Sramotnost izjave, da visoka minimalna plača ne jamči dostojnega življenja

Drago Babič

V Sobotni prilogi Dela dne 8.1.2018 je bil objavljen članek »Visoka minimalna plača ne jamči dostojnega življenja« avtorjev doc. dr. Suzane Laporšek in prof. dr. Milana Vodopivec, ki se ukvarja z smiselnostjo in učinkom institucije minimalne plače. Koavtor prof. dr. Milan Vodopivec je najbolj citirani avtor na ekonomskem področju v Sloveniji v zadnjih letih, torej bi lahko sklepali, da bo članek vrhunski dosežek slovenske ekonomske znanosti.

Vendar so zaključki, ki jih ponuja ta članek, na takem strokovnem nivoju, da o tej strokovnosti lahko močno dvomimo. Glavni zaključek članka namreč je, da če bi delodajalcem stroške delovne sile plačeval kdo drug (beri država), bi bila zaposlenost večja. Halo? Za tak zaključek je dovolj osnovna šola in podpovprečna inteligenca, ne pa status profesorja in najbolj citiranega znanstvenika ekonomske stroke v Sloveniji. Obenem tak zaključek meče čudno luč na celotno ekonomsko stroko, od katere pričakujem, da bo reagirala na ta članek in vsaj za silo reševala čast celotne stroke.

Pa pojdimo po vrsti. Že izhodišče študije, to da vzame za osnovo dvig minimalne plače leta 2010 za 22,9% in nato primerja vpliv minimalne plače na zaposlenost v obdobju pred krizo, v letih 2005 – 2009 z obdobjem po krizi, 2010 do 2016 je vprašljivo. Avtorja sicer navajata, da sta vpliv močne recesije upoštevala z regresijsko metodo nezveznih skokov, kar je statistična korekcija, ki pa ne govori o drugih makroekonomskih razlogih za pojav recesije in v primeru Slovenije endogenih vzrokov za njeno poglabljanje. Ravno ukrepi makroekonomske politike v Sloveniji (ali umanjkanje teh ukrepov) je imelo ključni vpliv na zaposlenost, precej večji, kot sama minimalna plača in bi jih v tem delu tako ali drugače morali upoštevati. Lahko bi bil eden od zaključkov študije, da imajo napačne makroekonomske politike tak vpliv na zaposlenost in z njo povezano revščino, da je nivo minimalne plače ne more bistveno popravljati ali poslabševati. Poglejmo malce podrobneje, kaj je imelo pri nas tak usodni vpliv na zaposlenost in nivo tveganja revščine v zadnjih letih:

Janševa vlada je v obdobju 2004-2008 z umetnim napihovanjem gospodarske rasti na podlagi brezglavega zadolževanja v tujini (in brez dviga minimalne plače) sicer zagotavljala spodobno življenje delavcem, vendar na račun prihodnosti. Ta račun je prišel skupaj z uvoženo recesijo leta 2009, ko je BDP strmoglavil za 9%. Takratna Pahorjeva vlada se ni znašla, sprejemala je napačne makroekonomske ukrepe – povečala plače v javnem sektorju in tudi minimalno plačo za 23%, sprejela velik delež grškega dolga (s katerim nismo imeli do takrat nobene zveze), požegnala pregrešno drago investicijo v TEŠ6, namesto da se ukvarjala z sanacijo krize, predvsem reševanjem gospodarskih družb in delovnih mest v njih ter posledično reševanjem bank. Neselektivno je jemala v tujini kredite, da je plačevala tekočo potrošnjo, namesto da bi s tem denarjem reševala delovna mesta v gospodarskih družbah.

Nadalje, druga Janševa vlada je z ZUJF-om ubrala obratno, vendar tudi napačno pot. Namesto da bi pospešila investicije in tako povečala domače trošenje, ga je s pretiranim varčevanjem zmanjševala in posledično povzročila poglobitev recesije, ki je spet odnesla precej več delovnih mest kot minimalna plača in spravila celotno slovensko gospodarstvo na rob bankrota. Zato je bila primorana, da zastavi koncept bančne sanacije, ki jo je naslednja vlada Alenke Bratušek zelo nespretno izpeljala. Na našo srečo je vlada Alenke Bratušek spodbudila investicije v lokalno infrastrukturo, kar je leta 2013 zagnalo rast, k čmeru so prispevali še naši izvozniki.

Vse te kolobocije napačnih makroekonomskih politik so nam povzročile škodo v višini enoletnega BDP, v kateri je izguba 25.000 delovnih mest, kakor navajajo avtorji zaradi pretiranega dviga minimalne plače, le kaplja v morje oziroma je sama vzročna povezava vprašljiva.

Kako irelevantna je sama študija, kaže dogajanje na trgu delovne sile v zadnjem letu, ko je prisotna konjuktura. Zaposlenost se je v zadnjem letu (oktober 2016/oktober2017, vir SURS) povečala za 3,5% in ta tendenca bo ostala še nekaj let, tudi če se minimalna plača v skladu z rastjo produktivnosti in življenskih stroškov vsako leto nadpovprečno korigira. Popravil jo bo sam trg zaradi pomanjkanja delovne sile.

Nadalje, avtorja navajata vrsto tujih študij, ki potrjujejo njune navedbe, da dvig minimalne plače povzroča dvig nezaposlenosti in ne zmanjšuje tveganja revščine. Ravno tako jim lahko navedem vrsto tujih študij, ki trdijo nasprotno (Hristos Doucouliagos. T.D. Stanley, BJIR, 12.5.2009, Schmitt, 2013, Card and Krueger, 1994, Howell, Fiedler and Luce, 2016, itd). Prepričan sem, da bodo ekonomisti našli še precej podobnih študij.

V članku avtorja navajata, da v Sloveniji dvig minimalne plače ne bi bistveno zmanjševal tveganja revščine pri zaposlenih in njihovih gospodinjstvih. Ta učinek naj bi bil le 0.25%, iz stopnje 13,9 naj bi se zmanjšala na 13,65%. Sveta preproščina! Tak majhen vpliv pomeni samo to, da so ta gospodinjstva že sedaj deležna socialne pomoči s strani države, torej ukrepov, ki jih sami propagirajo pod imenom »dodatka za nizko plačane delavce«. Kar bi se z dvigom minimalne plače zgodilo, je to, da bi se ti socialni korektivi malce zmanjšali, breme pa bi prevzela podjetja. Če poizkušamo kvantificirati obseg povečanih stroškov za gospodarstvo, če bi se minimalne plače zvišale na nivo, ki bi pomenil jasen dvig nad prag tveganja revščine pri zaposlenih: če bi vsak od 50.000 delovno aktivnih, ki živijo pod pragom revščine, prejemal za 100 eur mesečno višjo bruto plačo, bi to pomenilo na letnem nivoju vsega skupaj 60 mio, oziroma komaj 0.4% deleža BDP za kapital. Po domače – drobiž.

Poleg tega bi opozoril še na en ekonomski vidik minimalne plače. Sedanja struktura slovenskega gospodarstva je nizko do srednje tehnološka in bazira na ceneni delovni sili in proizvodnji sestavnih delov za tuje izdelovalce končnih proizvodov. To potrjuje tudi sedanja konjuktura, ki sloni na povečevanju zaposlenosti za 3,5% in le 1% na rasti produktivnosti. Že sedaj za določene profile ni več najti delavcev doma, na veliko se zaposluje (cenene) delavce iz tujine, medtem ko domači visoko strokovni kader zaradi slabih plač, drugih pogojev dela in neustrezne strukture gospodarstva beži v tujino. Taka ekstenzivna rast nima bodočnosti, ob prvem zastoju na izvoznih tržiščih lahko pričakujemo strmoglavljenje zaposlenosti in dodatne pritiske na zniževanje plač.

Tako strukturo gospodarstva lahko spreminjamo le z dodatnim pritiskom na dvigovanje produktivnosti, tudi z določitvijo višje minimalne plače. Delodajalci naj se raje ukvarjajo z dvigovanjem produktivnosti (mimogrede – GZS si je zastavila cilj, da bodo družbe v bodoče do leta 2030 dvigovale produktivnost po 4,4% letno!), ne pa da branijo svoj dobiček pred delavci z minimalno plačo na tak sramoten način.

V bistvu gre za to, kdo naj zagotavlja ustavno opredeljeno pravico državljanov do socialne države. Ali samo država preko davščin in prerazporejanja ustvarjenega BDP od delodajalcev k delavcem, ali naj vsaj v osnovni različici minimalne plače k temu prispevajo neposredno tudi delodajalci. Osebno se nagibam k drugi možnosti, saj predpostavljam, da imajo tudi delodajalci določeno odgovornost do svojih delavcev, družbe in države, v kateri poslujejo in ne samo do kapitala, s katerim upravljajo.

Naj zaključim, da sem razočaran nad takim strokovno vprašljivim nivojem in ideološko opredeljenostjo nekaterih predstavnikov slovenske ekonomske stroke, ki zagovarjajo nekatere preživele koncepte iz obdobja prevlade neoliberalnih konceptov pospeševanja ponudbe in ne razmišljajo o širši družbeni odgovornosti delodajalcev, svoje stroke in o svoji osebni odgovornosti intelektualca do okolja, v katerem živi.

Ali je dandanes stroka res tako poceni?

One response

  1. Trg naj bi dolocal minimalno placo. Samo jaz se sprasujem, kaksen trg je to, ce delavca, ki ga za dovolj nizko placo, za katero je pripravljen delate, ne dobis doma, pa ga enostavno uvozis. Zato se vsekakor strinjam z vami, se posebej v delu, kjer govorite produktivnosti. Ce ne drugace, naj se produktivnost stimulira z zvisevanjem minimalne place.

%d bloggers like this: