Še malo o izgubljenem desetletju

Bine Kordež

Pred dnevi sva na teh straneh z Damijanom objavila nekaj tekstov na temo izgubljenega desetletja, v katerih sva izpostavila nekoliko različne poudarke. Sam sem praviloma bolj optimističen in zaradi določenih pozitivnih premikov vseeno nekoliko skeptičen do izraza “izgubljeno desetletje”. Glede na standardne podatke ter običajno negativne ocene aktualnih razmer, pa se je večina (če ne kar vsi) vsekakor bolj strinjala z navedbami Damijana o tem, da je bilo preteklo desetletje v ekonomskem smislu za Slovenijo “izgubljeno”. Pri tem bi vseeno izpostavil, da termin “izgubljeno desetletje” seveda ni nek enoznačen ekonomski pojem in razumeli ga bomo vedno na različne načine.

Seveda pa ni ključna takšno ali drugačno poimenovanje, temveč realna ocena, kaj se je v teh desetih in nekaj več letih v Sloveniji na ekonomskem področju res dogajalo. Vsi se strinjamo, da je bilo v tem času narejenih kar nekaj napak, na različnih nivojih in da bi bila ob drugačnih politikah Slovenija po BDP in kupni moči prebivalstva lahko višje. Napake izvirajo tako iz obdobja konjunkture pred letom 2008, ko se je spregledalo tveganja povezana z izjemnim zadolževanjem v tujini, napak pri sanaciji nastalih razmer ter tudi reševanje gospodarskega zastoja s pretiranim varčevanjem, ki je krizo samo še poglobilo. Seveda bi bilo pri tem vseeno nekorektno krivdo pripisati samo politiki, ker je pri tem sodeloval precej širši krog ljudi, tako poslovni kot akademski.

Da smo torej v tem obdobju izgubili kar precej BDP, se torej vsi strinjamo, različno pa lahko ocenjujemo, ali smo danes šele tam, kjer smo bili že leta 2008. Lahko tudi trdimo, da smo izgubili celo desetletje, ker nismo izkoristili tega kar bi lahko dosegli, posebej še zato, ker smo primerjalno z drugimi (s povprečjem) celo nazadovali. Vseeno pa sem v prvem tekstu poskušal pokazati, da pa so realni (ne pa relativni) rezultati danes vseeno precej boljši, kot pa so bili pred desetimi leti. Do je bil BDP leta 2008 rezultat 20 milijard evrov dodatnega zunanjega dolga, danes pa smo isto številko dosegli v pogojih, ko smo neto dolg do tujine (brez neposrednih naložb tujcev v Sloveniji) znižali za skoraj 10 milijard evrov. Te spremenjene okoliščine je le potrebno priznati pri ocenjevanju trenutnih rezultatov.

Na ravni posameznika bi to lahko primerjali z 20 tisoč evri letnega zaslužka leta 2008, ki smo jih povečali s 5 tisoč evri dolga ter teh 25 tisoč evrov zapravili. Če ta oseba danes na primer zasluži 25 tisoč evrov, ima seveda na razpolago  enak znesek – vendar gre za precej drugačen vir in realno vrednost razpoložljivih sredstev. Seveda takšni primerjavi lahko marsikaj očitamo, a ima kar nekaj podobnosti z gibanjem našega BDP in zadolževanjem. Je pa seveda ob tem res, da je “sosed” (v prispodobi) povečal svoj zaslužek na 30 tisoč evrov letno, to pa je tisto, kar smo mi v tem času zamudili in denimo, da smo s tem desetletje vseeno “izgubili”.

Damijan je v svojem prispevku predstavil dve izmed možnih ocen, koliko bi te izgube lahko bilo. Kot piše, obstajajo bistveno bolj sofisticirane ocene in izračuni, a končni rezultat je vedno posledica izbranih predpostavk in ocen in z vsako se da polemizirati (in vsaka je lahko pravilna). Po prvi (varianta A) je ekstrapoliral dotedanjo rast (3,4 %) do leta 2008, nato pa izbral 2,5 % kot dolgoročno 1,5-odstotne točke višjo rast kot v povprečju EU. Po drugi varianti (B) pa Damijan po letu 2008 upošteva zgolj nemških 1,1 % letno. Ti dve varianti sta na spodnji sliki ob dejanskem gibanju (rdeča črta), prikazani z rumeno. Celoten prikaz na sliki je z obsegom BDP po stalnih cenah 2010.

Temu izračunu sem dodal še dve varianti, in sicer sem tretji (varianta C) prav tako dodal k letni povprečni rasti Evropske Unije (28 držav) še 1,44 odstotne točke ali skupaj 2,7% letno realno rast za celotno obdobje po letu 2003. Za teh 1,44 odstotne točke je bila rast slovenskega BDP v povprečju višja od evropskega povprečja v obdobju naše stabilne in uravnotežene rasti (1995-2003), zaradi česar menim, da je to realno pričakovan dosežek. Tu gre za konstantno rast celotno obdobje, dodal pa sem še alternativno varianto (D), po kateri pa bi bila rast višja za teh 1,44 točke vsako posamezno leto glede na rast (ali padec) povprečja EU. Ta opcija je prikazana s polno modro črto in na koncu, v letu 2016, je seveda po obeh variantah enaka.

Če po analogiji preračunam še “izgubljen BDP” do leta 2016 v odstotke in milijone evrov, dobimo podatke navedene v spodnji tabeli. Po varianti A je Damijan naračunal 113 % v primerjavi z BDP iz leta 2000, glede na aktualni BDP pa bi to znašalo 73 % (ta primerjava se mi zdi ustreznejša). Po varianti C in D pa je bilo izgube nekje med 40 in 50 % BDP. Ob takšnem izračunu smo torej okoli 14 % izpod objektivno dosegljivega BDP v nominalnih vrednostih. Če bi to poskušali preračunati še v kupno moč, bi to verjetno pomenilo okoli 90 % EU povprečja namesto trenutnih 83 % (sprememba je tu manjša, ker bi hitrejša gospodarska rast pomenila tudi hitrejšo rast cen).

Na zgornjem grafikonu sem se poigral še projekcijo gibanj za naslednjih nekaj let. Po pričakovanjih bi bile sedaj razmere lahko obratne – vsaj nekaj časa lahko objektivno dosegamo vsaj kako odstotno točko višjo rast kot pa bi v primeru, da ne bi toliko zaostali. Skupni obseg izgubljenega BDP bo sicer višji, zaostanek pa se bo verjetno postopno zniževal. Seveda pa so te projekcije še bolj odprte in vprašljive kot preračuni za nazaj.

3 responses

  1. Pozdravljeni!

    Če malo pokomentiram zadnje debate o »izgubljenem BDP-ju«.

    1) Preden se lotim podatkov je vredno razčistiti kaj je to izgubljeno desetletje. Če vzamemo razlago, ki je nastala po »Japonskem izgubljenem desetletju«, potem govorimo o tem koliko je BDP rastel manj od rasti do začetka izgubljenega destletja (dvajsetletja itd.). Vsekakor lahko v tem primeru, kot »izgubljeno« jemljemo vse pod trendno rastjo do npr. leta 2006. Nam pa ta podatek ne pove ničesar o tem koliko smo izgubili zaradi slabe politike. V to je všteto vse kar nam je pobrala globalna recesija (ker so torej naši partnerji rasli počasneje) in kar smo si zakuhali sami… Po drugi strani pa Bine Kordež odgovarja tistim, ki o izgubljenem desetletju govorijo na podlagi dejstva, da imamo danes BDP podoben kot leta 2008. O tem je denimo govoril Dr. Mramor (izgubili smo desetletje, saj smo tam kjer smo bili leta 2008). V tem primeru pa je njegova analiza o BDP-ju brez investicij in o »investicijskemu BDP-ju« zelo pomemben prispevek za razumevanje dejanskega stanja.
    2) Veliko je bilo napisanega o »potencialni izgubi« na podlagi »hipotetično prave rasti« po letu 2006 in dejanskega stanja, nihče pa ni v teh potencialnih predvidevanjih uporabil podatke, ki ločujejo »investicijski BDP« od »ne-investicijskega«. Sam metodologije, ki jo uporablja BK za izračune ne poznam, prav tako nimam razpredelnice s točnimi podatki, zato lahko »na uč« očitam iz grafa. V nadaljevanju predpostavljam, da so podatki kolikor toliko pravilni, da lahko na podlagi njih oblikujem svoje hipoteze.

    Najprej bi opozoril, da se je »ne-investicijski« BDP od leta 2002 dvignil za okoli 42% (do leta 2016) in če bi se »investicijski« od stabilnega leta 2002 dvignil za enak odstotek bi BDP leta 2016 znašal okoli 45,5 milijarde, namesto 41 milijard (investicijski BDP danes znaša realno manj, kot leta 2002). Že samo to bi našo razvitost potisnilo iz 83% EU na 92% EU (predpostavimo isto razmerje BDP in BDP v PPP), Če »hipotetično« BDP-ju prištejemo še približno milijardo izgube, ki jo je »neinvesticijskemu BDP-ju« vzelo varčevanje leta 2012 (glej padec rumene črte na grafu 1. članka od BK), potem bi sedanji BDP 41mlrd + »izgubljeni investicijski BDP« + 1 mlrd (varčevanje) predstavljal kar dobre 13% večji BDP in bi pomenil okoli 94% povprečja EU… Seveda vem, da je ta izračun preveliko poenostavljanje, saj bi morebitni večji BDP ustvarjen z investicijami pomenil malenkost manjši BDP brez investicij… Prav tako bi morebiti toliko večji BDP spremenil razmerje med BDP in BDP v PPP in bi zato naša razvitost dosegla kakšno točko manj. Vseeno pa se pokaže »kje BDP manjka«…

    Kljub temu, da bi za nekoga zgornji izračun zadoščal je potrebno opozoriti na še nekaj »malenkosti«. Že od leta 2002 do leta 2006 je »investicijski BDP« prehiteval ti. »neinvesticijskega«, zato se mi ne zdi najbolj primerno, da samo odštejemo leti 2007 in 2008, potem pa operiramo samo z BDP-jem kot celoto. Če bi denimo BDP rastel do leta 2006 po enaki stopnji, kot je rastel BDP brez investicij bi leta 2006 znašal okoli poldrugo-milijardo manj (BDP brez investicij je namreč narasel samo za slabe 13%, investicijski pa preko 30% – govorimo o letih 2002-2006). Če bi torej leta 2006 BDP znašal toliko, kot bi, če bi investicijski del rastel z enako hitrostjo kot »ostali« bi razvitost namesto 86% znašala »samo« 83%. Če je torej do leta 2006 investicijski del precej prehiteval neinvesticijskega težko ocenimo, da je bil trend vzdržen (vsekakor pa ni bil tako katastrofalen, kot v letih 2007/2008).

    Za hec naj samo še dodam, da bi leta 2008 znašala naša razvitost v primeru, da BDP-ju brez investicij prištejemo investicijski BDP dvignjen za enak %, kot se je od leta 2002-2008 dvignil neinvesticijski samo 82% (namesto 90). – Dobrih 38 mlrd. namesto slabih 42 mlrd.

    Še enkrat naj opozorim, da so izračuni okvirni, da ni ocenjen vpliv koliko bi bila neka komponenta BDP-ja nižja/višja, če bi bila druga komponenta nižja/višja itd.
    Ampak če samo rumenkasti črti v prvem članku(prikazuje »neinvesticijski BDP) prištevamo »potencialni investicijski BDP« – (torej) dvignjen za enak odstotek, kot se je od leta 2002 dvignil »neinvesticijski«, nato pa količnik »dobljenega BDP« in dejanskega BDP zmnožimo s povprečno razvitostjo EU, dobimo podateke (ne vem če je čisto točno odčitano, zato upoštevajte +/-1%):
    2006 – 83
    2008 – 82
    2016 – 92

    AMPAK!!! Sedaj je treba razčistiti še eno stvar. Ker so do leta 2008 investicije prehitevale »normalni BDP«, se je povečeval primanjkljaj plačilne bilance in povečeval neto zunanji dolg. In če bi po »balončku« samo vrnili investicije na »trendno raven« ostalega BDP-ja bi to (poenostavljeno) pomenilo, da bi iz primanjkljaja plačilne bilance zopet prišli na uravnoteženo raven… Žal pa je realnost takšna: Če imaš v nekem obdobju »na kredit« večjo investicijsko stopnjo, potem rabiš tudi obdobje z manjšo. In v tem obdobju smo sedaj. Danes nimamo uravnotežene plačilne bilance, prav tako neto dolg ne stagnira, pač pa imamo presežek v plačilni bilanci, neto dolg pa se pospešeno znižuje…
    Kaj to pomeni? To pomeni, da si bomo v prihodnosti relano lahko privoščili višjo stopnjo rasti investicij od »ostalega BDP«. Ampak, če smo leta 2007/2008 za to rabili Slovenijo pahniti v zadolževanje, plačilno bilanco pa v minus, bi višja stopnja rasti investicij sedaj pomenila samo: zmanjševanje presežka plačilne bilance in zmanjševanje razdolževanja. Upamo lahko, da ne bo prišlo do takšnega balončka kot smo ga imeli tik pred krizo, ampak vseeno. Naslednji »investicijski boom« se lahko financira z lastnimi sredstvi, dobro pa bi bilo, da ne pride do »boom-a«, pač pa do dolgoročne malenkost višje rasti investicij.

    S tega vidika se strinajm s Kordežem, da je situacija leta 2016 drugačna. Neinvesticijski BDP je bistveno večji (tudi glede na EU), močan primanjkljaj pri investicijah pa sicer zaenkrat generira bistveno manjši BDP, ne smemo pa pozabiti, da na drugi strani generira močan presežek plačilne bilance in s tem omogoča precej veliko povečanje v bližnji prihodnosti »na vzdržen način«. Tudi teza, da imamo v trenutnem stanju potencial za nekoliko višjo rast, ki je posledica preteklega zaostajanja s tega vidika drži.

    ——–

    Seveda pa se ne spremeni dejstvo, da je bilo narejeno ogromno napak. Politika ni preprečila napihovanja balona, ki nam je »pustil dolgove«, nato pa je dovolila pretiran padec investicij (prehitro razdolževanje) in leta 2012 še nepotreben padec BDP-ja, povezan z lastnimi napakami (varčevanje) in napakami EU (varčevanje, dvig obrestne mere…). Nesporno se je nekaj BDP-ja uničilo tudi zaradi slabega reševanja bančne situacije. Res pa je vprašanje koliko bi bila med ljudmi sprejemljiva »učinkovita rešitev« bančnih problemov. Najučinkoviteje bi bilo banke močno dokapitalizirati na začetku in dovoliti spremembo dolga v kapitalske deleže (kar je po ZFPPIPP načeloma priporočljivo vedno, ko to dolgoročno omogoči boljšo poplačanost upnikov od stečaja). Tako pa se je podjetjem, ki so tekoče poslovala pozitivno zaradi kratkoročnih kreditov onemogočilo poslovanje (o primeru CIMOS je BK že pisal). Seveda pa je gospod, ki je v Pahorjevi vladi zagovarjal politiko »uničenja podjetij«, danes cenjeni strokovnjak, ki študente poučuje o menedžmentu. O disciplini s sodobno opredelitvijo: »Menedžment pomeni koordiniranje poslovnih aktivnosti, ki zagotavljajo USPEŠNO in UČINKOVITO poslovanje organizacije.«

    Lep pozdrav Patrik Trobec

  2. Lepo.
    Še najlepše se skriva kot običajno na koncu – o gospodu iz Pahorjeve vlade, ki je zagovarjal politiko “uničevanja podjetij”… Zakaj ne kar z imenom – naš Frutek? On pa se nam vsem smeji v brk in za nameček še vedno poučuje naše otroke o menedžmentu o katerem nima p od pojma, saj nikoli ni nič uporabnega menedžiral in vsevprek modruje na vsaki vaški veselici in oddaji na TV.

  3. Te razprave so sicer fine, vendar mislim, da v prazno trošimo energijo.

    Prvič, izgubljeno desetletje se kot pojem uporablja od Japonske naprej za primer, ko se trend rasti upočasni. Na Japonskem po 1991 rast nikoli ni upadla in je rasla še naprej, vendar zdaj že 25 let raste bistveno počasneje, kot je pred krizo. In ta razlika med sedanjim trendom ter prejšnjim trendom se imenuje izgubljeno desetletje. Kaže, koliko potencialnega BDP je Japonska izgubila, ker se po krizi ni več pobrala.

    Drugič, pri preračunavanjih ne moreš biti metodološko nekonsistenten. Ne moreš iz podatkov o nenormalni rasti BDP pred krizo (2006-2008) kar tako ven pobrati dela, ki se nanaša na investicije, da bi tako metno znižal rast v času (pre)visoke konjunkture. Kvečjemu lahko iz podatkov izločiš del investicij, ki je bil nad trendno ravnijo investicij pred začetkom pregrevanja gospodarstva. Še najlažje se to naredi, kot sem pokazal jaz, da se vzame dolgoročna trendna rast BDP pred začetkom pregrevanja in da se to ekstrapolira naprej kot normalno rast BDP, če ne bi prišlo do pregrevanja ali šoka.

    Za obdobje po začetku krize pa se lahko kot predpostavka dosegljive rasti v času krize vzame trend države, ki jo je doletel podoben makro šok v povpraševanju, vendar ni naredila napak v ekonomski politiki, kot smo jih naredili pri nas. Jaz sem tukaj vzel Nemčijo (1.1% povprečna rast po krizi). K tej rasti se lahko doda še pribitek za našo sicer hitrejšo rast (zaradi konvergence k višji stopnji razvitosti), to je približno 1.5 odstotne točke. In to se meni zdita relevantna scenarija dosegljive rasti in koliko smo izgubuili glede na trajektorijo dejanske rasti v času. krize. Razlika med obema (ploščina med krivuljami) je približek ocene obsega izgubljene rasti v celotnem obdobju.

%d bloggers like this: