali ste, da je bila odločitev vlade, da NLB ne bo prodala, povsem upravičena. Čemu?

Od leta 1994 do krize smo v sanacijo banke vložili 2,4 milijarde evrov, po krizi pa še dodatnih 1,9 milijarde evrov. Minimum, ki ga moramo doseči, je, da bodo ob prodaji ta sredstva povrnjena. Dokler pa bančni trg ne bo zaživel in dokler se tržna vrednost bank ne bo približala vsaj knjigovodski vrednosti, to ne bo mogoče. Zato se mi odločitev vlade zdi smiselna. Banke zdaj ni pametno prodajati, ne glede na zahteve Evropske komisije.

Bi bilo ravnanje Evropske komisije mogoče interpretirati kot zagovor načel, ki so pomembna za finančno stabilnost skupnosti kot take, ali kot politični pritisk, iz katerega se da prepoznati interes določenih držav po širitvi lastništva v bankah drugih držav?

Pravzaprav gre za oboje. Pravila na ravni Evropske unije so pri vprašanju državnih pomoči bankam zelo trdna. Država mora banko, ki ji odobri državno pomoč (jo dokapitalizira), v treh letih prodati, poleg tega pa banka sama ne sme povečevati svojega kreditnega portfelja. Kar pomeni, da mora zmanjševati svojo aktivnost, da prejete pomoči ne bi zlorabila. Na ta način se skuša zmanjševati nevarnost izkrivljanja konkurence na podlagi državnih pomoči. Tu so stvari jasne. Pri Sloveniji in pri NLB Evropska komisija igra zelo trdo igro, ker želi vsem pokazati, da je treba pravila spoštovati in da da jih nihče ne sme kršiti.

Do konkretnih politično ekonomskih interesov, ki za obrambo omenjenih načel seveda so, pa lahko pridemo, če si ogledamo, kako Evropska komisija deluje pri velikih državah in pri velikih bankah. Ko se podobna stvar, kot se je zgodila pri nas, zgodi državah kot sta Nemčija in Francija, se pravila suspendira, kot je bilo to v primeru pakta o stabilnosti in rasti. Pravila EU v praksi veljajo samo za majhne in politično nepomembne države, velike države ali staroselke, kot je Luksemburg, pa si pravila prilagodijo oziroma se zanje pravila suspendira, ko jim ne ustrezajo.

Na načelni ravni se zastavlja vprašanje, ali je vztrajanje pri teh principih sploh smiselno, ko so v očitnem nasprotju z interesi določene države. Pomembno je predvsem, da so pravila razumna, da je možna določena stopnja fleksibilnosti in da veljajo ista za vse.

Nadaljujte z branjem→

Zelo dobra razlaga Marka Blytha (avtorja Austerity ter Great Transformations, sicer pa zvezdniškega zgodovinarja)

Huh, tale spodnji intervju se bere kot klasičen thriller. Mednarodne inštitucije (IMF, Eurostat), ki so sfrizirale grške javne finance, da bi lahko rešile nemške in francoske banke, Grčijo pa z varčevalnim masakrom nad ljudstvom dale za zgled ostalim, kaj se jim bo zgodilo, če ne bodo kooperativne.

Na kratko, gre za sojenje Andreasu Georgiou, direktorju grškega statističnega urada Elstat v letih 2010-2015, ki ga je tja nastavil Mednarodni denarni sklad (IMF). Nekdanji član boarda Elstata, Nicholas Logothetis, razlaga, kako je nato Georgiou po navodilih Eurostata “kuhal” statistike o grškem javnem dolgu, in sicer prištel valutne swape grškega dolga iz leta 2001 (s katerimi so s pomočjo Eurostata, Goldman Sachsa in drugih bank znižali dolg in deficit Grčije, da je ujela Mastrichtske kriterije in lahko šla v evro območje), stroške bolnišnic in dolg 17 javnih storitvenih podjetij – ravno toliko, da je izkazan proračunski deficit leta 2009 narastel na 35 milijard evrov oziroma 15.4% BDP. Kar je nato opravičilo prvi grški memorandum iz leta 2010 v višino 110 mlr evrov – s katerim je grška država lahko poplačala tranšo dolga do tujih kreditorjev. Natančneje, predvsem do nemških in francoskih bank kot kupcev grških obveznic.

Nadaljujte z branjem→

Republikanska davčna reforma, ki se je v dveh različnih verzijah, brez resne analize predlagateljev, rokohitrsko skotalila skozi oba domova ameriške zakonodajne oblasti (in zgolj z republikanskimi glasovi), je vsaj tako kontroverzna kot prirejanje podatkov Bushevih jurišnikov glede obstoja orožja za množično uničevanje v Iraku. Medtem ko je bilo slednje potrebno za ex ante opravičilo za napad na Irak in za obogatitev Bushevih naftnih, orožarskih in gradbenih prijateljev, pa je namen prve zgolj in samo, da bogatim in korporacijam drastično zniža davke in da posledično opraviči velike reze v socialne izdatke in izdatke za zdravstvo z namenom omilitve velikega proračunskega deficita, ki ga bo davčna reforma ustvarila.

Reforma je izjemno kontroverzna in je podžgala številne polemike med ekonomisti. Njene učinke na gospodarsko rast lahko na kratko zajamemo s spodnjo sliko. Uradne ocene (JCT) ter ocene bolj resnih inštitucij kažejo, da bo učinek na rast minimalen – manj kot za 0.1% pospešitev rasti na letni ravni (pri čemer pa se seveda postavlja vprašanje, čemu sploh davčna reforma, argumentirana s potencialno pospešitvijo gospodarske rasti, če pa je gospodarstvo že v stanju polne zaposlenosti).

Vir: Zach Moller

Nadaljujte z branjem→

• Does Europe Really Need Fiscal and Political Union? – Dani Rodrik
• An Economist Explains: How to Sort Facts From Fictions – Justin Wolfers
• The ABC of globalization – Branko Milanovic
• What Is Bitcoin Really Worth? Don’t Even Ask. – Robert Shiller
• What Can Central Banks Do To Manage the Next Financial Crisis? – Ben Bernanke
• George Stigler and How Freshwater Economics Won the Day – ProMarket
• Engaging with Allies – Women in Economics at Berkeley
• The advantage of a central bank not being ‘ahead of the curve’ – Simon Wren-Lewis
• The safe asset shortage, mark-ups, and the labor share – VoxEU
• Two Myths About Automation – Barry Eichengreen
• When employers are unfair, even unaffected workers underperform – VoxEU

Prof. Scott Galloway: How Amazon, Apple, Facebook and Google manipulate our emotions

Ta teden objavljeni World Inequality Report ugotavlja, da je po letu 1980 globalni zgornji 1% v žepe pobasal 27% svetovnega povečanja BDP, spodnja polovica svetovnega prebivalstva pa le – 12%.

Vir: Gabriel Zucman

Če koga zanima, spodaj je predstavitev z današnjega posveta na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU) o tem, kako spodbuditi tehnološki razvoj v Sloveniji. Bilo je nekaj zelo dobrih predstavitev. Midva z Dragotom sva govorila o programu gospodarskih in socialnih reform, ki ga pripravljamo v okviru večje skupine sodelavcev, danes pa sva se fokusirala predvsem na področje tehnološkega preboja. Spodaj je nekaj dodatne razlage.

Nadaljujte z branjem→

Nekaj let nazaj smo bili vsi navdušeni nad prosto trgovino. No, večine med nami ni motila. Prosta trgovina je pomenila večjo izbiro in nižje cene. Pomenila je večjo učinkovitost podjetij, ki so preživela in rasla z izvozom na tuje trge. Res je, da smo že pred desetletjem opazili, da se denimo realna povprečna plača v ZDA po letu 1975 kljub hitri rasti produktivnosti ni premaknila navzgor niti za ped in da se je neenakost tudi zaradi izgube delovnih mest zaradi proste trgovine s Kitajsko in Mehiko močno povečala. Toda odgovor nas ekonomistov na te trende je bil karakteristično ekonomističen. Rekli smo, da je treba pogledati tudi drugo plat.

Tako je moj prijatelj John Romalis s kolegom Christianom Brodo, oba iz univerze v Chicagu, leta 2008 naredil raziskavo, ki je pokazala, da je v desetletju med 1994 in 2005 zaradi liberalizacije trgovine s Kitajsko prišlo do relativno večjega znižanja cen za posameznike v nižjih decilih dohodkovne porazdelitve kot za tiste v zgornjih. Ali drugače rečeno, res je, da z globalizacijo prišla tudi večja dohodkovna neenakost, toda revnejšim so cene bolj padle kot bogatim, ker lahko kupujejo poceni kitajske izdelke v Walmartu in ker to počnejo v večji meri kot bogati. Torej je Kitajska koristna za revne.

Nadaljujte z branjem→

V pravkar objavljenem članku, ki sicer temelji na raziskavi za EBRD iz leta 2014 za vsa slovenska podjetja v obdobju pred in med zadnjo krizo, ugotavljam, da je finančno zdravje podjetja ključno za njegovo uspešnost. Medtem ko je presežna zadolženost manj pomembna v dobrih časih (pred krizo), pa postane pomemben zaviralni dejavnik v slabih časih. V času krize banke – ob sicer isti stopnji zadolženosti – zaostrijo kreditne standarde in so manj voljne refinancirati kredite, kar zadolženost podjetja še poslabša in ga omeji pri kratkoročnem poslovanju in naložbah. To ima seveda negativen vpliv na rast produktivnosti, izvoz, zaposlenost in investicije. Majhna in srednja podjetja so še posebej ranljiva.

This article studies the extent of corporate leverage and range of excessive debt of Slovenian firms during the recent financial crisis. Half of all firms (of those with some non-zero debt and at least one employee) are found to face an unsustainable debt-to-EBITDA leverage ratio beyond 4, accounting for almost 80% of total outstanding debt. Moreover, a good quarter of all firms experience debt-to-EBITDA ratios exceeding 10 and hold almost half of total aggregate net debt. We then examine how this financial distress affects firm performance in terms of productivity, employment, exports, investment and survival. We find that, while less important during the good times (pre-recession period), lack of firms’ financial soundness during the period of financial distress becomes a critical factor constraining firm performance. The extent of financial leverage and ability to service the outstanding debt are shown to inhibit firms’ productivity growth as well as the dynamics of exports, employment and investment. Micro and small firms are found to suffer relatively more than larger firms from high leverage in terms of export and employment performance during the recession period.

Nadaljujte z branjem→