Energetski koncept Slovenije – kam se tako mudi?

Drago Babič

Energetski koncept Slovenije (EKS) je gradivo za javno razpravo, ki ga je Ministrstvo za infrastrukturo (MI) pripravljalo več kot dve leti in končno predstavilo javnosti v začetku decembra lani. Na podlagi tega gradiva in pripomb iz javne razprave naj bi vlada sprejela Resolucijo o energetskem konceptu Slovenije, ki bi jo v končni fazi sprejemal parlament in ki bi jo lahko preverjali na posvetovalnem referendumu.

To je pomemben dokument, saj naj bi v njem opredelili tudi investicije na področju energetike za obdobje do leta 2050, ki bodo znašale preko 10 milijard eur (to je moja ocena, teh zneskov ni videti v teh gradivih). Če se spomnimo, na podlagi takih dokumentov se je gradil TEŠ6, zato je pomembno, da ga javnost pred sprejetjem dobro pretrese.

Pa smo že pri prvi sporni točki tega dokumenta, to je da želi MI javno razpravo zaključiti že 15.1. tega leta, tako da bo gradivo vsega en mesec in pol v javni razpravi. Ni jasno, ali MI hiti zato, ker hoče ta dokument sprejeti do konca mandata te vlade (in zakaj je z njim mečkalo več kot dve leti?), ali je za tem hitenjem skritega kaj bolj usodnega. Spomnimo se, kako je isto ministrstvo hitelo s svojim zakonom o izgradnji 2TDK, v katerega je vgradilo veliko spornih stvari, zaradi česar je ta zakon, tako nujno predlagan v sprejetje pred 9 meseci, še danes neveljaven, o njem odloča ustavno sodišče. Po tej izkušnji s to vlado oziroma ministrstvom je treba biti previden, zato si je treba za diskusijo o EKS vzeti čas.

Kakorkoli, da ne zamudim roka obravnave, sem na brzino pregledal ta dokument in v nadaljevanju podajam svoje pripombe:

Dokument je kot podlaga za sprejetje Resolucije v parlamentu, ki naj bi imela tudi materialne posledice, premalo konkreten. Ukrepi, ki bi se izvajali do leta 2030, bi morali biti podrobno definirani in stroškovno, predvsem investicijsko, opredeljeni. Na tej podlagi bi morali dobiti seznam potrebnih investicij, zneske subvencij in kalkulacijske cene električne energije, ki jih določajo investicijski stroški. Izdelana bi morala biti tudi metodologija spremljanja učinkov posameznih ukrepov.

Konceptualne rešitve, ki bi jih sprejemali in potrjevali po letu 2030, bi morale biti tudi bolj natančno obdelane v obliki več scenarijev oziroma variant, ki bi jih v naslednjih letih tekoče vrednotili glede na spreminjanje robnih pogojev – cen energentov, napredka tehnologij, investicijskih stroškov in podobno.

V gradivu se sicer avtorji sklicujejo na predhodno izdelano študijo z naslovom Končno poročilo – priprava dolgoročnih energetskih bilanc do leta 2035 in okvirno do leta 2055, ki ga je izdelala grška firma E3 Modelling iz Aten. To gradivo obdeluje 12 različnih scenarijev z energetskimi bilancami in z eno tabelo sicer povzame stroške teh različnih scenarijev, vendar ni jasno, za kakšne investicije gre, podana je le končna cena električne energije. Ta se giblje od 95 eur do 190 eur za MWh (po cenah iz leta 2013). Če upoštevamo, da je trenutna cena na trgu (brez prenosa) okrog 40 eur za MWh, so navedene cene zelo vprašljive in s tem celo gradivo. Je pa jasen zaključek, da je najbolj ekonomičen scenarij z novo jedrsko elektrarno, ki na koncu da polovično ceno elektrike v primerjavi s scenariji, ki temeljijo pretežno na obnovljivih virih energije (OVE) in zemeljskem plinu. Ta del gradiva bi bilo potrebno bolj jasno obdelati, da bi vedeli, za kakšen denar gre in katere variante pridejo v poštev.

Pa še en komentar – ali kaj takega nismo v stanju sami napraviti? V Direktoratu za energijo na MI je zaposlenih dovolj strokovnjakov. Vprašanje pa je, ali so dovolj strokovni za kaj takega.

Osnovno sporočilo EKS je, da se bo v naslednjih letih sicer skupna potrošnja primarnih energetskih virov zmanjšala za 27%, še bolj se bodo zmanjšali izpusti toplogrednih plinov, za 80% glede na leto 1990. Se bo pa v koriščeni energiji povečevala potrošnja električne energije, ki bo zaradi nadomeščanja fosilnih goriv v prometu z elektriko, pa tudi rasti BDP v tem obdobju, narasla od sedanjih 13,5 TWh letno na 20 TWh leta 2050. Zaradi drugačnih karakteristik odjema elektrike za polnjenje avtomobilskih akumulatorjev, kjer se rabi velika moč polnjenja, bo treba tudi obnoviti prenosna omrežja. Poleg tega se bo v tem času iztekla življenjska doba JE Krško, nekoliko kasneje tudi TEŠ6.

Osnovna dilema, ki je okvirno zajeta v dokumentu je, ali bomo po letu 2030 zagotovili povečano potrebo po elektriki in nadomestili TEŠ6 in NEK samo z OVE in vršnimi elektrarnami na zemeljski plin ter z uvozom elektrike in plina,  ali pa z novo jedrsko elektrarno na lokaciji stare in manjšim obsegom OVE. Oba scenarija sicer zagotovita osnovne cilje, vendar prvi scenarij prinese dvojno ceno električne energije za potrošnika in/ali manj zanesljivo oskrbo zaradi karakteristik proizvodnje elektrike iz OVE in velike odvisnosti od uvoza. Ker gre za velike denarje, nekaj 10 milijard v investicijah in stroških, bi bilo potrebno rešitve dobro pretehtati in javno obravnavo dokumenta podaljšati ter javnosti predstaviti podrobne izračune. Tako bodo dobili strokoven odgovor tudi vsi tisti zaščitniki okolja, ki sedaj branijo Muro pred hidroelektrarnami, ščitijo ptiče pred vetrnimi elektrarnami in so nasploh proti jedrski energiji.

Hitenje s sprejemanjem takih dokumentov ni na mestu, še posebej, ker se s pomembnimi odločitvami, to je ali bomo gradili novo JE ali ne, ne mudi. Obstoječi elektroenergetski sistem deluje dobro in bo z manjšimi izboljšavami, predvsem v pametnem vodenju omrežja, zadostoval za naslednjih deset do petnajst let. Če se do leta 2030 osredotočimo na ukrepe racionalne rabe energije (URE), ki ne rabijo velikih enkratnih investicij, ampak množico manjših, ter na postopno in racionalno izgradnjo OVE, kjer je to ekonomsko smiselno in glede na okolje sprejemljivo, smo že veliko naredili. Velike odločitve pa prenesimo proti letu 2030, ko bodo nove tehnologije glede izgradnje OVE in JE, skladiščenja električne energije ter uporabe elektrike v prometu bolj izpopolnjene in bomo lahko njihove učinke na naše denarnice bolje preračunali.

10 responses

  1. Vili,
    Hvala. Članek je sicer Dragotov.

    Sicer pa – prav zato je večinoma šlo pri forsiranju gradnje TEŠ6: da bo nekdo lahko uvažal indonezijski premog, katerega premogovniške kapacitete je vnaprej rezerviral. Če bi imeli resno državo, bi organi pregona in varnostne službe poiskale povezave in sledove denarja.

  2. Zanimivo razmišljanje. Če lahko še jaz povzamem nekaj “malenkosti”.

    Najprej je treba obračunati s ti. OVE optimisti, saj se v povprečju pri njih pokaže popolno nerazumevanje delovanja elektroenergetskega sistema. Če pogledate Nemčijo. Cena “na položnici” je okoli 30c/kwh, sama elektrika na trgu pa 4c/kwh. Bistveno vprašanje konkurenčnosti virov torej ni ali so elektriko sposobni proizvajati po ceni 30€/MWh ali po ceni 70€/MWh, ampak koliko “stane” prenos, potrebni prispevki… za učinkovito delovanje elektroenergetskega sistema glede na vire, ki proizvajajo elektriko. In tu so statistike močno na strani klasičnih virov (JE, TE, HE). Sistem mora držati določeno frekvenco in če je “virov” malo, ti pa delujejo z veliko močjo je stabilnost elektroenergetskega sistema večja, vzdrževanje takega omrežja pa VELIKO cenejše.

    Ob tem pa je potrebno poudariti fleksibilnost proizvodnje glede na potrebe.
    – Vetrnice in sonce proizvajajo, ko je veter in sonce. Če je lepo sončno sobotno jutro, ljudje na sprehodih, firme zaprte bo elektrike preveč in cena na trgu po padla pod 0 (to se ne zgodi redko), imetniki elektrarn pa bodo vseeno dobivali denar za proizvedeno elektriko, četudi je ne rabimo…
    – JE sicer deluje zelo stabilno, vedno pa s polno močjo. Ne moremo je malo ugašati, malo prižigati itd. Proizvaja torej “nenehno”… Ne pusti te na cedilu ko ni sonca in vetra, hkrati pa proizvaja tudi ob presežkih.
    – HE izrazito pretočnega tipa (Drava) načeloma nimajo veliko fleksibilnosti pri proizvodnji, so pa stabilne, elektrika iz njih je poceni… Gre torej za najboljši način za proizvodnjo elektrike, res pa je da ni več veliko hidroenergetskega potenciala. Tam kjer je in ljudje dovolijo gradnjo, so gradnje vsekakor smiselne.
    – TE pa so dejansko najbolj fleksibilne. Sicer se jih ne splača ugasniti ob presežkih, da se ne ohladijo, lahko pa jih mirno poganjamo od 40% do 100%…

    CENA ELEKTRIKE:
    Omenili ste, da je trenutna cena okoli 40€/Mwh… To drži, potrebno pa je poudariti, da ta cena ne odraža realnosti. Ta cena je rezultat subvencioniranja, je pa pod stroški proizvodnje najbolj ekonomičnih elektrarn. Gre za veliko nepoštenost. Saj se elektrika iz OVE proizvede, proizvajalci dobijo subvencije, nato pa dajo na trg elektriko po ceni 0… Potem se pa smejimo “klasikom”, ki poslujejo z izgubo. To je tako, kot če bi jaz žemljico proizvedel po ceni 20c, vi pa po ceni 30c, dobili bi 20c subvencije, dali na trg za 10c, nato pa se meni smejali, ker s proizvodnjo vsake žemljice ustvarim 10c izgube. Pa tudi če zanemarimo subvencije, gre za strošek prenosa. Predpostaviva naslednjo situacijo:

    -elektrika iz fotovoltaike bo v prihodnosti proizvajala elektriko po ceni 20€/MWh, ampak za stabilnost omrežja bodo potrebne enormne investicije in cena prenosa bo znašala 20c/kwh. V tem primeru bi skupna cena znašala cca. 22c…

    – elektrika iz JE pa je sposobna proizvajati po ceni 60€/MWh, ampak za delovanje omrežja bo dovolj samo 5c/kwh… Skupaj torej 11c. Katero situacijo bi izbrali?

    Ampak hec je v tem, da proizvajalci iz OVE ne krijejo stroškov, ki nastanejo pri investicijah v elektroenergetski sistem zaradi načina proizvajanja iz decentraliziranih in nestabilnih virov. In v zgornjem primeru bi JE poslovala z izgubo, fotovoltaika pa z dobičkom. Četudi bi bili oportunitetni stroški bistveno večji…

    KAM NAJ TOREJ GREMO?
    Definitivno je prava pot izgradnja NEK 2. Če bomo imeli NEK bomo imeli stabilni vir z veliko močjo (npr. 1100MW, cca 9+TWh), ki bo lahko pokril velik del potreb v Sloveniji. Dopolnjevale ga bodo HE, nekaj časa pa tudi TEŠ6. Dokler bomo imeli TEŠ6 (karkoli si mislimo o njem) bomo imeli tudi tisti subjekt, ki bo lahko prilagajal proizvodnjo… Ko ga ne bo, bo verjetno potrebna investicija v črpalne HE, ki sicer več porabijo, kot ustvarijo – ampak omogočajo prevzem v času presežkov in oddajo v času primanjkljaja. Sicer je plan B črpalnim HE tudi plinskoparna elektrarna, ki ima veliko prednost pri fleksibilnosti (zelo hitro jo lahko zaženeš in zelo hitro ustaviš), ne more pa sprejemati presežka…

    Problem je, ker nihče ne more garantirati, da bo NEK 2 delal z dobičkom, saj bo “konkurirala” cenejša elektrika iz tujine, ampak le ta bo cenejša samo dokler bomo lastne kapacitete imeli. Če jih ne bo potem jo bodo tujci ponudili po enormni ceni. Italijani denimo uvažajo velik del elektrike, hkrati pa imajo dovolj kapacitet moči plinsko-parnih elektrarn, da jih lahko poženejo, če je v tujini elektrika predraga oz. če je primanjkuje. Ni pa smiselno proizvajati velike količine elektrike s plinsko-parnimi elektrarnami, saj je proizvodnja cenovno preveč odvisna od energenta, hkrati pa le tega uvažamo… Pri ceni iz NEK gorivo predstavlja samo okoli 5€/MWh in tudi v primeru potrojitve cene bi to pomenilo samo 10€ vpliva na MWh…

    Če se bomo odločili za izgradnjo NEK 2, dogradili še nekaj HE… bomo v prihodnosti izrazito konkurenčni. Investicij v omrežje bo manj, stabilnost pa večja in končna cena za gos. subjekte in potrošnike bo nižja od tistih držav, ki se bodo odločile za zgrešeno pot Nemčije. Ker je Nemčija bogata lahko govorimo o zgrešeni poti, pri nas bi v primeru nemške politike govorili o nacionalni katastrofi. Seveda pa se ne smemo obremenjevati, če bo denimo cena iz elektrarne 60€, cena na trgu pa 50€…

    ……….

    Če samo še pokomentiram glede “grške raziskave”, ki jo omenjate. Dr. Rafko Mihalič je v intervjuju povedal: (citiram)

    “(novinarsko vprašanje) Pripravlja se nova energetska strategija Slovenije. Boste imeli kaj besede?

    (Rafale Mihalič):Slovenija z energetskimi strategijami nima sreče. Prvo so izdelali na Institutu Jožef Stefan, vanjo pa so nametali vsega po malem. V njej je bilo na primer zapisano, da bomo zmanjšali porabo električne energije, hkrati pa močno povečali delež električnih avtomobilov. Kar seveda ne gre skupaj.

    Za drugi poskus energetske strategije, ki je v trenutno v pripravi, smo se angažirali in povezali domači strokovnjaki iz vseh pomembnih institucij. Pa je ministrstvo postavilo take roke in ponudilo toliko denarja, da nismo vedeli, kdo se iz nas norčuje. Zdaj našo energetsko strategijo pripravlja grško podjetje. Verjetno je bil problem v tem, da energetiki v strategijo ne bi mogli zapisati, da bomo do leta 2050 živeli v brezogljični družbi. Ker enostavno ne moremo zapisati nečesa, kar ni izvedljivo.”

    JE SPLOH POTREBEN KOMENTAR? prilagam še intervju, če vas slučajno zanima http://www.mladina.si/179097/prof-dr-rafael-mihalic-energetski-strokovnjak/

    ……….

    Pa še nekaj Viliju. Cenim Vaše delo glede TEŠ-a in TIRA 2, vseeno pa je zadnji komentar nekoliko čuden: “Edino kar ne, pa je velika verjetnost, da bo treba TEŠ6 kmalu zapreti – čmi,prej tem bolje.”

    TEŠ 6 je že plačan, v odhodke pa se šteje tudi amortizacija. Brez amortizacije bi TEŠ 6 posloval z dobičkom, če pa ga ugasnemo jutri, je bila investicija tako ali tako že plačana. Stroški brez amortizacije so torej manjši, kot znašajo prihodki, zato je v situaciji še vedno bolje da TEŠ6 posluje, kot da bi ga ugasnili. Da ne omenjam okoli 150 milijonov dodane vrednosti, ki jo ustvari. Če bo premoga zmanjkalo bo to NEGATIVNA novica in ne pozitivna. Samo upamo lahko, da ga bo še za nekaj časa dovolj. Zavedam se, da je bil TEŠ 6 preplačan in da je bil (verjetno) v igri kriminal, ampak UGAŠATI TEŠ 6 pa meji na norost. Še posebej, če upoštevamo tudi pomemben prispevek k stabilnosti omrežja, Podobno, kot stabilizacijsko vlogo igra TALUM, pa bi ga določeni ljudje prav tako ugasnili…

    Seveda bi lahko napisal bolj obširno s kakimi številkami, ampak se bojim, da bi bilo to predolgo in nebi nihče bral.

    LP Patrik Trobec

  3. TEŠ6 se ne da enostavno zapreti, ker se sesuje cel elektroenergetski sistem. Če bo velenjskega premoga premalo, ga bo treba uvažati, saj je njegova proizvodnja še vedno cenejša kot pri plinskih elektrarnah,ki so trenutno alternativa TEŠ6. Če bi že bil redni uvoz elektrike v pasu cenejši kot kontinuirna proizvodnja v TEŠ6 in bi zato lahko ob ugodnih razmerah pri drugih proizvajalcih elektrike ta obrat občasno stal, pa je pomemben kot vršna elektrarna, torej da proizvaja ko so potrebe največje in igra vlogo sistemske rezerve, ko se na primer JE Krško zaradi remonta ustavi.Takrat se vrednost njegove proizvodnje najmanj podvoji. Vendar, delal ali ne delal, TEŠ6 dela stroške, najmanj z amortizacijo in temu se ne moremo več izogniti.
    Vpliv pretirane investicijske vrednosti na stroške poslovanja so v HES že bilančno nevtralizirali z enkratnim odpisom 414 mio v letu 2015, za kolikor naj bi bil obrat precenjen. Iz bilančnih podatkov za leti 2016 in 2017 bo realno vidno, ali dela še izgubo z rednim poslovanjem ali ne. Je pa cena elekltrike v pasu na trgu še vedno precej nižja (okrog 40 eur/MWh) kot pred leti, ko se je obrat načrtoval, ko je znašala okoli 60-70 eur/MWh.

    Nekaj podatkov iz poslovanja v letu 2016:
    Proizvodnja: 4.121 GWh, kar je 36% vse elektrike, proizvedene v Sloveniji
    Prihodki 202 mio
    amortizacija 36 mio
    Izguba iz poslovanja 15 mio
    Celotna Izguba 47 mio (kar je približno toliko, kot ustvari letno dobička JE Krško)
    Iz teh podatkov se da razbrati, da bo TEŠ6 posloval pozitivno, ko bo povprečna prodajna cena (mix cene v pasu, cene vršne energ. in sistemske rezerve) elektrike zrasla iz sedanje 49 eur/MWh na okoli 60 eur (kar pa je za pričakovati v nekaj letih). Pričakovane cene elektrike iz novih, okolju prijaznih tehnologij, so še precej višje.

    Toliko zaradi objektivnega informiranja, da ne zapademo v neke nestrokovne manipulacije, beri fake news, ki so danes tako popularne. Jedro problema TEŠ6 je tistih 414 mio, ki so poniknili neznano kam in ne sam obrat.

    • Drago, jedro problema TEŠ6 ni samo “tistih 414 mio, ki so poniknili neznano kam in ne sam obrat”. Jedro problema TEŠ6 je sama gradnja novega obrata (bloka 6), namesto modernizacije obstoječih blokov 4 in 5 kamor sta bila tik pred tem dograjeni dve 50 MW plinski turbini). Modernizacija obeh blokov bi stala 200 do max 400 mio eur, s čimer bi se obratovanje blokov podaljšalo globokov 2030. leta.

      Tako pa smo z napačno odločitvijo za nepotrebni novi objekt (samo, da je lahko poniknilo za dobrih 400 mio evrov, kot praviš) plačali dobre 1.4 milijarde evrov ter s tem po nepotrebnem izgubili za 1 do 1.2 milijarde evrov.

      O tem smo takrat veliko pisali in razpravljali, tudi in predvsem Vili Kovačič.

  4. Iz teh podatkov se da razbrati, da bo TEŠ6 posloval pozitivno, ko bo povprečna prodajna cena (mix cene v pasu, cene vršne energ. in sistemske rezerve) elektrike zrasla iz sedanje 49 eur/MWh na okoli 60 eur (kar pa je za pričakovati v nekaj letih).

    Tole mi diši po zavajanju.Cena el.energije se bo vsekakor podražila v nekaj naslednji letih,vendar se bodo podražili tudi stroški poslovanja(cena premoga,plače zaposlenim idr),tako da bomo spet tam,kjer smo zdaj.Da bi pa stroški poslovanja ostali na isti ravni še nekaj naslednji let,pa ni za verjeti.Morda se motim,kar bom zlahka priznal,če me prepričate v nasprotno.

    • Stroški dela v TEŠ6 predstavljajo sedaj 8% prihodkov, pri ceni 60 eur/MWh 6,5%, tako da nimajo bistvenega vpliva na ceno. Cena premoga na mednarodnih energetskih trgih zaradi zmanjševanja emisij CO2 ne bo rasla, kvečjemu padala, edino vprašanje je, ali bodo velenjski rudarji izsiljevali višje cene za svoj lignit. Že sedaj so njihove cene višje od tistih, ki so bile predvidene v investicijskem programu. Če se bo ta pritisk nadaljeval, bo pač treba narediti rez, rudnik zapreti ali vsaj izkop postopno omejiti in preiti na cenejši uvozni premog. Če smo bili sposobni zapreti Muro, bomo tudi neki rudnik. Logistiko za uvoz premoga – terminal v Luki Koper že imamo, preko njega že poteka uvoz rude in premoga za domače kupce (TE-TO Ljubljana) in tuje iz Avstrije in Italije. Bo pa treba uvoznikom gledati pod prste, da se ne bodo na njih lepile kakšne provizije, vendar je to že druga zgodba.
      Glede zavajanja – ravno zato sem napisal ta prispevek, ker je slovenska scena, tudi energetska, polna zavajanja in strokovni argumenti popuščajo pod pritiskom raznih manipulacij. Če vam kaj smrdi po zavajanju, prosim na dan z argumenti in podatki.

      • Drago!

        Stroškovna cena premoga iz Velenja je 2,73€/GJ, prodajna 2,75€/GJ… Na trgu ni šanse da se dobi cenejši premog (vključno s prevozom). Poglejte koliko plača toplarna Ljubljana. Res pa je, da je cena malenkost dražja, kot so govorili. Poleg tega gre za plače okoli 80.000.000 €, od tega dobi država neposredno cca. 30.000.000 (torej samo preko davka od plač iz rudnika država že pokrijo vso izgubo TEŠ-a), pa še povprečni strošek na zaposlenega preseže 3000€ mesečno. Gre torej za več kot 2000 ljudi z dobrimi prihodki, ki te dobre prihodke tudi potrošijo (in država spet dobi več z davki, kot pri delavcih iz Gorenja s palčami 800€). Velik del dodane vrednosti ustvari prav premogovnik in zapirati premogovnik in uvažati držaji premog bi bil zločin proti zdravi pameti.

        Sicer pa je komentar Mladena pokazal nerazumevanje sistema. 60€/Mwh je cena pri kateri bi TEŠ 6 posloval pozitivno, ampak TEŠ je ključen za stabilno obratovanje sistema in brez TEŠ-a sistem sploh nebi mogel delovati, vse druge, ki bi zagotovile možnost prilagajanja proizvodnje (zakup v tujini, črpalne HE, plinsko-parne elektrarne) pa so bistveno dražje. 60€/Mwh je nizka cena za nalogo, ki jo TEŠ opravlja… Naj Mladen pove kje bo on dobil cenejšo proizvedeno elektriko, ki bo hkrati lahko prilagajala proizvodnjo in ustvarila veliko dodane vrednosti. Še enkrat: Trenutna cena na trgu je POD PROIZVODNJIMI CENAMI, ker pride na trg elektrika, ki je že prej pokrita s subvencijami, hkrati pa TEŠ regulira proizvodnjo in se prilagaja nestabilnim proizvajalcem!

        Pa še glede investicije: Babič je dejal da je problem samo preveliko plačilo, Dr. Damijan pa da bi mogli obnoviti 4. in 5. blok. Sam se strinjam z mnenjem Mervarja, da bi bilo optimalno graditi NOV BLOK s 400 MW močjo (za cca. 600.000.000€). ZAKAJ? Ker sta 4. in 5. blok že zelo stara (zakaj pa bi podaljšali obratovanje samo do leta 2030?), 400 MW blok pa bi omogočil ugodno proizvodnjo elektrike še kar precej časa (do leta 2050), medtem ko je pri 600 MW dejansko nevarnost, da premoga prehitro zmanjka in bo zato obratoval pod potencialom oz. bo potrebno premog uvažati…

        LPPT

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: