Hitler, Trump in grde asociacije

Chimamanda Ngozi Adichie je v New Yorkerju objavil simpatično refleksijo na ponovno branje knjige “Inside the Third Reich” izpod peresa Alberta Speera, Hitlerjevega arhitekta in kasneje ministra za vojaško industrijo in vojno proizvodnjo. Speer se je po vojni pokesal in se na Nürnberških procesih izmuznil z zgolj 20-letno zaporno kaznijo. No, meni – ki Speerove knjige nisem bral – je ta refleksija simpatična zaradi asociacij, ki mi jih opis Hitlerja, njegovega karakterja in obnašanja, poraja v zvezi z ostalimi sodobnimi populisti in diktatorčki. Na grandioznost in teatraličnost njihovih javnih nastopov ter na megalomanskost njihovih dejanj ali želja, ki pa vse izhajajo iz osebne negotovosti, zakompleksanosti in bojazljivosti. Svoj kompleks manjvrednosti in nezaželenosti sprevržejo v maščevanje nad vsemi, za katere mislijo, da so boljši od njih. Obdajo se s slabiči, ritolizniki in kimavci, ki nato – podobno poganjani iz globokega kompleksa manjvrednosti – sadistično izvajajo grde izrodke umazane domišljije njihovega führerja.

In če pogledate naokrog, je zraslo kar nekaj takšnih zakompleksanih populistov. Tudi pri nas. Nauk je v tem, da jih je treba zaustaviti takoj na začetku, preden pridejo na oblast – jahajoč na manipuliranju občutka majhnosti in storjene krivice cele nacije. Kasneje je prepozno.

And then there is the character of Hitler himself. It might have amused me that a man whose “magic” Speer often refers to did not seem at all magical. In Speer’s telling, Hitler is duplicitous and vacuous, so intimidated by accomplished people that he surrounds himself with shallow hangers-on; he is humorless and only laughs at the expense of others; he tiresomely repeats himself and is delusional, even before the war, with what Speer describes as “fantastic misreadings” of reality. Yet Speer was devoted to him. Awed by him, loyal to him.

Did I sense the insecurity that pervades this memoir, and, by extension, the Third Reich itself? A collection of men-children with infantile fantasies. Dreams of victory parades. Great halls built to impress. Bigger as better. The ringing echo, in Hitler’s refrain of “We are not inferior,” of a man desperate to believe himself.

Right-wing populism is rising again around the world, and it is hard not to look for lessons here. Hitler rose to power because he exploited in Germans that sense of what Speer called “personal unhappiness caused by the breakdown of the economy,” which “was replaced by a frenzy that demanded victims.” He turned history into a reservoir of resentments. And he spoke simply. Speaking simply, in this case, meant discarding complexity and disregarding truth.

Vir: Chimamanda Ngozi Adichie, New Yorker

2 responses

  1. Osnova populizma so voditelji, ki govorijo “pravem ljudstvu” katerega zastopniki menda so. Populizem vedno raste v krizah, ko take ali drugačne elite v bistvu zares za*ebejo stvari, to ni domišljija.

    Kriza ni namišljena, je pa namišljeno- pravo ljudstvo. Populisti ljudstva v glavnem ne zastopajo, ampak ga ustvarjajo. Kriza sodobnega časa pa je predvsem v vse bolj propadajočem neoliberalizmu. Reševanja krize je resda že konec, to kar nastopa po njej, pa ljudem ni všeč. In populisti na zahodu v svojem bistvu ponujajo iluzijo redistribucije, lažno redistribucijo, v času ko je v glavnem sploh ni. Obdajmo se z žicami, ograjami pred tujci, pa bomo “bogati”. Če jih pa že imamo, pa jim znižajmo socialne in druge pravice, tako kot nameravajo v Nemčiji in tudi v Avstriji. Nihče seveda ne preverja, če ima od tega kaj več v žepu, ampak to sploh ni pomembno. Nečesa je pa vendarle vedno več- vedno več je nacionalistične dehumanizacije in sadizma.

    Ker ljubitelji in volilci populistov zahtevajo eno samo stvar- pozitivno diskriminacijo zase, na račun vseh drugih. Ker pa še vedno živimo v neoliberalizmu pa se dogaja to, da ne dobijo nič več, le drugi dobijo manj.

  2. V slovenščini obstajajo Spomini (1. in 2. del). Jaz sem jih našel enkrat pri mamini teti. Kolikor se spomnim so napisani precej klinično. Sestanki, dogodki, brez neke analize…

    Jaz mislim da je bil Speer eden najbolj zaslužnih za “upešnost” nacifašizma, saj je izvajal vojaški keynesianizem, medtem ko so ga na zahodu šele izumljali.

%d bloggers like this: