Škandal v Latviji (s preiskavo in pridržanjem guvernerja centralne banke ter zamrznitev transkacij ene največjih bank s strani ECB) je le vrh ledene gore dveh desetletij korupcije, kriminala in pranja denarja v enormnem obsegu. Kaže, da poslovni modeli raznih davčnih oaz tipa Ciper niso izjema. Kaže, da lahko tudi brez statusa davčne oaze neka država razvije poslovni model, v katerem kriminalne združbe instrumentalizirajo vrhove politike, monetarne oblasti in finančni sektor, da zanje perejo desetine milijard dolarjev. Zanimivo je le to, da sta se korupcija in finančne transakcije ruskih kriminalnih združb lahko tako dolgo izvajale vsem na očeh. Da se je lahko umazan denar prek Latvije tako dolgo kanaliziral na račune zahodnih bank, predvsem denimo Deutsche bank.

No, najbrž prav zaradi tega nihče ni potegnil za ročno zavoro. In tudi ne bi, če ne bi lastniku zasebne banke (Norvik), ki ni hotel plačevati podkupnin pokvarjenemu guvernerju, prekipelo in ne bi šel s temi rabotami v tožbo proti državi v tujini in v tuje medije. Indikativno je seveda, da ga je le dan za tem javno napadel latvijski predsednik vlade, češ da s tem škoduje imidžu Latvije.

Spodaj je nekaj odlomkov iz latvijske filmske zgodbe, večje od filma. Z whistleblowerji, ki po razkritju umazanih ruskih transakcij prek bank umrejo v zaporu, z bankami, ki operejo za 20 milijard dolarjev ruskega denarja, nato pa se izvlečejo s finančno kaznijo v višini 640 tisoč dolarjev in s pokvarjenim guvernerjem z vezmi z Rusijo, ki se na nenavadnih krajih dobiva z žrtvami izsiljevanja. Kaj takšnega se na srečo v Sloveniji seveda (še) ne more zgoditi.

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanić

14. februarja je bil na Bloombergu objavljen ne posebej valentinovski tekst z naslovom Five charts That Explain How European Banks Are Dealing With Their Bad-Loan Problem. Pod članek sta se podpisala dva italijanska avtorja in en ne-italijanski. Glavnina teksta je namenjena opisovanju tega, kako se zmanjševanja slabih naložb v italijanskih bankah (v tekstu uporabljam izraza, ki ju navaja literatura in viri za tale teks: NPL – non perfroming loans – nedonosna posojila in NPE – non performing exposures – nedonosna posojila, slednji izraz je bolj primeren, ker notri padejo tudi garancije in akreditivi, uporablja pa ga tudi Evropska bančna agencija EBA).

Nadaljujte z branjem→

Gundula Bosch v reviji Nature argumentira natanko to, za kar se tudi jaz že nekaj časa zavzemam – da v okviru študija nehamo producirati fahidiote, ki znajo perfektno odvajati funkcije, izpeljevati centralne limitne teoreme ali se igrati dinamične optimizacije, pač pa da jim ob tem predstavimo tudi kontekst uporabe teh metod. Torej, da jim damo dobro predznanje iz zgodovine vede, ki jo študirajo, sociologije, psihologije in filozofije, da bodo razumeli, kdaj se katera metoda uporabi, kakšne so omejitve njene uporabnosti v različnih kontekstih in kakšne implikacije ima za okolico, v kateri živijo. Da bodoče diplomante in doktorante postavimo pred etično ogledalo in ogledalo družbene odgovornosti.

In še korak naprej, kot argumentira Boscheva, ki je na Johns Hopkins University začela izvajati alternativni doktorski program iz biomedicine, prav filozofsko ozadje omogoča doktorskim študentom tudi kritični razmislek glede etičnih dilem znanosti, glede samega procesa raziskovanja in objavljanja ter izzivov uporabe statističnih metod. Študente moramo predvsem naučiti kritičnega razmišljanja in etike. S produciranjem fahidiotov dejansko produciramo robote. Morali pa bi intelektualce.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Čeprav so številke sicer dokaj natančno merilo vrednosti, pa se lahko v ekonomiji (pa tudi drugje) zelo različno interpretirajo. Pred dnevi smo lahko v enem izmed dnevnih časopisov brali članek o slovenskem javnem dolgu in stroških njegovega financiranja, ki je pokazal na precej tveganj in tudi dokaj slabo sliko. Avtor tako opozarja, kako se bo obremenitev naših javnih financ zaradi pričakovanega porasta obresti ponovno povečala, kako bonitetna hiša uvršča slovenske obveznice blizu naložb z visokim tveganjem ali kako smo se ponovno zadolžili (mednaslovi “stroški za obresti kmalu spet navzgor”, “po Moody’s le malo iz blata”). Seveda so vse izpostavljene številke in podatki točni, a po mojem mnenju v uporabljenem kontekstu prikazujejo precej bolj problematično stanje naših financ, kot v resnici je in kot jo predstavlja trenutna zadolžitev Slovenije.

Nadaljujte z branjem→

• The Double Threat to Liberal Democracy – Dani Rodrik
• Eight reasons Facebook has peaked – Armol Rajan
• The case for ending Amazon’s dominance – Tim Harford
• Parcoursup: could do better – Thomas Piketty
• The Belt and Road Initiative Didn’t Quite Live up to its Hype – Brad Setser
• Kaldor and Piketty’s facts: The rise of monopoly power – Equitable Growth
• The rise of market power explains macroeconomic puzzles – Equitable Growth
• Great Recession’s Impact Lingers in Hardest-Hit Regions – Liberty Street
• Network Effects, Big Data, and Antitrust Issues For Big Tech – Tim Taylor
• Urban concentration and economic growth – Frick & Rodriguez Pose
• Why policies may need to be place-based in order to be people-centred – Garcilazo et al

Ob zadnjih stavkah zaposlenih v javnem sektorju, pa tudi nasploh, se v javnosti pojavljajo trditve, da je slovenski javni sektor prevelik in predrag. Trditve seveda lansirajo lobistične in interesne organizacije (kot so Gospodarska zbornica Slovenije) ter desno usmerjene politične stranke. Pri tem so tako dolgotrajno vztrajne in glasne, da se je v javnosti krilatica o razbohotenosti in požrešnosti javnega sektorja pri nas prijela kot dejstvo. Pa je to res?

Prva stvar, ki jo glede velikosti javnega sektorja treba vedeti in na kar opozarjajo vse mednarodne inštitucije, ki se ukvarjajo z zbiranjem teh podatkov in primerjavami med državami (OECD, Svetovna banka), je to, da je velikost javnega sektorja politična odločitev. Gre za politično odločitev glede tega, kakšen obseg in kateri tip javnih dobrin (in storitev) bo zagotavljala država in na kateri način. Ta odločitev pa je odvisna tako od geografskega kot od socialnega in kulturnega konteksta. Država članica EU iz Srednje Evrope bo zagotavljala drugačen obseg in drugačne tipe javnih dobrin kot neka skandinavska država, država iz anglosaksonskega sveta ali država iz Afrike ali Azije. To pomeni, da absolutna velikost javnega sektorja, merjena z deležem javnih izdatkov v BDP, ne pove ničesar o razbohotenosti ali požrešnosti javnega sektorja, pač pa o preferencah neke nacije, kako in v kolikšnem obsegu bo zagotavljala določene vrste javnih dobrin in storitev – bodisi kot univerzalno dostopne (v celoti javno financirane) bodisi kot plačljive dobrine in storitve.

Nadaljujte z branjem→

Jon Danielsson (ESRC, LSE) je (ne)smiselnost kriptovalut povzel na enak način, kot ga jaz uporabljam v diskusijah z mlajšimi ali bolj navdušenimi kolegi nad kriptovalutami. Če izhajaš iz klasičnih funkcij denarja (denar kot učinkovito transakcijsko sredstvo, kot merilo in hranilec vrednosti ter njegov izdajatelj kot “posojilodajalec v skrajni sili“), ne moreš drugega kot priznati, da so kriptovalute posem nesmiselne. Ne spodbujajo transakcij, saj traja bistveno dlje časa, da opravite transakcijo kot v primeru običajnega e-nakazila. Transakcije so precej dražje kot z običajnim elektronskim denarjem. So zelo slab hranilec vrednosti, saj za njimi ni nobene kredibilne institucije, kar spodbuja volatilnost. “Vrednost denarja” temelji na zaupanju, denar je vreden toliko, kot zaupate njegovemu izdajatelju. Pri običajnih valutah zaupate v moč gospodarstva države, ki posamezno valuto izdaja, pri kriptovalutah pa nimate nikogar, nobene garancije, da bo izdajatelj v primeru likvidnostne krize zagotovili likvidnost. Kriptovalute tudi niso dobra investicija, saj za razliko od navadnega denarja ne prinašajo obresti.

In najpomembnejše, kriptovalute so v svojem bistvu Ponzijeva shema, digitalni catch-the-cash, high-tech digitalna igra za lahkoverne, v kateri zasluži le nekaj posameznikov, ki so se je spomnili ali prej vstopili vanjo in pravočasno izstopili. Vsi ostali izgubijo.

Nadaljujte z branjem→

Filip Batič & Živa Debevec

Zakaj si tajkuni kupujejo medije? Kakšne koristi si od tega obetajo? In najpomembneje, ali te koristi tudi zares materializirajo, torej, se jim nakup medijev splača?

Kakšen vpliv pa sta imela Petan in Šrot na stanje medijskega poročanja v Sloveniji? Kako je njuna finančna in lastniška vpletenost v tiskanih medijih vplivala na uredniško svobodo povezanih medijev pri poročanju o njunih spornih poslih? Kako se ta povezava odraža predvsem v intenziteti in »tonu« poročanja povezanih medijev o njunih spornih poslih? V najini raziskavi ugotavljava, da se jima je po teh kriterijih lastništvo medijev kar obrestovalo, pa čeprav je eden končal v zaporu, drugi pa se resnim preiskavam še uspešno upira.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Visoka pričakovanja in zahteve za dvig plač javnega sektorja, so razumljivo sprožile tudi veliko nasprotovanja. Tako smo v medijih lahko prebrali kar nekaj argumentov s katerim je Gospodarska zbornica dokazovala, da so zahteve neupravičene, da je masa plač v javnem sektorju celo previsoka glede na sposobnosti našega gospodarstva. Srž takšnega razmišljanja se skriva pravzaprav v izjavi gospodarskega ministra, da “v vladi poteka ustvarjalni konflikt proizvodnega in potrošnega sektorja” (Delo, 3.2.2018). Poglejmo to izjavo in nekaj argumentov GZS nekoliko podrobneje.

Po mnenju ministra ter tudi večine gospodarstvenikov, imamo torej gospodarske dejavnosti, ki proizvajajo, ustvarjajo, na drugi strani pa dejavnosti, ki ta ustvarjen dohodek trošijo, zapravljajo. Ker največji del javnega sektorja predstavljajo zaposleni v izobraževanju in zdravstvu, takšno razmišljanje pomeni, da lahko zaposleni v šolah, bolnicah ali tudi na policiji in občini zaslužijo (potrošijo) toliko, kolikor gospodarstvo ustvari. Takšno sklepanje seveda ima svojo logiko, ampak je temu res tako?

Kakšna je pravzaprav razlika v ustvarjanju ali trošenju med zdravnikom, ki operira kolk za denimo tisoč evrov in slikopleskarju, ki nam za ta denar prebeli stanovanje? Res slednji ustvarja, kar potem zdravnik potroši? Slikopleskar se seveda uvršča v sektor gospodarstva, ki ustvarja dodano vrednost, a tudi zdravnik je s svojim posegom na podoben način ustvaril dodano vrednost. Razlika je dejansko samo v tem, da smo slikopleskarja plačali iz neto prejemka, zdravnika pa iz zdravstvenega zavarovanja, ki pa nam ga je delodajalec že odtegnil od našega celotnega zaslužka (bruto plače).

Nadaljujte z branjem→

• Corporate governance and short-termism – Flip Chart Fairy Tales
• No one who preaches ‘free trade’ really practices it – Pankaj Mishra
• What do trade agreements really do? – Dani Rodrik
• Angus Deaton on the Under-Discussed Driver of Inequality in America – ProMarket
• Labor Market Impacts of Universal and Permanent Cash Transfers: Evidence from Alaska – Jones & Marinescu
• The size and composition of fiscal adjustment matter for inequality – VoxEU
• The effects of 137 minimum wage hikes, in one chart – Christopher Ingraham
• US History and the Path to European Integration – Tim Taylor
• Confidence and Crashes – Roger E. A. Farmer
• What Bitcoin Reveals About Financial Markets – John Quiggin
• What Do Cryptocurrencies Have to Do with Trust? – Liberty Street
• Fisherian Decomposition of Interest Rate Increase – Econbrowser
• Technology, power & ideology – Chris Dillow