Fukuyama: Od konca zgodovine v liberalni demokraciji do povratka “komunizma”

Francis Fukuyama je naredil svoj kontroverzni vstop v svetovno areno s “Koncem zgodovine” (1992). Liberalno demokracijo kot politični sistem je označil kot ultimativni konec razvoja ideologije človeštva. Resnici na ljubo je na koncu knjige opozoril na nevarnosti, ki prežijo na demokracijo. In realizaciji teh nevarnosti je posvetil svojo zadnjo knjigo “Identity: The Demand for Dignity and the Politics of Resentment“. Opozarja, da liberalna demokracija, čeprav naj bi zagotavljala mir in blaginjo (slednje je vsled porasta neenakosti in stagnacije oziroma zaostajanja plač spodnje polovice prebivalstva “demokratičnih” držav sicer vprašljivo), pušča praznino v ljudeh, ideološka praznina jih pušča brez višjega smisla, in zato jim vključevanje v “identitetne skupine”, ki so predvsem nacionalistično in rasistično obarvane, daje izgubljeni občutek pripadnosti skupnosti. Ideologije torej ni mogoče odmisliti ali ukiniti, pač pa je vprašanje, katera je najmanj destruktivna oziroma najbolj pozitivno kohezivna.

In naprej, Fukuyama danes priznava, da je Thatcher-Reaganovska revolucija z vero v koristi od samoregulativnih trgov naredila katastrofalno škodo in da je povratek v “komunizem” danes ne samo mogoč, ampak nujen. Pri tem je seveda treba paziti na terminologijo. Fukuyama seveda ne verjame, da lahko nacionalizacija lastnine produkcijskih sredstev deluje, pač pa da so potrebne redistributivne (davčne in socialne) politike, ki bi zmanjšale nastale razlike v porazdelitvi dohodkov in premoženja. Seveda slednje nima nič s komunizmom, pač pa s klasično socialno demokracijo zahodno- in severno-evropskih držav.

Zanimivo pa je, da Fukuyama sistemskega rivala ne vidi v “socializmu” (najbrž misli socialno demokracijo) pač v kitajskem državnem kapitalizmu, ki je zaenkrat videti odporen na krizo. Po mojem mnenju pozablja na enormen porast  neenakosti na Kitajskem po liberalizaciji, korupcijo in balone ter potlačene individualne pravice, kar bo vse nekoč preivedlo do izbruha in zahtevalo ponovno revizijo stališč Fukuyame.

Kljub temu pa Fukuyama svari pred stališčem, da je konec zgodovine v “neliberalni demokraciji”. Morda bo v naslednji knjigi “Konec zgodovine 2” konec razvoja ideologije človeštva vseeno našel v socialni, namesto v liberalni demokraciji. Vsekakor pa bo moral tudi tej dati več “vsebine”. Zgolj blaginja, brez ideologije kot družbenega veziva, ne zagotavlja dolgoročne stabilnosti.

Spodaj je nekaj odstavkov iz zanimivega pogovora s Fukuyamo v New Statesmanu.

Fukuyama, who studied political philosophy under Allan Bloom, the author of The Closing of the American Mind, at Cornell University, initially identified with the neoconservative movement: he was mentored by Paul Wolfowitz while a government official during the Reagan-Bush years. But by late 2003, Fukuyama had recanted his support for the Iraq war, which he now regards as a defining error alongside financial deregulation and the euro’s inept creation. “These are all elite-driven policies that turned out to be pretty disastrous, there’s some reason for ordinary people to be upset.”

The End of History was a rebuke to Marxists who regarded communism as humanity’s final ideological stage. How, I asked Fukuyama, did he view the resurgence of the socialist left in the UK and the US? “It all depends on what you mean by socialism. Ownership of the means of production – except in areas where it’s clearly called for, like public utilities – I don’t think that’s going to work.

“If you mean redistributive programmes that try to redress this big imbalance in both incomes and wealth that has emerged then, yes, I think not only can it come back, it ought to come back. This extended period, which started with Reagan and Thatcher, in which a certain set of ideas about the benefits of unregulated markets took hold, in many ways it’s had a disastrous effect.”

He added, to my surprise: “At this juncture, it seems to me that certain things Karl Marx said are turning out to be true. He talked about the crisis of overproduction… that workers would be impoverished and there would be insufficient demand.”  Yet the only plausible systemic rival to liberal democracy, Fukuyama said, was not socialism but China’s state capitalist model. “The Chinese are arguing openly that it is a superior one because they can guarantee stability and economic growth over the long run in a way that democracy can’t… if in another 30 years, they’re bigger than the US, Chinese people are richer and the country is still holding together, I would say they’ve got a real argument.” But he cautioned that “the real test of the regime” would be how it fared in an economic crisis.

For all this, Fukuyama warned liberals not to overcorrect and assume that illiberal democracy is the new end of history. “I think people should calm down a little bit.”

Vir: New Statesman

2 responses

  1. Začetek konca liberalne demokracije se je začel s koncem komunizma (socializma). Zakaj? ker je s propadom Sovjetske zveze odpadel korektiv, ki je brzdal najbolj ekstremne značilnosti kapitalizma. Ta je potem v svoji neoliberalni ali neokonservativni inačici povsem podivjal.

    Kje se to predvsem kaže? V nebrzdanem utajevanju davkov multinacionalnih korporacij. Ni tak problem Kitajska, problem je , da multinacionalke in bogati krogi na zahodu ne plačujejo davkov (pozabi na davčne stopnje, poglejte raje koliko efektivno se plačuje). S tem se ruši razvojna socialna in kulturna vloga držav s tem pa tudi superstruktura in infrastruktura držav “demokratičnega zahoda). In tudi zaradi tega so davčne stopnje večje kot bi bile lahko.

  2. Ja, to iz prvega odstavka je znana teza Milanovića. Dokler je bil zunaj močan rivalski model, so v zahodnih državah brzdali kapitalizem oziroma kapitalske elite, da ne pride do notranjih revolucij zaradi nezadovoljstva množic. Kasneje to več ni bilo potrebno, pa še razširili so ta model nebrzdanega kapitalizma na bivše socialistične države.

    Danes ni alternative, ki bi predstavljala realno nevarnost za spremembno zahodnega modela, Kitajska to pač ni. Dokler ne pride do porasta nezadovoljstva, kanaliziranega skozi socialnodemokratske stranke, ne bo sprememb. Bojim pa se, da pot v znosnejši kapitalizem socialnodemokratskega tipa ne bo šel premočrtno, pač pa po enaki poti kot v 1930-ih letih: populizem –> fašizem –> vojna.

%d bloggers like this: