6 responses

  1. Krize nedvomno še bodo, saj so eminentne kapitalizmu. To je najbolje opisal Piketty s svojo neenačbo r>g, kar pomeni, da dobički kapitala hitreje rastejo kot novo ustvarjena vrednost. Tako se vedno večje količine kapitala zbirajo v rokah vedno manjše skupine lastnikov kapitala, ti pa v svoji kratkovidnosti in pogoltnosti te dobičke raje spravljajo na varno v davčne oaze ali v špekulativne naložbe, pri katerih se kot najbolj dobičkonosne kažejo tiste, s katerimi kupujejo politike. To prinaša dolgoročno višek kapitala, ki ne najde protivrednosti v realnih dobrinah/uslugah, zato se občasno ta višek razvrednoti. Ali skozi inflacijo, ali z občasnimi borznimi/cenovnimi zlomi, včasih skozi vojne, ki so zgodovinsko najučinkovitejše uničevalke viškov kapitala.
    Če bi velike lastnike kapitala srečala pamet, bi namesto običajnega uničevanja viškov skozi katastrofe, raje prostovoljno spodbujali bodočo porabo, na primer z bolj širokogrudno politiko plač in z udeležbo delavcev pri dobičkih ali z večjim investiranjem v reševanje globalnih problemov, na primer segrevanje planeta ali zdravljenje raka. Ker pa sta si na žalost običajno denar in modrost v obratnem sorazmerju, lahko samo čakamo, ali jih bo prej udarila kriza, ali pa čudež v obliki spametovanja najbogatejših.
    Zaenkrat bolj kaže, da bo slej ko prej kakšna kriza.

    • Ups, lapsus – v prvi vrstici bi moralo pisati “imanentne” namesto “eminentne”. Njihova odsotnost bi bila kaj eminentnega.

  2. Priporočam branje (ali poslušanje):
    Fooled by Randomness in
    Black swan
    tega avtorja, v “mojem svetu” je zelo “must read” literatura
    se je pa človek ukrarjal s špekulacijo na opicijah

  3. Mislim, da ni dobro, če kapitalizem moralno kritiziramo. Kapitalisti enostavno nikoli ne bodo prišli “k pameti”. K njej so v bistvu že prišli in svojo dejavnost do potankosti organizirali tako, da jim prinaša profite. Tudi v njihovem svetu ni svobode, so zastopniki neusmiljene sistemske logike profitabilnosti in ne morejo biti drugačni, bolj “etični” od drugih kapitalistov s katerimi neprestano tekmujejo. To bi se takoj poznalo na dobičkih, zato do tega zlepa ne pride.

    Morda bodo kdaj bolj k pameti prišli vsakdanji ljudje in posledično politiki, a v tej dobi v kateri cveti populizem vse skupaj ni videti ravno obetavno.

    • Ko govorim, da bi lahko kapitaliste srečala pamet, ne mislim na moralno plat zgodbe, ampak na čisto racionalno. Po drugi svetovni vojni so ZDA z širokogrudnim Marshallovim planom pomagale Evropi, da se postavi na noge ne zaradi dobrote, ampak zato, da ne bi padla pod vpliv SZ. Ravno tako so ZDA podprle (pre)zgodnjo vključitev Kitajske v WTO (in tako omogočile njen pospešeni razvoj) zaradi želje, da tam prevlada kapitalizem nad komunizmom in ne zaradi nekega usmiljenja do lačnih Kitajcev. Sedaj sicer ugotavljajo, da jim to ni najbolje uspelo in da so jih kitajski komiji prinesli naokrog, zato je izbruhnila carinska vojna.
      Naslednja kriza, ki jo bo moral kapital rešiti, bo v Evropi, kjer populistična vlada v zadolženi Italiji odkrito zavrača veljavne scenarije kapitala oziroma EK, ki so spravili Grčijo na kolena (tudi nas skoraj). Italija je le prevelika za grški scenarij in njen bankrot bi pomenil veliko škodo za evropski kapital, predvsem francoske in v manjši meri nemške banke, ki imajo v portfelju kakih 400 mrd italijanskih obveznic, tako da je v interesu upnikov neka kompromisna rešitev. Ta bo izgledala kot en velik odpustek Italiji, vključno z njenimi socialnimi programi (UTD, penzije,..), v resnici pa bo šlo za reševanje kreditorjev, tako kot pri Grčiji. Me prav zanima, kako bodo to izpeljali in koliko bomo morali k temu prispevati tudi mi..

      • Mislim, da Američanov takoimenovani kitajski komiji niso nič nategnili. To je Trumpova propaganda, Trump je desničarski populist, ki je na oblasti v času zgodovinsko rekordne neenakosti, ki jo njegova politika še veča. Jasno, da ne bo rekel, da Američane noč in dan izkoriščajo njihove korporacije in da tudi v politiki vodijo skoraj vse kar se voditi da. Namesto tega notranji razredni boj usmerja v zunanje psevdo sovražnike, da s tem zaščiti financerje in usmerjevalce Republikanske stranke.

        To, da država, ki ima mislim da sedmi najvišji BDP na prebivalca na svetu, ne zna reševati svojih notranjih težav in zato krivi ves preostali svet, je preprosto obsceno in noro. Ampak na to disfunkcionalno raven so s populizmom padli.

%d bloggers like this: