Upor na ladji Worldbank proti glavnemu ekonomistu

Zadnje tedne se je odvijala zanimiva zgodba na Svetovni banki v Washingtonu. Na Svetovni banki so lani angažirali zelo uglednega ekonomista Paula Romerja (New York University). Romer je začetnik teorije endogene rasti in dežurni kandidat za Nobelovo nagrado za ekonomijo. Pred dvema letoma je razburkal javnost z metodološkim napadom (glejte Mathiness ter The Trouble With Macroeconomics) na “freshwater neoklasike” na čelu s “polbogom” Robertom Lucasom, češ da v svoje formalne matematične modele maskirajo obilje svoje “free market” ideologije.

Romer je s prihodom za glavnega ekonomista na Svetovni banki želel narediti “revolucijo” v 600-glavem raziskovalnem oddelku s tem, da je zahteval, da raziskovalci svoja poročila pišejo v ljudem bolj razumljivem jeziku in da v svojih prezentacijah črtajo “bullshit” in takoj preidejo na bistvo (se pravi, da iz internega “bankspeak” jezika preidejo na ciljni  razumljiv jezik). Še huje, to “reformo pisanja in izražanja” je celo kvantitativno formuliral, in sicer tako da je zahteval, da število “in” vezajev zmanjšajo na manj kot 2.6% v celotnem poročilu. No, Romer je malce pošaril tudi med šefi nekaterimi oddelki s skrajšanjem njihovih mandatov itd. Prišlo je do upora med raziskovalci in Romerju so vzeli vodenje raziskovalnega oddelka, ostal pa je glavni ekonomist … brez vojske.

Romer je svojo izkušnjo prejšnji teden popisal na svojem blogu (Romer Slaughters Kittens), zelo dober opis dogajanja pa je na Bloombergu.

Nauk te zgodbe je seveda povsem tradicionalen: kot outsider pač ne moreš narediti revolucije v veliki instituciji. Izkušnja njegovega kolega Olivierja Blancharda kot glavnega ekonomista na IMF je bistveno boljša – z bistveno manj napora je uspel sprostiti interne zavore raziskovalcev na IMF, ki so osvobojeni institucionalne okostenelosti nenadoma začeli producirati čudovite, inovativne in kontroverzne študije (glejte tukaj).

%d bloggers like this: