Chimamanda Ngozi Adichie je v New Yorkerju objavil simpatično refleksijo na ponovno branje knjige “Inside the Third Reich” izpod peresa Alberta Speera, Hitlerjevega arhitekta in kasneje ministra za vojaško industrijo in vojno proizvodnjo. Speer se je po vojni pokesal in se na Nürnberških procesih izmuznil z zgolj 20-letno zaporno kaznijo. No, meni – ki Speerove knjige nisem bral – je ta refleksija simpatična zaradi asociacij, ki mi jih opis Hitlerja, njegovega karakterja in obnašanja, poraja v zvezi z ostalimi sodobnimi populisti in diktatorčki. Na grandioznost in teatraličnost njihovih javnih nastopov ter na megalomanskost njihovih dejanj ali želja, ki pa vse izhajajo iz osebne negotovosti, zakompleksanosti in bojazljivosti. Svoj kompleks manjvrednosti in nezaželenosti sprevržejo v maščevanje nad vsemi, za katere mislijo, da so boljši od njih. Obdajo se s slabiči, ritolizniki in kimavci, ki nato – podobno poganjani iz globokega kompleksa manjvrednosti – sadistično izvajajo grde izrodke umazane domišljije njihovega führerja.
In če pogledate naokrog, je zraslo kar nekaj takšnih zakompleksanih populistov. Tudi pri nas. Nauk je v tem, da jih je treba zaustaviti takoj na začetku, preden pridejo na oblast – jahajoč na manipuliranju občutka majhnosti in storjene krivice cele nacije. Kasneje je prepozno.

You must be logged in to post a comment.