Krizno obdobje po letu 2008 je terjalo svoj dolg ne samo glede padca absolutnega BDP in BDP na prebivalca (kot mere blaginje), pač pa tudi relativno glede na ostale članice EU. Če bi slovenski BDP na prebivalca rastel po enakih stopnjah kot povprečje EU, bi tudi slovenska blaginja v kriznem obdobju ostala na isti ravni kot povprečje EU. Spodnja slika prikazuje prirastek / zmanjšanje relativne blaginje posamezne članice EU med letoma 2008 in 2016 (izmerjene kot razlike v BDP per capita po pariteti kupne moči med obema letoma), pri čemer je BDP per capita izražen glede na povprečje EU-28 (zaradi tega je seveda sprememba povprečja EU-28 v tem obdobju enaka nič). In kot je razvidno iz slike, je Slovenija v sredini članic EU, kjer je izgubljeno desetletje pobralo največji davek.

Slika 1: Relativne zmagovalke in luzerke krize po letu 2008 (razlika v BDPpc med 2008 in 2016; po pariteti kupne moči)#

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež je danes v dobrem komentarju podvomil v to, da je v zadnjem desetletju po začetku krize 2008 sploh šlo za t.i. “izgubljeno desetletje“. Pri tem je upravičeno poudaril, da pri ocenah, koliko BDP smo izgubili v tem času, ne bi smeli upoštevati balona, ki se je predvsem zaradi nezdrave rasti investicij napihnil v obdobju 2006-2008. To je seveda samo po sebi umevno. Vendar pa to še ne pomeni, da “izgubljenega desetletja” ni bilo in da smo danes relativno glede na povprečje EU tam, kjer smo bili pred krizo.

Spodnja slika nazorno kaže, da če (na zelo enostaven in razumljiv način*) iz podatkov poberemo “balon” iz obdobja 2006-2008 (in sicer tako, da upoštevamo, da bi se tudi po letu 2003 nadaljevala trendna rast BDP iz obdobja 1995-2003 v višini 3.4%), bi bil leta 2016 slovenski BDP za 17% višji od dejanskega (po stalnih cenah iz leta 2000).

Slika 1: Dejanska in trendna rast slovenskega BDP v 1995-2016 (2000=100)

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V času pričakovanja novega leta ter obračunov za nazaj, beremo veliko pregledov ekonomskega razvoja Slovenije. Ena izmed stalnic je vsekakor ocena o izgubljenem desetletju ter o tem, da smo glede na druge države danes približno tam, kjer smo bili že v letu pred krizo. Vsekakor ni nobenega dvoma, da smo v tem času zaradi precej napačnih odločitev marsikaj zamudili ter tudi, da še vedno zaostajamo za povprečjem Evropske Unije. Vseeno pa je potrebno tako dosežke kot zaostanke korektno ovrednotiti, predvsem zaradi boljših odločitev v prihodnosti. Zato v nadaljevanju dva poudarka o naši rasti ter standardu prebivalstva. Pri tem sicer nekoliko ponavljam določene navedbe, ki sem jih že izpostavljal, a tako kot se ponavljajo napačne ocene, ni odveč predstavljati tudi alternativni pogled.

Nadaljujte z branjem→

• Will there be postcapitalism? – Branko Milanovic
• Mini-Trumps are coming up all over Europe – Interview with Francis Fukuyama
• Rescuing Europe’s Illiberal Democracies – Danuta Hübner
• Beware the dangerous orthodoxy of neoclassical economics – The Guardian
• Must-Reads of 2017: Progressives vs. Populists – Clive Crook
• America’s Superstar Companies Are a Drag on Growth – Noah Smith
• Misery Loves Inflation Targeters’ Company – Koichi Hamada
• Some of the World’s Largest Employers No Longer Sell Things, They Rent Workers – WSJ

Drago Babič

V zadnjem letu in pol smo priča tragikomičnem urejanju stebrov slovenske logistike, ki ga uprizarjata SDH v primeru Luke Koper in Ministrstvo za infrastrukturo v primeru nove železniške proge Divača- Koper, ki dosega vrhunec, verjetno ne zadnji, ob izteku tega leta. Nedvomno vsa predstava poteka pod režisersko taktirko stranke SMC in kabineta predsednika vlade dr. Mira Cerarja, ki tako kaže svojo pravo sliko (ne)sposobnosti pri gospodarskem vodenju države.

Nadaljujte z branjem→

O razlogih, zakaj upravljalec državnega premoženja SDH želi zamenjati sicer hiper uspešno vodstvo Luke Koper, sem pisal tukaj septembra. In od tedaj se razlogi niso nič spremenili. Še vedno so povsem in izključno politični ter nimajo prav nobene zveze s poslovnimi razlogi. Včeraj se je ob to dubiozno politiko korporativnega upravljanja v Sloveniji obregnil tudi Bloomberg, kjer prav tako niso mogli razumeti, zakaj SDH zamenjuje vodstvo družbe, ki v portfelju SDH dosega daleč najboljše poslovne rezultate in najboljše rezultate glede na konkurenco (benchmark).

Ves teater, ki ga zadnji dve leti uprizarja SDH, očitno pod taktirko kabineta predsednika vlade, v zvezi z zamenjavo vodstva v Luki Koper, je sicer škandalozen, vendar pa izredno lepo ilustrira dubioznost korporativnega upravljanja družb v državni lasti v Sloveniji.

Nadaljujte z branjem→

Ozadje nakupa podjetja Outfit7, ki producira legendarnega Talking Toma in ki sta ga zakonca Login za 1 milijardo dolarjev prodala neznanemu kitajskemu proizvajalcu peroksida (Zhejiang Jinke Peroxide Co.), je bolj prozaično, kot bi kdo pomislil. Prazavprav banalno. Je podobno ozadju zadnjih številnih nakupov zahodnih filmskih studijev in proizvajalcev igric s strani neznanih kitajskih kemičnih proizvajalcev, rudnikov, proizvajalcev izdelkov iz piščančjega mesa ali operaterjev rečne plovbe. Večinoma gre za primere, kjer je denarni tok prevzemnika tudi 20-krat manjši od prevzemne cene (kot v primeru Outfit7).

Vsem je skupno, da ne gre za iskanje nikakršnih poslovnih sinergij. Nasprotno. Skupno jim je to, da prevzemnik želi “kupiti dobičke” tarče. Delnice kitajskih podjetij so nekaj- ali celo nekajdeset-kratno precenjene, zato si lahko privoščijo drage prevzeme tarč, ki imajo perspektivo ustvarjanja dobička, s čimer prevzemniki okrepijo lastne dobičke in tako na borzi poskušajo vzdrževati ali poganjati svojo kotacijo. Loginova bi lahko počela karkoli, lahko bi vodila pogrebno podjetje – če bi le bilo globalno uspešno, da bi pritegnilo interes katerega izmed kitajskih industrijskih “kupcev dobičkov”, da bi se ga splačalo prevzeti. Temu kitajskemu prevzemnemu valu iz obupa ali pohlepa je skupno še to, da so finančne sheme prevzemov izjemno zapletene že zaradi kitajske restriktivne zakonodaje, hkrati pa skrajno dubiozne in negotove. Kitajska verzija izrojenega finančnega inženiringa, Ponzijeva shema, kjer vsi poskušajo zaslužiti, tako da bi eden drugega za lase vlekli iz močvirja.

Nadaljujte z branjem→

Ni morda najbolj pravilna, je pa spodnja definicija prav gotovo najbolj zabavno-resničnostna definicija bitcoina. Glede na to, da rudarjenje bitcoinov potroši 0.12% svetovne porabe energije, pa ga praktično nikjer ne uporabljajo za (legalno) plačevanje (če zanemarimo mračni svet aktivnosti na darknetu), je trgovanje z bitcoinom danes nedvomno podobno nagradi za visokorizične špekulativce z denarjem iz subvencioniranih energetskih trgov, pri čemer pa vse skupaj še prispeva izdatno h globalnemu segrevanju. Preprosto rečeno, denar, ki ga posamezne vlade namenjajo subvencioniranju proizvodnje (iz obnovljivih virov) energije in kjer se zaradi tega grozdijo bitcoinovi “rudarji”, se steka v žepe špekulativnih trgovcev, ki ljubijo visoke donose ob visokih rizikih.

No, kot pri vseh špekulacijah, vsaj od nizozemske tulipanske krize naprej, je seveda špekulativna vrednost bitcoina že zdavnaj in drastično odlepljena od “proizvodnih stroškov” predmeta trgovanja, torej od cene električne energije, potrebne za rudarjenje enote bitcoina. Trguje se le še s pohlepom, gnanim s črednim nagonom. In to onstran videnega. Je pa vseeno zabavno ali vsaj ironično, kako znajo iznajdljivi posamezniki izkoristiti naivnost vladnih subvencijskih politik za svoje špekulativne zaslužke.

https://twitter.com/thomassturm/status/945918595506360320

Nadaljujte z branjem→