Priložnosti za dogovore o plačah javnega sektorja (2)

Bine Kordež

V uvodnem tekstu sem predstavil osnovne ugotovitve glede gibanja zaposlenih in plač v javnem sektorju. Na osnovi analize sem tudi ocenil, kakšne možnosti imajo pogajalske skupine vlade in sindikatov, ko se pogajajo o plačah javnega sektorja za naslednji dve leti. V tem prvem tekstu so izpostavljeni samo osnovni poudarki, v dodatnih člankih pa poskušam podrobneje predstaviti ter argumentirati posamezne ugotovitve.

V prvem nadaljevanju je nekaj definicij, kar javni sektor sploh zajema, iskal pa sem tudi odgovor ali je število zaposlenih v javnem sektorju primerljivo z razmerami v evropskih državah.

Kaj zajema javni sektor

Na začetku je dobro razčistiti, kaj javni sektor sploh zajema. Večina ljudi namreč kot javni sektor razume predvsem tistega birokrata na občini, ki nam greni življenje v kakšnem postopku in itak nič ne dela. Pa še preveč jih je! Seveda javni sektor, kot ta izraz običajno uporabljamo, predstavlja precej širši nabor zaposlenih. Po zadnjih podatkih (julij 2018) je v tem segmentu v Sloveniji zaposlenih 178 tisoč ljudi, ki delajo večinoma v treh dejavnostih, v izobraževanju (65 tisoč), v zdravstvu in socialnem varstvu (55 tisoč) ter  v javni upravi in obrambi (47 tisoč), nekaj tisoč pa se jih uvršča še v druge dejavnosti.

Dejavnost izobraževanja zajema vse stopnje od vrtca do univerz, vključno z glasbenimi šolami (1.570 zaposlenih), CŠOD in podobno. Zdravstvo in sociala obsega bolnišnice, zdravstvene domove in tudi centre za usposabljanje, za socialno delo, za zaposlovanje, domove za starejše (7.800), do skladov ZZZS in ZPIZ. V javni upravi kot najbolj tipičnemu sektorju države pa imamo 16.000 predstavnikov organov reda in miru (policija, vojska,  gasilci), 5.120 jih je skupaj na pravosodju, 26 tisoč pa je ostalih, civilno zaposlenih od upravnih organov, zaposlenih na občinah, ministrstvih, agencijah, inšpektoratih ter podobno, vključno s skoraj 5.000 na FURS-u. Omenim naj še 7.000 zaposlenih v kulturnih inštitucijah (2.200 jih zaposluje RTV) ter 2.800 v raziskovalnih inštitutih.

Ko torej govorimo o javnem sektorju, moramo imeti pred očmi ves ta nabor zaposlenih. Seveda niso vsi našteti predmet plačnih pogajanj, a njihove plače se vštevajo v maso plač javnega sektorja kot enega večjih izdatkov države oz. blagajn javnega financiranja. V javni sektor se namreč uvrščajo vse enote države in zavodi, ki prejemajo več kot polovico prihodkov iz državnih blagajn, državnih virov. V kolikor pa pridobivajo več kot polovico sredstev na tržni osnovi, potem te pravne osebe oz. tamkaj zaposlene ne uvrščamo med ožji javni sektor (javni sektor – država).

Ta natančna definicija se mogoče zdi nepotrebna, a javni sektor po enotni klasifikaciji dejavnosti zajema tudi javne družbe, torej družbe v pretežno državni lasti. V teh družbah je zaposlenih kar 67 tisoč ljudi (podatek iz julija 2018) in sicer v elektrogospodarstvu, na DARS-u, pošti, železnicah… do centralne banke. In če pogledate mesečne statistične podatke o povprečni plači v javnem in zasebnem sektorju, javni sektor zajema tudi vse omenjene zaposlene v državnih podjetjih. Le-ti imajo seveda višje plače in statistični podatek pokaže 1.937 evrov povprečne julijske bruto plače za celotni javni sektor, brez družb v državni lasti pa “le” 1.853 evre. Tudi rast plač je bila v celotnem javnem sektorju v zadnjih desetih letih 20% (v zasebnem 21%), v ožjem javnem sektorju (kot ga večina razume) pa nižja, le 15%.

V nadaljevanju torej obravnavam gibanje zaposlenih in plač v ožjem javnem sektorju, brez javnih družb, čeprav se v javnosti na osnovi statističnih podatkov in definicij večkrat pojavi skupni podatek.

Povprečno število zaposlenih v ožjem javnem sektorju je bilo torej letošnjega julija 178 tisoč, lani povprečno 175 tisoč po številu oz. 169 tisoč preračunano iz opravljenih ur oz. po statistiki vseh zaposlenih. Število zaposlenih se spremlja po različnih evidencah, kar vodi tudi do manjših razlik. Te načeloma sicer ne bi smele biti pomembne, a natančnejši vpogled pokaže določena odstopanja, ki jih je težje razložiti.

Javni sektor glede na vse zaposlene v Sloveniji

Poglejmo najprej kaj pomeni teh 169 tisoč zaposlenih v javnem sektorju (ali 28 tisoč v javni upravi brez varnostnih organov) glede na celotno zaposlenost v državi. Od skupaj 2.063 tisoč prebivalcev Slovenije (vsi podatki pomenijo povprečje za lani), jih je bilo 309 tisoč mlajših od 15 let, od ostalih “delovno sposobnih” pa 730 tisoč neaktivnih (tistih, ki ne morejo ali ne želijo delati, predvsem upokojenci). Če odštejemo še 67 tisoč brezposelnih, dobimo 960 tisoč delovno aktivnih oz. zaposlenih v različnih oblikah in sektorjih in med njimi je tudi omenjenih 169 tisoč (18 %) v javnem sektorju. Je to veliko ali malo, preveč ali premalo?

Splošno mnenje je seveda dokaj nenaklonjeno takšnemu številu in praviloma ga ocenjuje za previsoko. A za neko realno oceno se je najbrž smiselno ozreti naokoli, koliko je zaposlenih v teh dejavnostih v drugih državah Evropske Unije. Verjetno je ta primerjava še najboljši pokazatelj, saj so to države s podobno družbeno ureditvijo. Uporabil sem podatke Evropskega statističnega urada (EUROSTAT) o skupnem številu zaposlenih v omenjenih treh dejavnostih (javna uprava, šolstvo, zdravstvo)[1]. Glede na povprečje EU ima Slovenija v dejavnostih javnega sektorja zaposlenih manjše število ljudi tako glede na število prebivalcev kot glede na vse zaposlene in hitra ocena bi bila, da število javnih uslužbencev v Sloveniji ni pretirano.

Vendar pa podatki po državah kažejo precejšnje razlike. Značilno je, da imajo države na višji stopnji razvitosti (z višjim BDP na prebivalca) tudi večji delež zaposlenih v teh dejavnostih. Zaradi tega moramo število zaposlenih v javnem sektorju pogledati v odvisnosti od razvitosti države, če želimo narediti realno oceno.

Na spodnjem grafikonu so prikazani podatki o deležih za posamezno državo v odvisnosti od višine BDP na prebivalca (spodnja os). Zgornje točke predstavljajo delež zaposlenih v javnem sektorju med vsemi zaposlenimi, spodnje točke pa delež glede na celotno prebivalstvo. Lepo se vidi, kako se z rastjo BDP povečuje tudi delež zaposlenih v navedenih dejavnostih (naraščajoča trendna črta).[2] V najbolj razvitih skandinavskih državah je v šolstvu, zdravstvu in upravi zaposlenih kar tretjina vseh delovno aktivnih prebivalcev, v vzhodnih državah pa le okoli 20 %. Deleži za Slovenijo so označeni z rdečo točko in so ravno okoli trendne črte. To pomeni, da imamo v teh dejavnostih zaposlenih približno primerljivo število ljudi glede na stopnjo razvitosti države.

Javni sektor-Picture1

Seveda je to samo nek statističen podatek in rezultat preračuna, a vseeno pokaže, da število zaposlenih v javnem sektorju v Sloveniji ne odstopa od nekih evropskih norm. Lahko sicer še vedno razpravljamo, v katerem uradu je preveč zaposlenih in kje je njihovo delo neučinkovito (vsekakor je ta problem v javnem sektorju močneje prisoten), a dosežena stopnja razvoja države Slovenije takšno število približno opravičuje in vsekakor nismo neka izjema (ne glede na majhnost države, s čemer se pogosto opravičuje večje število zaposlenih v javnem sektorju, čeprav podatki tega ne potrjujejo).

____________

* Opombe:

[1] Podatki o številu zaposlenih po dejavnostih po Eurostatu izhajajo iz raziskave Aktivno in neaktivno prebivalstvo, kjer je zajemanje precej širše kot v ostalih statistikah, a enotno za vse države, tako da so podatki primerljivi.

[2] Dokaj visok je tudi determinacijski koeficient (R2), saj kar dve tretjini odstotnega deleža zaposlenih v dejavnostih javnega sektorja lahko pojasnimo z višino BDP.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: