Ko racionalna pričakovanja obmolknejo

Predpostavka racionalnih pričakovanj (rational expectations, RE) je zaslužna za Lucasovo neoklasično (neomonetaristično) revolucijo v makroekonomiji od sredine 1970. let naprej. “Lepota” RE je bila predvsem v dvojem. Prvič, ker so ljudje (agenti) popolno informirani v danem trenutku (poznajo vse ukrepe ekonomske politike, imajo makromodele) in racionalni v svojih pričakovanjih, bodo spremembe ravni cen (inflacije) predvideli naprej, kar pomeni, da postane monetarna politika brezpredmetna. Če namreč centralna banka z ekspanzivno denarno politiko želi znižati brezposelnost, ljudje racionalno pričakujejo, da bo zaradi tega v prihodnje prišlo do povišanja cen, zato že danes povečajo inflacijska pričakovanja, zaradi česar se Phillipsova krivulja (empirična povezava med brezposelnostjo in inflacijo) premakne navzgor. To pa pomeni, da se gospodarstvo premika premika po dolgoročni navpični Phillipsovi krivulji (iz točke A v C na spodnji sliki) – ali drugače rečeno, centralna banka ne more znižati brezposelnosti pod “naravno” in bo dolgoročno povzročila zgolj višjo inflacijo.

LR Philipsova krivulja

In drugič, predpostavka RE, ki predvideva, da se ljudje ne motijo sistematično in da se vse oscilacije pričakovane inflacije med seboj izničijo, ima pomembne učinke na makro ravni. Predpostavko RE študentom običajno predstavimo s spodnjo sliko. Agenti delajo napake v njihovih napovedih na kratek rok, toda na dolgi rok ne delajo sistematičnih napak in pravilno napovedujejo povprečno raven inflacije (oscilacije pričakovane inflacije navzgor in navzdol se seštetjo v povprečno inflacijo). Če torej predpostavite, da imajo ljudje racionalna pričakovanja, je mogoče lepo “zapreti” makro modele, ki nenadoma postanejo predvidljivi (vsa stohastična odstopanja od trenda ali povprečja se izničijo) in model vedno konvergira k ravnotežju.

RE_1

No, problem te zgodbe o racionalnih pričakovanjih, je – da ne drži oziroma morda drži omejeno. Blinder et al (1998) so že leta 1998 zrušili predpostavko RE. Na podlagi ankete med menedžerji v veleprodaji in maloprodaji so pokazali, da so slabo informirani in da 80% med njimi ne sledi makro napovedim inflacije, ko določajo cene proizvodov, pač pa cene oblikujejo “zazrti nazaj” na podlagi preteklih izkušenj in ne “zazrti naprej” (torej cene oblikujejo na podlagi adaptivnih in ne racionalnih pričakovanj).

Toda še večji udarec teoriji RE prihaja z zadnjo študijo ekonomista Fed Jeremyja Nalewaika, ki kaže, da se ljudje lahko zelo sistematično motijo glede bodoče inflacije. Zgodba je zajeta v spodnji sliki. Nalewaik pravi, da so v 1970-ih in 1980-ih dolgoročna pričakovanja glede inflacije in dejanska inflacija šli v isto smer, toda od sredine 1990-ih let naprej med njima ni več nobene povezave (lahko pa je celo značilno negativna). Drugače rečeno, pričakovanja ljudi glede inflacije v prihodnjih 5 do 10 letih so v času visoke inflacije lahko služila kot dober napovedovalec bodoče dejanske inflacije, zadnjih dvajset let pa pričakovanja ljudi glede inflacije nimajo več nobene zveze z dejanskim gibanjem inflacije. Racionalna pričakovanja (če so res bila racionalna in ne zgolj adaptivna) torej odpovejo.

Vir: Bloomberg

Zakaj pride to tega “razkola “med pričakovano in dejansko inflacijo? Nekateri pravijo (med njimi tudi mož predsednice FED in nobelovec George Akerlof, (Akerlof et al, 2000)), da je ta povezava smiselna zgolj pri višji inflaciji, pri nižji inflaciji pa se ljudem z njenim učinkom sploh ne da ukvarjati:

when inflation is low, it may be at most a marginal factor in wage and price decisions, and decision-makers may ignore it entirely […],  if inflation increases, … people will switch their behavior to take inflation into full account.

Drugače rečeno, pri nizki inflaciji racionalnost pričakovanj ljudi glede bodoče inflacije izpuhti v zrak. To pa pomeni, kot menijo tudi mnogi Fedovi guvernerji, da so centralne banke v okolju brez inflacije po nepotrebnem tako močno fokusirane na indikatorje inflacijskih pričakovanja. V nizkem inflacijskem okolju ljudje preklopijo na “režim nizke inflacije” in rasti cen ne vgrajujejo naprej v cene in plače, zato dejanska inflacija trajno zaostaja za pričakovano.

Nalewaik pa v študiji pravi, da bi le trajno višja raven inflacije (okrog 4%) v daljšem obdobju spremenila ta “režim”. Torej centralne banke bi si morale postaviti vsaj za dvakrat višji dolgoročni inflacijski cilj (4% namesto 2%) in pri tem cilju dolgo vztrajati, če želijo inflacijo spraviti vsaj na blizu 2%. Ali kot že nekaj let pravi Krugman, centralne banke bi se morale kredibilno zavezati, da bodo zelo dolgo časa ostale neodgovorne.

Toda problem je nekje drugje. Politike kvantitativnega sproščanja (QE) s strani centralnih bank so se izkazale (večinoma) kot impotentne, kljub “kredibilnemu vztrajanju  pri neodgovorni politiki“. Ljudje še vedno nočejo trošiti, ker so bodisi prezadolženi ali pa so negotovi glede služb in bodočih dohodkov. Do inflacije pri potrošnih dobrinah torej ne more priti, dokler gospodinjstva ne začnejo več trošiti. In ker gospodinjstva ne trošijo dovolj, tudi podjetja nočejo investirati v nove kapacitete (namesto tega pa raje kopičijo denar na računih in ga šparajo za slabe čase). In če podjetja ne povečajo investicij, tudi do višje inflacije pri investicijskih proizvodih ne more priti.

Vsi skupaj se vrtimo v krogu. Rast BDP in inflacija stagnirata na zelo nizki ravni. Do nedavnega je bil edini smiseln odgovor na to pat pozicijo helikopterski denar, ki bi ljudem (trajno) povečal dohodke, pri čemer bi del tega povečanja gospodinjstva prelila v povečano porabo, kar bi za seboj potegnilo investicije in inflacijo. Toda dlje časa, kot se utapljamo v tej breizhodni pat situaciji, težje bo ljudi prepričati, da naj povečane prihodke prelijejo v višjo porabo. Zaradi previdnosti bodo dodaten denar raje privarčevali in kopičili na bankah ali doma. Za še slabše čase.

Iz te situacije pa res ni več nobenega izhoda, temelječega na zasebni potrošnji. Ostane le še povečano vladno trošenje – bodisi za civilno infrastrukturo ali za vojaške namene.

%d bloggers like this: