Ali ekonomisti uporabljajo matematiko, ker so preveč ali premalo pametni?

Dani Rodrik je tik pred novim letom objavil 10 zapovedi za ekonomiste in 10 zapovedi za neekonomiste. Četrta izmed zapovedi za neekonomiste se glasi:

Do not let math scare you; economists use math not because they are smart, but because they are not smart enough.

Iz tega se je nato (najprej na twitterju in nato na blogih) razvila živahna razprava med ekonomisti, kaj je Rodrik s tem mislil. Je želel – v “antimatematičnem” sentimentu – povedati, da se ekonomisti skrivajo za matematiko, ker niso dovolj bistri, da bi znali ubesediti ekonomske koncepte (“modele”)? Denimo filozofi, sociologi, psihologi, antropologi itd. so razvili izjemno kompleksne koncepte, kompleksnejše od ekonomskih, vendar jih znajo – za razliko od ekonomistov – lepo ubesediti. Ali pa, kot gre alternativna razlaga tega, “kaj je želel pesnik (Rodrik) povedati” – v smeri, da je znanje matematike pri ekonomistih prešibko?

Paul Romer, zdaj glavni ekonomist na Svetovni banki, sicer pa matematike izjemno vešč ekonomist, avtor modelov o endogeni rasti in stalni pretendent na Nobelovo nagrado, je nato za Silvestrovo objavil dober povzetek te debate. V tej debati je iz zaprašene zgodovine na površje spet prodrlo nekaj dobrih misli “starih” ekonomistov. Denimo misel legendarne marksistke in postkeynesianke iz britanskega Cambridga, Joan Robinson, ki je v kritiki novega matematičnega pristopa k ekonomiji, ki ga je uvedel Paul Samuelson iz ameriškega Cambridgea (MIT), in katerega je v znameniti “Cambriški kontroverzi” – kljub apriorni nematematičnosti – intelektualno premagala s pomočjo logike, rekla:

I never learned math, so I had to think.

Ali pa misel mojega drugega najljubšega razvojnega ekonomista Dietza Vollratha, ki je v kritiki pretiranega matematiziranja in modeliranja ekonomije na dubioznih predpostavkah skoval termin “kameleonsko modeliranje“, kar definira kot:

A model becomes a chameleon when it is built on assumptions with dubious connections to the real world but nevertheless has conclusions that are uncritically (or not critically enough) applied to understanding our economy.

In pa seveda pristop ustanovitelja (britanske) cambriške šole Alfreda Marshalla, ki je za nekaj desetletij zacementiral poučevanje ekonomije s svojim učbenikom, in ki je učbenik napisal v splošno razumljivem jeziku, “tehnikalije” pa dal v opombe ali priloge. Njegov pristop k uporabi matematike v ekonomiji je bil zelo pragmatičen:

(1) Use mathematics as shorthand language, rather than as an engine of inquiry.

(2) Keep to them till you have done.

(3) Translate into English.

(4) Then illustrate by examples that are important in real life

(5) Burn the mathematics.

(6) If you can’t succeed in 4, burn 3. This I do often.

No, če se vrnem k Romerju, Romer je svoje videnje razumevanja Rodrikove zapovedi razložil kot poziv ekonomistom, da se izražajo jasneje in bolj precizno. Drugače rečeno, enako kot mnogi ekonomisti z uporabo formalnega, simbolnega matematičnega jezika skrijejo bodisi nepopolnost njihovega razumevanja problema, ki ga obravnavajo, bodisi pa pravi namen njihovega teoretiziranja (ideologijo), tako tudi mnogi ekonomisti z uporabo nejasnega in nepreciznega jezika v netehničnih tekstih – namerno ali ne – zakrijejo dejanski pomen njihovih besedil. Pri slednjem je mislil predvsem na mednarodne organizacije, kot so Svetovna banka, IMF in OECD, ki objavljajo dolga poročila za javnost, ki pa so napisana v zelo kompleksnem jeziku, ki ga je težko razumeti običajnim smrtnikom. Običajno je njihov namen, da ostanejo nejasna in večpomenska, s čimer se odgovornost teh organizacij za objavljene nasvete ali poglede ustrezno zmanjša.

Prav zato je Romer lani kmalu po imenovanju za glavnega ekonomista na Svetovni banki v raziskovalnem oddelku zanetil pravo vojno med zaposlenimi (glejte Upor na ladji Worldbank proti glavnemu ekonomistu), ko je od njih zahteval, da začnejo poročila pisati bolj jasno. Pri čemer pa je postavil formalni kriterij, da se denimo mora delež besedice “in” v vseh poročilih zmanjšati na vsega 2.6%.

Če želite še moje mnenje: moje razumevanje Rodrikove zapovedi za neekonomiste glede uporabe matematike je dobesedno: velika večina ekonomistov res ni dovolj bistrih, da bi znala ubesediti kompleksnost ekonomije. Še več, razvijajo zgolj parcialne pristope k posameznim vprašanjem, medtem ko je celota preveč kompleksna, realnost abstrahirajo, nekaj povezav iz te kompleksne realnosti pa kodificirajo v formalne simbolne zapise. Kar izgleda na prvi pogled kot zastrašujoče pametno, vendar pa, če bi ta svoj “prispevek” zapisali v ljudski jezik, bi izgledal smešno primitiven. Kompleksne celote – sveta, delovanja ekonomije – preprosto ni mogoče zapisati v še tako kompleksen sistem enačb, ki bi imel kakršnokoli empirično ali uporabno vrednost, zato se je lažje skrivati za parcialnimi, formalnimi modelčki … in izgledati pameten.

Moram priznati, da sem bil mnogo bolj impresioniran z inteligenco in širino mnogih filozofov in sociologov kot pa ekonomistov in da imam bistveno več težav s prebiranjem tekstov klasičnih filozofov od Hegla in Kanta naprej (če spustim podobno zahtevne starogrške filozofe), kot jih imam s prebiranjem tekstov največjih umov ekonomije, ovenčanih z Nobelovimi nagradami. V primerjavi s filozofskimi teksti so teksti ekonomistov res, hm, abotno primitivni v njihovi narativi. Fahidiotski.

Tukaj seveda pljuvam v lastno skledo. Res pa je, da imam podobno mnenje tudi o ostalih tehničnih profesijah.

Hudič pa je seveda v tem, da se lahko na tehnične nasvete strojnikov ali gradbenikov zanesem, ker pač dokaj dobro odražajo njihov omejen realni materialni svet, na katerega se nanašajo, medtem ko se na “tehnične nasvete” ekonomistov niti slučajno ne morem in ne upam zanesti. Ekonomija pač ni fizika, čeprav se ekonomisti glede tega pretvarjamo. Naš objekt raziskovanja je bistveno bolj kompleksen kot pa denimo svet strojnikov, gradbenikov itd., ki se ukvarjajo z neživo materijo, kjer veljajo določene tehnične zakonitosti (kljub posamičnim anomalijam). Naš svet pa je živ, kompleksen in skrajno dinamičen. Interakcij med milijardami čustvenih in zelo omejeno racionalnih živih bitij preprosto ni mogoče kodificirati v enačbe, jih agregirati brez upoštevanja teh interakcij v reprezentativne agente in nato na tej osnovi razumeti in napovedovati bodoče dinamike ekonomskih aktivnosti.

Ekonomisti pač nismo dovolj pametni, da bi znali ta živ, kompleksen in skrajno dinamičen svet medčloveških ekonomskih interakcij razložiti. Nimamo splošne teorije ekonomije. Zato se skrivamo za matematiko parcialnih modelčkov.

Tole moram  dodati: Vse zgoraj povedano seveda ne pomeni, da uporaba matematike v ekonomiji ni koristna. Nasprotno, mnoge parcialne interakcije med ekonomskimi spremenljivkami lahko z uporabo matematike lepo nazorno ilustriramo. Študenti lažje razumejo mnoge povezave, če jih zapišemo v enačbe ali narišemo v diagrame. Hudič pa je, ko se (ekonomisti) začnemo pretvarjati, da te enačbice, diagrami in parcialni modelčki dobro odražajo kompleksno realnost živega sveta in na tej osnovi dajemo nasvete.

In še to: ko gre za kompleksna strateška vprašanja, ko morajo denimo menedžerji sprejeti strateške odločitve glede bodočega razvoja, bi jaz veliko raje prisluhnil kakšnemu dobremu, širokorazgledanemu mislecu (filozofu itd.), kot pa tehničnim strokovnjakom, ki mahajo s svojimi tehničnimi, kvantitativnimi ekspertizami in simulacijami. Zato pa seveda morajo biti tudi menedžerji, oziroma predvsem predsedniki uprav, široko razgledane osebnosti, ne pa tehnični področni direktorji.

One response

  1. Morda pa ima matematizacija mainstream ekonomije v zadnjih desetletjih tudi širše družbene vzroke. Npr. vse večjo odtujenost političnih in ekonomskih elit od preostalega prebivalstva in vse večje, že gigantske neenakosti. Morda ni čisto naključje, da ko je bilo neenakosti manj, je bila tudi ekonomska veda bolj “besedna”, namesto današnje obsedenosti z matematiko v ekonomskih slonokoščenih stolpih. Ob taki ekonomski znanosti se res vprašaš, komu vse to koristi?

    Sicer se pa stvari ne izboljšujejo. V zadnjem desetletju se vse bolj tudi uveljavlja t.i. fizika družbenih sistemov: https://www.vecer.com/darwina-ne-mores-vzeti-iz-nas-6378372

    To so pristopi k družbenim problemom, ki jih tehnokrati naravnost obožujejo. “Edini” problem je v tem, da se njihovi praktiki najbrž nikoli ne vprašajo o temeljnih premisah sistema znotraj katerega delujejo, le merijo že vnaprej izbrane probleme.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: