Kakšne plače si lahko privoščimo?

Drago Babič

Po petih letih rasti (in pri dokaj obetavnih nekaj letih pred nami), smo končno dosegli nivo razvoja, ko imamo na razpolago viške denarja in lahko razpravljamo, v kaj jih bomo usmerjali. Pred dobrim letom sem tako situacijo napovedal (Delo, članek »Kaj naj Slovenija v viški denarja?«, objavljen 9.8.2017) in opozoril, da to zahteva drugačno strategijo ekonomskega vodenja države, kot smo je bili vajeni. V aktualnih razpravah pa ni videti kakšnega globokega intelektualnega zasuka od dosedanjih praks, vsak vleče po svoje, brez nekega skupnega premisleka.

Finančni konservativci na čelu s fiskalnim svetom in ob podpori Evropske komisije, svetujejo zadržanje zapravljanja v proračunu in pospešeno odplačevanje državnega dolga, čemur naj bi namenili naslednje leto 0,65% BDP, nadaljevanje privatizacij državnega premoženja in še večje odpiranje gospodarstva tujim investitorjem. Del desnega političnega pola in podjetniki zagovarjajo podobno politiko ob dodatni razbremenitvi podjetij z davki (ali vsaj ob zadržanju dosedanjih davčnih stopenj in rešitev), kar pa je rešljivo le s krčenjem oziroma omejitvijo ostalih proračunskih izdatkov. Obljubljajo pa, da bodo dobičke pospešeno vlagali v razvoj svojih podjetij (česar do sedaj niso počeli prav prepričljivo). Skratka, ponavljajo klasični neoliberalni scenarij, kakor da je ta prinesel svetu in nam kakšne velike koristi. Obratno, naredil je veliko škode, najmanj zadnjo finančno krizo in enormno povečanje neenakosti.

Levi politični pol na čelu z Levico pravi, da je končno čas, da imajo tudi navadni ljudje kaj od gospodarske rasti in predlagajo dvig plač in javne porabe, predvsem na področju zdravstva, pokojnin, šolstva in raziskav, kar pa bo možno le ob ustreznem dvigu davkov. Temu se pridružuje javni sektor, ki zahteva zase bistveno večji kos pogače in že grozi s stavkami, tudi upokojenci zahtevajo svoje, prebujati so se začeli celo sindikati iz gospodarstva (SKEI). Vse te zahtevke, na čelu s koalicijsko pogodbo, pa ne spremljajo izračuni, kaj to pomeni za javne finance in konkurenčnost naših podjetij.

Raznorazni populisti z desne in leve predlagajo nižanje davkov, kar naj bi koristilo vsem (znižanje stopenj DDV) pa tudi najbogatejšim preko ukinitve najvišjega dohodninskega razreda. Vendar bi te rešitve zmanjšale davčne prilive in ogrozile pospešeno odplačevanje državnega dolga ter druge izboljšave na socialnem področju, predvsem pri zdravstvu in pokojninah. Take predloge se da uresničiti le s povečevanjem zadolževanja, kot v Italiji predlaga nova populistična vlada z novim proračunom.

Skratka, tipična slovenska kakofonija interesov, v kateri običajno zmagujejo najglasnejši in ne najbolj pametni. V bližnji preteklosti smo v podobnih situacijah sprejemali napačne, predvsem populistične rešitve, ki so nas stale eno izgubljeno desetletje, zato tega ne smemo še enkrat ponoviti.

Spomnimo se teh napak:

  • ob sprejetju v evrsko skupino smo dobili olajšan pristop do financiranja iz tujine in smo se ob pretiranem vladnem vzpodbujanju potrošnje, ko je podobno kot danes, prevladovala gospodarska konjuktura, prekomerno zadolžili, kar je ob finančni krizi in zahtevah po pospešenem vračanju teh kreditov povzročilo verižne stečaje podjetij in posledično kolaps bančnega sistema,
  • po izbruhu finančne krize nismo bili s stanju zajeziti javne porabe, obratno, smo jo izdatno povečali, s sanacijo gospodarstva se vlada ni bila v stanju spoprijeti, celo Grčiji smo širokogrudno posojali denar za odplačilo njihovih dolgov,
  • po padcu gospodarskih aktivnosti in zaostrovanju likvidnosti v bančnem sistemu smo namesto fiskalnega vzpodbujanja gospodarstva z ZUJFom še dodatno zaostrili varčevanje in tako dodatno zmanjševali gospodarsko aktivnost,
  • vse te napake so nas pripeljale do zloglasne bančne sanacije leta 2013, v kateri so nas zviti mednarodni finančni plenilci ob pomoči domačih »pomagačev« dodobra obrali.

Če smo se kaj naučili iz teh napak, je to, da ne smemo:

  • v konjukturi, ki še traja, pretirano spodbujati porabe, kar bi počeli z zniževanjem davkov in nesorazmernim povečevanjem plač nad rastjo produktivnosti. To bi nas pripeljalo v povečevanje zadolževanja (kar se pri podjetjih že dogaja, vendar zaenkrat v obvladljivem obsegu). Kako se je to končalo pred desetimi leti, dobro vemo.
  • nasedati tujim plenilcem (in njihovim pomagačem), ki si želijo (spet) odrezati svoj kos naše pogače. Ti zagovarjajo hitro privatizacijo/prodajo državnega premoženja tujcem (kakor izgleda, nam bodo pri državnih bankah spet pobrali smetano) in sploh čim manjšo vlogo države v ekonomiji, tako da lahko svoje interese čim lažje uveljavljajo.
  • verjeti podjetnikom, da bodo oni rešili vse naše probleme, le davke naj jim znižamo. Ta model razvoja je veljal od leta 2006, pa vidimo, kam nas je pripeljal – v desetih letih smo dodatno zaostali za povprečjem evropske Unije, pri produktivnosti za 2,5%, pri BDP po kupni moči za 5%. Podjetja so v zadnjih osmih letih bistveno povečala dobičke, ki pa jih niso vlagala v razvoj. Leta 2010 so imela vsa slovenska podjetja skupaj še neto čisto izgubo 260 milijonov, lani neto čisti dobiček 3,6 milijarde, investicije podjetij pa so porasle precej manj in niso presegle amortizacije.

Babic_place1

Opomba: neto čisti dobiček podjetij predstavlja seštevek čistih dobičkov po plačanih davkih vseh podjetij minus čiste izgube vseh podjetij minus odloženi davki. Osnova za izračun so podatki iz leta 2011, saj so leto prej vsa slovenska podjetja skupaj ustvarila neto izgubo.

Vir: Ajpes, SURS

Kaj torej storiti?

Dokler traja konjuktura, je treba ustvariti rezervo za pozneje. Tako pri reševanju akutnih problemov zdravstva in pokojninskega sistema, kot tudi z vlaganji v prihodnost, to je s povečanimi vlaganji v razvoj in raziskave, državno infrastrukturo in v Demografski sklad. V tem času se lahko tudi dvignejo davki na kapital, predvsem podjetjem, saj sama v razvoj premalo vlagajo. Ko se bo konjuktura prevesila v zastoj, pa se lahko z zniževanjem DDV ohranja domača potrošnja, z zniževanjem davkov podjetjem pa olajša njihovo prilagajanje na manjše povpraševanje. Odplačevanje kreditov države že sedaj ni problematično, letos bomo ustvarili v proračunu za 1,5 % BDP viška, če le ne bomo vsega zapravili s popuščanjem pretiranim zahtevam sindikatov javnega sektorja. Če uporabimo likvidnostno rezervo proračuna, ki je namenjena prav temu, lahko v naslednjih dveh letih znižamo zadolženost države pod Maastrichtski kriterij 60% BDP in se tako znebimo nadležnih skrbnikov iz tujine.

Vlada, to je Ministrstvo za finance, naj čimprej, še pred pogajanji s sindikati javnega sektorja, pripravi izračun kaj koalicijska pogodba prinaša pri povečanju davščin in povečanju izdatkov proračuna. Skratka, pripravi nova proračuna za naslednji dve leti. Tako se bo razkadila sedanja megla okrog tega, v kateri vsi potencialno prizadeti na pamet tulijo v svoje rogove in z dvigovanjem temperature in vzpodbujanjem strasti vnašajo razdor v družbo. Če teh strasti vlada z odločno potezo oziroma informacijo ni sposobna presekati, jo bo negativni val čustev kmalu odnesel, tako kot se je zgodilo predhodnim vladam Pahorja, Janše in Cerarja.

Kaj pa plače, boste vprašali ?

Te lahko rastejo v skladu z rastjo produktivnosti. Po podatkih Eurostata je produktivnost na zaposlenega v zadnjih osmih letih (2010 – 2017) realno porasla za 4.8% bolj kot realni strošek dela na zaposlenega. In največ za toliko (vključno z letošnjo že doseženo rastjo) se lahko letos poveča povprečna plača oziroma strošek na delavca. Koliko od tega naj gre zaposlenim v gospodarstvu in koliko tistim v javnem sektorju, naj se v okviru ekonomsko socialnega sveta člani – delodajalci, sindikati in vlada čimprej dogovorijo in nam tako privarčujejo napovedano burno stavkovno jesen.

Če so kaj takega sploh še sposobni izpeljati.

%d bloggers like this: