Stanko Štrajn

V preteklem tednu, ko so mediji objavili vest, da je kriminalistična policija vložila kazensko ovadbo zoper štiri osumljene osebe zaradi zlorabe položaja v postopku javnega naročanja za oddajo naročila izdelave makete drugega tira Divača – Koper, je minister Jure Leben večkrat javno izjavil, da je pogodba o naročilu izdelave makete med Direkcijo za infrastrukturo in podjetjem ART REBEL 9 vizualne komunikacije d.o.o. razveljavljena in da proračun Republike Slovenije izvajalcu naročila ni plačal pogodbeno določenega zneska v višini 133.590,00 evrov.

Kar trdi minister Jure Leben, ni res, pač pa je res naslednje:

ni res, da bi bila pogodba o naročilu izdelave makete Drugega tira Divača – Koper razveljavljena, saj je razveljavitev pogodbe možna če jo razvežeta pogodbeni stranki sporazumno, ali če pogodbo razveljavi ali razglasi za nično sodišče v pravdnem postopku, če so za to izpolnjeni pogoji.

Nadaljujte z branjem→

Nerdy, vendar zelo zanimivo.

Washington Post (WaPo), ki je v lasti Jeffa Bezosa, ustanovitelja in glavnega lastnika Amazona, je pravkar objavil analizo, koliko davkov plačuje Amazon v ZDA (to je nekaj podobnega, kot če bi Delo objavilo analizo plačevanja davkov Kolektorja, Dnevnik pa podobno analizo za DZS). No, analiza kaže, da je v obdobju 2009-2018, Amazon zabeležil uradno 26.5 milijard $ dobička, na to pa plačal 791 mio $ davka. Efektivna stopnja davka od dobička je bila tako le 3% ob uradni stopnji 35% (od lani ta znaša 21%).

No, Amazon je začel z resnejšimi dobički šele v zadnjih treh letih. In glej no glej, v zadnjih dveh letih je Bezosu uspelo s kombinacijo davčnih olajšav in davčnih kreditov plačati “negativni davek” od dobička. Lani je denimo prikazal za 11.2 milijard $ dobička, od države pa dobil za 129 mio $ davčnega povračila. 1 milijardo $ pri plačilu davka je Amazon privarčeval zgolj zaradi ugodne davčne obravnave izplačila delniških opcij lastnikom (se pravi, lastniki so del izplačanih dividend dobili v obliki pravice na ugodnejši nakup delnic Amazona po znižani ceni).

Nadaljujte z branjem→

• Economics After Neoliberalism – Naidu, Rodrik, Zucman
• How Can We Tax Footloose Multinationals? – Joseph E. Stiglitz
• Your data is worth billions. Can Newsom make tech giants like Facebook and Google pay up? – The Fresno Bee
• Fiscal and Welfare Costs in a Time of Low Interest Rates – Olivier Blanchard
• Do tax increases always contract economies? – Brookings
• How Much Does Heterodoxy Help Progressives? (Wonkish) – Paul Krugman
• Inflation: Stress-Testing the Phillips Curve – FRBSF
• Donald and the Deflationists – Paul Krugman
• Economics for Inclusive Prosperity (EfIP) – Dani Rodrik
• Democrats, Debt and Double Standards – Paul Krugman
• What’s Wrong With Functional Finance? (Wonkish) – Paul Krugman
• Trends in Hispanic Labor Force Participation – Federal Reserve Bank of Atlanta
• How do firms grow as they age? – Bank Underground
• On the built-in instability of cryptocurrencies – VoxEU
• Why Regulators Are Unprepared for the Next Financial Crisis – Tim Taylor

Pred petimi leti je Mednarodni konzorcij raziskovalnih novinarjev (ICIJ) objavil t.i. Lux Leaks preiskavo, ki je razkrila, kako se je preko 300 globalnih podjetij s posebnim sporazumom z vlado Luksemburga dogovorilo, da bodo prek Luksemburga utajevala davke. Davek od dobička, ki bi ga morala plačevati v ostalih članicah EU, so v Luksemburgu po dogovoru z Junckerjevo vlado plačevala v simboličnem znesku.

Od objave Lux Leaks se ni zgodilo nič. Margrethe Vestager, komisarka za konkurenčnost v Evropski komisiji, ki je bila tako odločna in neomajna v zahtevah, da mora Slovenija razprodati banke, ki so dobile državno pomoč, je zavrnila takojšen začetek postopka proti Luksemburgu zaradi kršenja pravil (davčne) konkurence. Njen “šef”, predsednik Komisije, je bil in je še vedno seveda Jean-Claude Juncker, ki je bil v vlogi predsednika vlade Luksemburga pokrovitelj teh sporazumov.

No, ni čisto res, da se po objavi Lux Leaks ni zgodilo nič. Obtožen in obsojen je bil “žvižgač” Antoine Deltour, uslužbenec svetovalne hiše PwC, ki je fotokopiral dokumente svojega podjetja, ki je sodelovalo v teh rabotah, in jih posredoval novinarjem. Po 2-letni pravni bitki je prizivno sodišče v Luksemburgu Deltoura oprostilo obtožb.

To je pač evropska elita, s katero imamo opravka.

Nadaljujte z branjem→

Ta nastop zgodovinarja Rutgerja Bregmana, ki je prišel na panel v Davosu na povabilo milijarderjev, vrnil pa jim je z napadom na bogataše, ki se izogibajo plačilu davkov, je takoj postal viralen. Njegovo sporočilo je bilo zelo preprosto: bogataši, nehajte se hecati z bedasto filantropijo, začnite plačevati pošten delež davkov.

Nadaljujte z branjem→

Eh, ne vprašajte. Valentinovo, jebiga.

Stanko Štrajn

Pred enajstimi meseci je takratni predsednik Vlade Miro Cerar na dan razglasitve svojega odstopa še zelo odločno napovedal, da bodo za škandal zaradi makete drugega tira Divača – Koper odgovarjali odgovorni funkcionarji, ki so  razmetavali proračunski denar in za nič vredno maketo nameravali plačati 133.000 evrov brez DDV. Mislim, da je nadvse moralni bivši predsednik Vlade imel v mislih, da bo potrebno kaznovati kozle in je šele naknadno doumel, da stvar ni tako preprosta, ker bi bilo potrebno pravzaprav preganjati pastirje. Ko je to predsednik vlade doumel, je nekako afera, imenovana Maketa, počasi zbledela in je oblast s pomočjo hlapčevskih medijev poskrbela, da je Maketa nekako utonila v pozabo.

Toda 12.2.2019 je afera Maketa zopet prišla s vso silovitostjo na plan, saj je javna TV v TV Dnevniku in v Odmevih obelodanila informacijo, da kriminalistična policija preiskuje sum kaznivega dejanja zlorabe pooblastil zoper osumljeno četverico storilcev. Čas bo pokazal, ali kriminalistična  preiskava obravnava pastirje, ali grešne kozle.

Nadaljujte z branjem→

Izjave italijanskih državnih predstavnikov in celo predsednika evropskega parlamenta italijanske narodnosti, ki želijo revidirati zgodovino, so samo izraz internacionalizacije vzpona italijanskega nacionalizma. Zgodba je dokaj podobna tisti iz začetka 1930-ih let, ko so po vzponu (fašističnega in nacističnega) populizma najvišji predstavniki Italije in Nemčije svoj gnev prenesli navzven – na manjšine in sosednje države. Toda, kar je zaraes zanimivo v tej zgodbi in česar se nihče niti ne trudi razumeti in na kar jaz opozarjam že nekaj let, je to, da imata tedanji (fašistični in nacistični) populizem povsem enake korenine kot sedanji populizem v Italiji in drugod po periferiji Evrope.

Obema je skupen izvor, to je povečano socialno nezadovoljstvo zaradi dolgo trajajoče ekonomske mizerije. Obema je skupna dolgotrajna gospodarska depresija, povečana brezposelnost in. nesposobnost vlad, da gospodarstvo potegne iz krize in ljudem zagotovi službe in eksistenco. V takih razmerah zaradi povečanega socialnega nezadovoljstva na površje priplavajo lažni mesije, populisti, ki vzroke in krivce iščejo zunaj in ki ponujajo preproste rešitve. Lastno nacijo postavijo v vlogo žrtve (manjšin, imigrantov, drugih držav, nepravičnih mednarodnih pravil itd.) ter na tem izgradijo lasten uspeh, ki ga nato vzdržujejo s povečano tendenco agresije navzven.

Nadaljujte z branjem→

Torslov, Wier in Zucman (TWR) imajo objavljeno novo verzijo raziskave o tem, kako multinacionalke globalno premikajo dobičke v davčne oaze, da bi se izognile plačilu davka. Ta verzija raziskave ob Orbis bazi podatkov (bilančni in finančni podatki o podjetjih) temelji tudi na statistiku Eurostata o trgovini podružnic multinacionalk (Foreign Affiliates Trade Statistics, FATS). TWR razkrivajo, da multinacionalke letno skrijejo za več kot 600 milijard dolarjev dobičkov (40% vseh globalnih dobičkov), tako da jih z različnimi metodami premikajo med državami.

No, če pogledamo, kako dobičkonosne so multinacionalke (koliko dobičkov prikažejo), pridemo do zanimive slike, da so multinacionalke bistveno manj dobičkonosne kot domača podjetja (podobno kažejo tudi slovenski AJPES podatki, da podjetja v tuji lasti plačujejo manj ali nič davka na dobiček):

Vir: Torslov, Wier in Zucman (2018)

Nadaljujte z branjem→