V iskanju identitete v post-ideološki družbi: desnica jo je našla v nacionalizmu in rasizmu

Zadnjič sem citiral Francisa Fukuyamo, ki v zadnji knjigi “Identity: The Demand for Dignity and the Politics of Resentment“ opozarja, da liberalna demokracija, čeprav naj bi zagotavljala mir in blaginjo, pušča praznino v ljudeh, ideološka praznina jih pušča brez višjega smisla, in zato jim vključevanje v “identitetne skupine”, ki so predvsem nacionalistično in rasistično obarvane, daje izgubljeni občutek pripadnosti skupnosti. Podobno ugotavlja zadnji The Economist, ki pravi, da čeprav so identitetni boj v ZDA povezovali s Hillary Clinton, s protesti nezadovoljnih študentov, protesti proti rasizmu, homofobiji itd., je ta zelo mil in neizrazit. Bistveno bolj nevaren je identitetni boj na desnici, ki bazira na izgubljenem dostojanstvu in pozabljeni superiornosti bele (še) večine.

Trumpova kampanja je vedno slonela na pozivanju k zaustavitvi pritoka migrantov in na stališčih, ki so proti-muslimanska, proti-črnska, proti-hispanska. Skupni imenovalec te kampanje je boj proti ne-beli rasi, nagovarjala pa je izključno bogato belo elito in obubožan beli delavski razred, ki je z neoliberalizmom in globalizacijo izgubil dostojanstvo in občutek svoje večvrednosti. Trumpov identitetni boj se koncentrira okrog nacionalizma in rasizma. Kar se kaže tudi v njegovih težavah z distanciranjem od neonacističnih skupin. In nevarno se militarizira – povečevanje vojaškega proračuna, odpoved jedrskega sporazuma z Rusijo, zaostrovanje spora s Kitajsko, pošiljanje vojakov na mehiško mejo (uradno zaradi četice migrantov, ki koraka čez Mehiko in je nekaj tednov stran od ameriške meje).

Nič drugače ni v Evropi. Britanski Brexit je bil sicer sofisticirana in manj diskriminatorna verzija rasizma, saj Britancev niso motili “stari” priseljenci še iz časa britanske kolonialne nadvlade, pač pa vzhodnoevropski in muslimanski priseljenci. V ostalih EU državah, kjer so se na oblast povzpeli bolj ali manj skrajni desničarji (Madžarska, Poljska, Avstrija, Italija) je bela rasistična komponenta bistveno bolj izražena in je zlahka izkoristila dva zgodovinska momenta: (1) deset let trajajoče boleče okrevanje, v katerem so vlade potreben denar za sanacijo bank pobrale iz tekočih in bodočih socialnih programov in pokojnin, in (2) sirski imigrantski val. Tudi v Sloveniji, kjer stranka, ki je dobila največ glasov na zadnjih volitvah, ne popušča tempa pri igranju na to noto (z madžarskim denarjem).

Situacija danes smrdi na polovico 1930. let. Veliko javno nezadovoljstvo po dolgi krizi, ki so ga izkoristili populisti za svojo nacionalistično in rasisistično agendo, trgovinske vojne in povečevanje vojaških proračunov. Zamenjajte “jude” v parolah populistov z “imigranti” in niste več daleč od nacistične in fašistične propagande. Vprašanje je le, kdo bo prvi prijel za orožje.

Nevarnost eskalacije teh napetosti v obliki vojne ni več le imaginarna nevarnost, postaja realnost. Progresivne sile zato nikakor ne bi smele zaspati v podcenjevanju problema in pasivnosti. Potrebno se je aktivirati in se v prvi vrsti fokusirati na ekonomsko-socialno podstat problema, kajti tam je žarišče. Ljudem je treba povrniti dostojanstvo – tako da imajo stabilne in dobro plačane službe, splošen dostop do kvalitetnih zdravstvenih in šolskih storitev, ter dobro varnostno mrežo za tiste, ki jim spodleti. Ob tem pa to ne sme iti na škodo učinkovitega poslovnega okolja in podjetne vloge države pri spodbujanju razvoja novih tehnologij, usmerjanju razvoja k panogam prihodnosti in zagotavljanju sodobne infrastrukture.

Ne reči, da se tega ne da. Skandinavskim državam to dobro uspeva. Čeprav poberejo za 10% do 15% BDP več davkov kot mi. Tam, kjer ga mi ne znamo ali nočemo pobrati. Morda jim uspeva prav zato, ker te dodatno pobrane davke znajo usmeriti v višje javne izdatke za raziskave in razvoj, visoko šolstvo, zdravstvo, aktivno politiko zaposlovanja in za socialne programe.

One response

  1. Že dolgo časa se zdi, da v neoliberalnem kapitalizmu politika sploh ne igra kake pomembne vloge. Je samo še menedžiranje obstoječega, upravljanje malenkosti, pri zares pomembnih zadevah, kot npr. mednarodni trgovinski sporazumi, razni fiskalni pakti, multimilijardne dokapitalizacije na račun davkoplačevalcev, sesuvanje socialne države, množenje prekarnosti, pri vsem tem pa vlada skoraj popoln konsenz. In ljudem je logično prekipelo, hvala bogu, saj je bil že skrajni čas.

    To je svet v katerem je italijanska levo-sredinska Demokratska stranka sprejela zakon, ki delodajalcem omogoča najemanje prekercev brez vseh pravic. Pogostokrat trdimo, da desničarji volijo proti svojim ekonomskim interesom, no tudi levičarji so v to že dolgo časa preprosto prisiljeni. Desničarski Salvini je ta zakon razveljavil, zadnje čase pa tudi kaže sredinec Evropski komisiji pri vprašanju italijanskega proračuna. Jasno, da je to kljub vsej sovražnosti, ki jo zganja, za številne Italijane zelo privlačno. Podpora italijanski Demokratski stranki pa se je v 10 letih prepolovila iz 40 na okrog 19 odstotkov in se skoncentrirala okrog urbanih izobražencev. Zato pa je tako kot je.

%d bloggers like this: