Zakaj nikoli ne bomo enaki ali Kako (ni)sem postal socialist

Ponovno objavljam članek iz leta 2011 o meritokraciji, pomenu sreče in enakih možnosti.

Pred nekaj meseci sva s kolegom Franetom Adamom, ki ga zelo cenim, imela zanimivo akademsko debato prek elektronske pošte. Frane je pripravljal kolumno, za katero sem jaz menil, da je morda malce preveč enostranska, saj je uvajanje meritokracije pri nas zreducirala le na popravke davčnega sistema. Menil sem, da pri nas davčni sistem resda spodbuja uravnilovko, toda davčni sistem je le en delček v mehanizmu meritokracije.

Meritokracijo je po mojem mnenju treba zastaviti bistveno širše, to je ne samo na pravični neenakosti razdelitve dohodkov, pač pa na enakosti možnosti dostopa do virov (šolskih, zdravstvenih, zaposlitvenih itd.) ter do storitev pravne države. Frane je nato na neki točki napisal, da je to že zaradi neenakih sposobnosti posameznikov nemogoče, da moje trditve, če jih jemljemo dobesedno, zvenijo marksistično in socialistično, in da sem očitno konvertiral v socialista. *

V življenju sem dobil že veliko etiket. Prikrajšal vas bom za zabavo in jih ne bom našteval. Toda za socialista me do sedaj še niso proglasili. Moj pokojni dedek –  ki so mu komunisti po drugi svetovni vojni zaplenili večino zemlje, nam vsake toliko časa prišli zaplenit krave ali prašiče in zaradi katerih smo se ob večerih doma pogovarjali potiho ali ob zelo glasnem radiju ter zaradi katerih so bili pri nas doma partizanski filmi nezaželeni – se verjetno obrača v grobu. Očitno je virus socializma okužil tudi mene.

Frane ima seveda v veliki meri prav: nikoli ne bomo povsem enaki, ker je to že zaradi različnih sposobnosti posameznikov nemogoče. Toda na drugi strani je za uvajanje meritokracije (to je ureditve, kjer je napredovanje posameznikov v družbi odvisno od njihovih objektivno izmerjenih sposobnosti, kompetenc, dosežkov, moralnosti itd.) po mojem mnenju mogoče narediti bistveno več, kot le popraviti sedanji davčni sistem, ki z davčno kompresijo spodbuja uravnilovko v družbi. Seveda pa, poglejte to sprevrženost sistema!, le uravnilovko na podlagi dohodkov iz zaposlitve, medtem ko je premoženje, kjer bistvene razlike v gmotnem položaju posameznikov dejansko nastajajo, popolnoma izvzeto iz davčne obravnave.

Toda gremo po vrsti in si najprej poglejmo, kako enaki smo posamezniki objektivno sploh lahko in kaj določa naše možnosti za uspeh v življenju. Presenečeni boste, kajti na uspeh v življenju lahko sami objektivno bistveno manj vplivamo, kot mislimo. Večina »našega uspeha« je posledica naključja, ali če hočete, spleta okoliščin, ter lastnosti, na katere ne moremo vplivati. Malcolm Gladwell je leta 2008 izdal briljantno knjigo Outliers, ki je nemudoma postala svetovna prodajna uspešnica. Gladwell z inteligentnim in poljudnim nizanjem dejstev in izsledkov znanstvenih raziskav analizira dejavnike, ki vplivajo na uspeh izjemnih posameznikov.

Ključne dejavnike uspeha, če zanemarimo osebne lastnosti posameznika, bi lahko uvrstili v dve skupini – priložnosti in kultura. Ali drugače povedano, izjemni posamezniki ne bi nikoli postali izjemni, kljub svojim nadpovprečnim sposobnostim, če ne bi imeli veliko sreče. Sreče v obliki priložnosti, ki so jo dobili, ali sreče, ker so se rodili v pravem trenutku in v pravem okolju.

Ključna je priložnost
Kanadski hokej je čista meritokracija. Kolikor je pač neka zadeva sploh lahko meritokratsko urejena. Tisoči in tisoči mladih od rosnih let trenirajo in igrajo na različnih ravneh. Vsaka starostna skupina ima svojo ligo. Mladi hokejski talenti se nato iz leta v leto pazljivo selekcionirajo v višje starostne skupine, dokler se kot najbolj talentirani iz svoje generacije na nacionalni ravni v starosti srednješolcev ne prebijejo na vrh piramide – v elitno ligo Major Junior A. In če neka ekipa igra v finalu te lige, ste lahko prepričani, da gre za najbolj talentirane hokejiste v generaciji.

Toda ali to res drži? Sredi 1980-tih je kanadski psiholog Roger Barnsley odkril zanimiv fenomen relativne starosti. Na neki hokejski tekmi sta z ženo odkrila, da je porazdelitev igralcev glede datuma rojstva »zanimivo« zgoščena v prvih mesecih leta. Velika večina hokejskih igralcev iste starosti je rojena v prvih treh mesecih leta, med januarjem in marcem. Enak vzorec sta nato odkrila tudi pri vseh ostalih hokejskih klubih, in denimo tudi pri čeških nogometaših in tako naprej. Če ste pomislili, da zato, ker so posamezniki, rojeni v znamenju kozoroga, vodnarja ali rib, bolj sposobni od posameznikov, rojenih v ostalih znamenjih, so vam horoskopi očitno zmešali glavo.

Gre za nekaj veliko bolj preprostega. Mlade selekcionirajo v starostne skupine in ligaška tekmovanja na podlagi določenega presečnega datuma, v kanadskem hokeju je to denimo 1. januar. Torej rojeni 31. decembra igrajo v drugi starostni skupini, kot tisti, ki so rojeni le dan kasneje. Pri rosno mladih pa je vsak mesec izjemno pomemben za razvoj. Tisti, ki so rojeni v prvih mesecih leta, bodo zelo verjetno močnejši in bolj spretni od vrstnikov rojenih v drugi polovici leta. In ti relativno starejši otroci bodo zato zelo verjetno izbrani v ožjo selekcijo in bodo kasneje dobili bolj kvalitetne treninge. In tako bodo iz leta v leto vztrajno kumulativno še pridobivali nasproti svojim nekdanjim vrstnikom, rojenim v manj ugodnem mesecu. Eni bodo postali hokejske zvezde, drugi pa bodo »zaradi pomanjkljivega talenta« kmalu opustili hokej.

Gre za tako imenovan Matejev učinek, ki ga je leta 1968 odkril ameriški sociolog Robert Merton. Uspešni bodo dobili še več priložnosti, revni bodo še bolj revni. Ali kot pravi evangelij po Mateju: “Kdor namreč ima, temu se bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še to, kar ima“, Matejev evangelij, 13:12, 25:29. Ta učinek je še posebej izražen denimo v znanosti, kjer starejšim ali bolj uveljavljenim znanstvenikom prej objavijo nek znanstveni članek ali dodelijo Nobelovo nagrado kot pa denimo mlajšim in manj uveljavljenim kolegom. Na tak način so denimo v britanski kraljevi akademiji sredi 19. stoletja nekaj let čakali z objavo članka mladega znanstvenika, dokler ni Charles Darwin dokončal in objavil svoje knjige o razvoju vrst.

Ampak to je le ena vrsta priložnosti, ki jo arbitrarno dobijo le nekateri posamezniki in ki s pravo meritokracijo nima prave povezave. Druga takšna priložnost, ki jo – spet arbitrarno – dobijo le nekateri posamezniki, je denimo prava letnica rojstva. Ste vedeli, da je večina računalniških gurujev in sedanjih bogatašev – Bill Gates, Paul Allen, Steve Ballmer (vsi Microsoft), Eric Schmidt (Novell, Google), Bill Joy (Sun Microsystems), Steve Jobs (Apple) itd. – bila rojenih v obdobju znotraj treh let, med 1953 in 1956? Ste vedeli, da je večina ameriških bogatašev še iz 19. stoletja – takoimenovanih roparskih banditov (John D. Rockefeller, Andrew Carnegie, J.P. Morgan itd.) – bila rojena okrog leta 1835? Ste vedeli, da so bili ustanovitelji nekaj najbolj uspešnih ameriških odvetniških pisarn iz New Yorka, specializiranih v gospodarskem pravu in prevzemnih postopkih, večinoma rojeni v začetku 1930-tih let?

In zakaj bi letnica rojstva sploh bila pomembna? Na žalost (ali na srečo) je pomembna, kajti vsi ti fantje so bili dvajset do trideset kasneje natanko na pravem mestu, ko se je pojavila priložnost na trgu. Seveda so bili vsi po vrsti na to priložnost pripravljeni. Bili so inteligentni in vsak izmed njih je imel za seboj vsaj 10.000 ur »treninga«, prakse na svojem področju. Toda takšnih sposobnih posameznikov je v vsaki generaciji ogromno, velike priložnosti na trgu pa se pojavljajo samo vsakih nekaj dekad, ko pride do tehnološke revolucije. Biti sposoben in hkrati dobro »natreniran« je ključno, da priložnost lahko izkoristiš. Ne pomaga ti pa veliko, če priložnost ne pride – če se denimo v vaših najboljših letih zgodi vojna ali velika gospodarska kriza.

Tudi kultura je pomembna
Za uspeh v življenju je potrebno trdo delo. Toda pri tem zelo pomaga okolje oziroma kultura, iz katere izhajaš. Večina izmed zgoraj omenjenih lastnikov uspešnih odvetniških pisarn izhaja iz židovskih družin. Ali natančneje, iz židovskih družin, ki so se v ZDA priselile v začetku 20. stoletja. Po začetni revščini je mnogim izmed priseljencev v ZDA uspelo, večinoma v tekstilni in modni industriji ali trgovinski dejavnosti. Toda vsi po vrsti so svoje otroke poslali na študij, kjer so se ti izšolali večinoma za zdravnike ali odvetnike. Pomembno je, da so otroci v domači družini dobili privzgojene vrednote trdega dela in odrekanja, kar je ključno za vztrajnost in da so starši imeli ambicijo, da njihovi otroci uspejo.

Ste vedeli, da na uspeh pri testih iz matematike najbolj izmed vsega vpliva kultura? Azijski otroci so na teh testih bistveno, ampak res bistveno, bolj uspešni od njihovih zahodnih vrstnikov. Razlaga za to pa je relativno enostavna – lingvistične posebnosti azijskih jezikov. Način tvorjenja besednih poimenovanj številk ali ulomkov je v azijskih jezikih bistveno bolj enostaven in logičen, zaradi česar azijski otroci lažje memorirajo večjo količino številk oziroma je njihova logika razmišljanja je bolj matematično strukturirana.

Ste vedeli, da je za letalske nesreče lahko kriva nacionalnost pilotske posadke? Južnokorejska nacionalna letalska družba je bila v obdobju 1980 – 1998 udeležena v nekaj deset letalskih nesrečah. Stopnja verjetnosti letalske nesreče Korea Air je bila v letih 1988 – 1998 kar sedemnajstkrat večja od denimo tiste pri ameriški United Airlines. Zadeva se je tako poslabšala, da sta Delta Air Lines in Air France prekinila partnerske pogodbe s Korea Air. Ameriška vojska je prepovedala njihovim pripadnikom v Južni Koreji leteti s Korea Air, kanadske oblasti pa so Korejo obvestile, da razmišljajo o umiku dovoljenja preletov kanadskega ozemlja za to družbo. Celo korejski predsednik je predsedniško letalo raje zaupal v vzdrževanje zasebni letalski družbi.

In zakaj je šlo? Za večino nesreč je bil odgovoren človeški faktor. In ko so raziskovali naprej, so ugotovili, da je večinoma šlo za napake v komunikaciji med člani posadke, pogojene s kulturnimi značilnostmi korejske družbe. Problem je bil v hierarhični strukturi, ki je podrejene (kopilote, letalske inženirje) odvračala od tega, da bi na učinkovit način opozorili na napako ali spregled, ki ju je naredil pilot. Podobno so odkrili tudi za južnoameriške letalske družbe. Znan je denimo primer kolumbijskega letala, kjer kopilot ni znal na pravilen način z nadzornim stolpom v New Yorku skomunicirati dejstva, da mu zmanjkuje goriva in naj ga dajo na vrh prioritetne liste za pristanek. Kolumbijski kopilot se v komunikaciji z arogantnimi njujorškimi letalskimi kontrolorji ni znašel.

Razlaga za te nesreče gre večinoma nazaj na tako imenovan indeks distance do moči, ki ga je oblikoval nizozemski psiholog Geert Hofstede. Indeks kaže, kako v posamezni kulturi vrednotijo odnos do avtoritete. Azijske in južnoameriške države so na vrhu lestvice glede upogljivosti do avtoritete. Helmreich in Merritt sta naredila primerjavo – indeks distance do moči po nacionalnosti in indeks števila letalskih nesreč sta med seboj tesno povezana.

Enakost dostopa do virov je vseeno pomembna
Leta 1921 je Lewis Terman začel veliko raziskavo – genetsko študijo genijev. Na kalifornijskih osnovnih šolah je z inteligenčnimi testi testiral preko 250.000 učencev in med njimi odkril 1470 otrok, ki jih lahko uvrstimo med genije (z IQ med 140 in 200). To skupino je nato pazljivo spremljal do konca svojega življenja. Vznemirjeno je pričakoval, da se bodo ti nadpovprečno nadarjeni učenci, »njegovi« superiorni geniji, razvili v nadpovprečno uspešne posameznike. Nekaj desetletij kasneje je moral grenko priznati, da se je zmotil.

Nekaj izmed njegovih genijev je uspelo, nekaj je bilo znanstvenikov ali vrhovnih sodnikov. Večina je prišla do solidnih služb in plač, toda nikomur ni prav zelo uspelo. Nihče med njimi denimo ni dobil Nobelove nagrade. Dva izmed testiranih otrok, ki sta kasneje dobila Nobelovo nagrado, sta bila na Termanovem inteligenčnem testu zavrnjena kot ne dovolj inteligentna. Sorokinova študija je kasneje pokazala, da če bi Terman naključno izbral skupino otrok iz enakega družinskega okolja, bi prišel do podobnih rezultatov glede uspešnosti v življenju kot z njegovimi geniji.

Za uspeh v življenju je bolj kot sam IQ pomembna bistrost, kreativnost in iznajdljivost posameznikov. Določena raven inteligence je pomembna, toda od tu naprej so bolj pomembni drugi faktorji. To je pokazala denimo tudi analiza uspešnosti diplomantov pravne fakultete na univerzi v Michiganu. Kot na večini ameriških elitnih univerz, imajo tudi v Michiganu poseben afirmativni program za manjšine, kar pomeni, da določen odstotek študentov, ki prihajajo iz manjšin, vpišejo kljub slabšim rezultatom na sprejemnih testih.

V ZDA je to povzročalo veliko slabe volje med belo populacijo, ki se je zaradi tega počutila deprivilegirano. Dejstvo je, da študenti s slabšimi rezultati na sprejemnih testih tudi kasneje v teku študija v povprečju dosegajo slabše ocene. Toda raziskava Richarda Lemperta in kolegov, ki so spremljali uspešnost diplomantov po zaključku študija, je pokazala, da so diplomanti pravne fakultete v Michiganu v življenju kasneje v povprečju enako uspešni ne glede na barvo kože. Kar je pomembno, je raven znanja, ki so ga dobili na univerzi, relativne razlike v ocenah kasneje ne igrajo več nobene vloge.

Zakaj se ne strinjam s Franetom Adamom?
Preprosto zato, ker spremembe v davčnem sistemu lahko vplivajo na razdelitev dohodkov po tem, ko so se ključne stvari že zgodile. Po tem, ko so posamezniki že sprejeli določene nepovratne odločitve (denimo glede izobrazbe) ali ko jim je že bil arbitrarno onemogočen enakovreden dostop do virov. Takrat pa je za večino ljudi že prepozno. Na mnoge dejavnike, povezane s srečo, priložnostjo ali kulturo, ne moremo vplivati. Ne moremo bistveno vplivati na osebne značilnosti posameznikov. Lahko pa kot družba vplivamo na to, da bodo štartni pogoji za večino ljudi čim bolj izenačeni. Lahko vplivamo na to, da bo večina ljudi z enakovrednim dostopom do šolanja in drugih virov usposobljena za to, da bo lahko izkoristila priložnost, ko in če se bo ta pojavila.

Nikoli pa ne bomo popolnoma enaki. In največja neumnost je, da tiste, ki jim je uspelo, nato z davčnim sistemom prisilno delamo enake. S tem dajemo napačen signal vsem tistim, ki bi lahko vložili več truda, pa ga raje ne. Ker se jim ne splača. S tem pa siromašimo celotno družbo.
_____
* Izvirno objavljeno v Finance Weekend

5 responses

  1. Tako je. Ravno iluzija “čiste meritokracije” povzroča vse večje nepravičnosti, ker njeni zagovorniki ne dojamejo nepredvidljivosti, naključnosti v življenju. Mislijo, da je življenje testno območje, model kjer se da stvari naravnati v neko smer in da bodo potem taki tudi rezultati. Pač precej butast, kratkoviden, tehničen način gledanja na stvari je to, ki dokazano ne deluje, se pa vsakič znova uveljavlja, ker na žalost živimo v racionalistični (ne pa racionalni) družbi v kateri se zdi, da ni več za ped nekega družbeno vplivnega humanističnega vpogleda v stvari. Potem pa še ustanavljajo razne fakultete za “uporabne” družbene vede, ki samo prilivajo olja na ogenj tem zmotam.

  2. Seveda niste socialist, saj v meritokraciji ni solidarnosti. Meritokracija je podobna indijskemu kastnemu sistemu, s to razliko, da se se človekova vrednost ne meri glede na njegovo izvor, ampak glede na njegovo sposobnost formalnega učenja. Tisti na vrhu akademske hierarhije se ne poistovetijo s kakšnim od njegovih asistentov, kaj šele kakšnim fizičnim delavcem. Saj so si sami krivi, da trpijo! Bolj se bi učili, pa bi bili takšni kot mi!

    O tem je veliko pisal Thomas Frank v knjigi “Listen, Liberal”.

    • Neka skromna nagnenja k egalitarizmu in enakim možnostim so v prvi vrsti liberalna in ne socialistična nagnenja. Mislim, da naj bi izpolnjevala ideal svobodne družbe, kjer naj bi vsak posameznik dobil nek minimum “dobrega” s strani moderne države katere ideal naj bi bilo svobodno in demokratično življenje. Kako se to izpolnjuje v praksi je seveda drugo vprašanje, a označevati nekoga za socialista, ker zagovarja te vrednote je znak slovenske zakrknjenosti, okolja s skromnejšo politično domišljijo in zgodovino kot marsikje drugje.

  3. Ne, gre bolj za to, da je temeljni postulat liberalizma, da imajo vsi enake možnosti. Pri meni (mojih prizadevanjih) gre za to, da čim bolj izenačimo štartne pozicije za vse – torej da tistim, ki sicer sploh ne bi mogli na štart (se ne bi mogli šolati ali na bistveno slabših šolah, ker njihovi starši tega ne bi finančno zmogli, ali ki ne bi dobili ustrezno kvalitetne zdravstvene oskrbe itd.) omogočimo čim bolj enakovredno tekmovanje (javno in zastonj šolstvo in zdravstvo, štipendije). Pri liberalizmu ne gre za prosto izbiro (kot pravi bastardijanski libertarizem), pač pa za enake možnosti. Medtem ko libertarizem povsem zanemarja, da nimamo vsi enakih možnosti (kaj ti pomaga prosta izbira, če pa si je ne moreš privoščiti?!), pa mora liberalizem, ki temelji na humanizmu, zagotavljati enake možnosti vsem. Če liberalizem ni utemeljen na humanizmu, gre za slabo teorijo / koncept.

    Še vedno pa ostaja življenje tekmovanje. Nekateri kljub enakim možnostim teh ne izkoristijo (zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, tudi zaradi lenobe ali napačnih odločitev), kar vodi v slabši socialni položaj ali celo revščino. Tukaj pa nastopi socialna država, ki v duhu humanizma zagotovi nek minimalni življenjski standard tudi tistim, ki jim ni uspelo.

    Seveda so moji pogledi v dobršni meri podprti z mojo osebno izkušnjo. Ker je bila mama samohranilka, se midva s sestro nikoli ne bi mogla šolati in študirati, če ne bi živeli v državi, ki nama je omogočila enake štartne možnosti (zastonj šolstvo, štipendije, poletna kolonija). Svojega potenciala sploh ne bi mogla izkoristiti v nekem drugem, manj prijaznem okolju.

    • Še en problem je pri meritokraciji in to je, da gre za kapitalistično meritokracijo. Najbolj srborito jo zagovarjajo (hinavske?) elite s kapitalom, ki imajo avtomatično prednost pred vsemi drugimi, ta prednost, oz. neenakost pa sčasoma samo še narašča, sama od sebe. Edini logičen popravek, približek pravi meritokraciji so socialni ukrepi v smer bolj enakih možnosti.

      Ker pa živimo v časih v katerih teh ukrepov v glavnem ni, dobivamo drugačen poskus popravljanja te bednosti- brutalen populizem in iskanje grešnih kozlov. Vedno pa so mi bili nenavadni ljudje, v glavnem srednjega razreda, ki zagovarjajo te nepravičnosti, misleč, da jim pomagajo, ne zavedajo pa se, da se v glavnem streljajo v kolena in da proti elitam nimajo šans.

%d bloggers like this: