Vzpon fašističnega populizma in kako se je Japonska kljub skoraj ničelni rasti izognila populizmu

Izjave italijanskih državnih predstavnikov in celo predsednika evropskega parlamenta italijanske narodnosti, ki želijo revidirati zgodovino, so samo izraz internacionalizacije vzpona italijanskega nacionalizma. Zgodba je dokaj podobna tisti iz začetka 1930-ih let, ko so po vzponu (fašističnega in nacističnega) populizma najvišji predstavniki Italije in Nemčije svoj gnev prenesli navzven – na manjšine in sosednje države. Toda, kar je zaraes zanimivo v tej zgodbi in česar se nihče niti ne trudi razumeti in na kar jaz opozarjam že nekaj let, je to, da imata tedanji (fašistični in nacistični) populizem povsem enake korenine kot sedanji populizem v Italiji in drugod po periferiji Evrope.

Obema je skupen izvor, to je povečano socialno nezadovoljstvo zaradi dolgo trajajoče ekonomske mizerije. Obema je skupna dolgotrajna gospodarska depresija, povečana brezposelnost in. nesposobnost vlad, da gospodarstvo potegne iz krize in ljudem zagotovi službe in eksistenco. V takih razmerah zaradi povečanega socialnega nezadovoljstva na površje priplavajo lažni mesije, populisti, ki vzroke in krivce iščejo zunaj in ki ponujajo preproste rešitve. Lastno nacijo postavijo v vlogo žrtve (manjšin, imigrantov, drugih držav, nepravičnih mednarodnih pravil itd.) ter na tem izgradijo lasten uspeh, ki ga nato vzdržujejo s povečano tendenco agresije navzven.

Problem današnje Italije je, da se v času, ko je uvedla evro, ni premaknila nikamor, njen BDP je realno na ravni kot leta 1999. Problem Italije je, da ker nima samostojne valute, ne more z devalvacijami umetno povečevati svoje konkurenčnosti, kot je to počela 4 desetletja pred evrom, in s tem spodbujati izvoza in rasti. Problem Italije je še večji, ker se mora zaradi evra držati pravil Pakta o stabilnosti in rasti in njegove zaostrene verzije Fiskalnega pakta, ki ji onemogočata uporabo ekspanzivne fiskalne politike, s katero bi lahko spodbudila gospodarsko rast. Problem Italije, ker jo članstvo v evru že celo zadnje desetletje sili v politiko varčevanja. In če ljudem v državi, ki se zaradi omenjenih razlogov 10 let ni mogla izviti iz globoke krize, vzamete vero v prihodnost, dobite socialno nezadovoljstvo, ki po določeni točki eksplodira in dobite Salvinija in DiMaija na oblasti. Brez italijanskega članstva v evru in neumnih, dogmatskih evrokratskih politik po letu 2008, populističnih nacionalistov Salvinija in DiMaija sploh ne bi bilo.

Problem Italije danes nista per se Salvini in DiMaio, pač pa italijansko članstvo v evro klubu in neumna rigidna pravila, ki Italijo silijo v varčevanje, ko bi morala najbolj trošiti, in ji tako preprečujejo spodbujanje gospodarske rasti, ustvarjanje delovnih mest in naraščajočih plač in socialne kohezije. Enako kot problem Nemčije po letu 1932 nikoli ne bi postal Hitler, če ne bi bi bila Nemčija na zlatem standardu in če tik pred njim situacije ne bi še dodatno zamočil kancler Heinrich Brüning leta 1930 z uvedbo stroge politike varčevanja. wiki:

he was confronted by an economic crisis caused by the Great Depression. Brüning responded with tightening of credit and a rollback of all wage and salary increases. These policies increased unemployment and made Brüning highly unpopular, losing him support in the Reichstag.

Hitlerjeva popularnost ni rasla zaradi antisemitizma, pač pa po eni strani zaradi kritiziranja “nepravičnega” Versaillskega sporazuma in “nepravične” mednarodne ureditve, in po drugi strani zaradi ukrepov, ki so Nemcem dali službe in kruh. wiki:

Brüning’s austerity measures brought little economic improvement and were extremely unpopular. Hitler exploited this by targeting his political messages specifically at people who had been affected by the inflation of the 1920s and the Depression, such as farmers, war veterans, and the middle class. [….]

Hitler aimed to eliminate Jews from Germany and establish a New Order to counter what he saw as the injustice of the post-World War I international order dominated by Britain and France. His first six years in power resulted in rapid economic recovery from the Great Depression, the abrogation of restrictions imposed on Germany after World War I, and the annexation of territories inhabited by millions of ethnic Germans, which gave him significant popular support.

Po tem dolgem uvodu pa k bistvu te zgodbe. Kot so opozorili fantje na Zerohedge blogu, pravkar mineva 20-letnica, odkar je Japonska uvedla ničelno obrestno mero in ni videti, da se bo uspela kdaj iz tega izvleči. Niti to ni nujno potrebno. Zerohedge:

In the annals of modern central (bank) planning, today is a tragic day, or as DB’s Jim Reid puts it, “it is a bit of a landmark anniversary of sorts for financial markets” – it’s the 20-year anniversary of the Bank of Japan cutting rates to 0% and the start of two decades of extreme monetary policy which neither Japan, nor any other country, has ever been able to escape from.

As Reid notes, this is a “sobering template for Europe to worry about” and adds that Japan also kick started what became a more mainstream form of monetary policy post the GFC around the world.

For economic historians Japan is really a fascinating case. If you took a snapshot of the nation’s finances and demographics today with no previous knowledge of the country’s journey over the last 30 years since its asset bubble burst, you would wonder how the country isn’t in a constant crisis. Debt to GDP is the highest in the developed world at 236%. The BoJ holds around 43% of all JGBs.

Core prices in Japan are also virtually identical to where they were 20 years ago and 10yr JGBs have fallen from 2.21% to -0.03% over this period. Nevertheless,

Japan is an example of how long a crisis can be averted for under extreme measures. It also highlights how perceptions can be turned on their heads.

In zdaj še veliki finale:

Reid’s conclusion: “an unhappy anniversary today in many respects but it’s also noticeable that after 20 years of high fiscal spending the Japanese don’t have populism. Maybe that’s a message for Europe.

Če smem ponoviti, Japonska v 28 letih krize, ko se je gospodarska rast zaustavila na ravni okrog 1 odstotka, nikoli ni zapadla v populizem ali v njegov razvoj v nacionalizem, ker je izkoristila vse možnosti onkraj ekstremov ekspanzivne monetarne in fiskalne politike, ki vzdržujeta pozitivno rast in polno zaposlenost. Ljudje imajo službe in ljudje niso lačni. To je razlika Japonske po letu 1991 od tiste po letu 1930. Leta 1930 se je Japonska vrnila na zlati standard, ki je mila varianta evra in je zaradi posledično restruktivne monetarne politike povzročil dizaster (Japan’s 1930 Gold Standard Disaster), nato je po odpravi zlatega standarda hitro okrevala. Vse do leta 1934, ko se je japonska vlada ustrašila hitre rasti in uvedla politiko fiskalnega varčevanja. Sledil je atentat na predsednika vlade in vojaški udar, ki je nato vodil v o oroževanje in japonske vojaško agresijo.

Nauk zgodbe je preprost: Če želimo danes zaustaviti Salvinije in DiMaije današnjega časa, mora Bruseljska evrokracija pod nadzorom Berlina sprostiti neuman rigidna fiskalna pravila in članicam omogočiti, da začnejo rasti, ustvarjati delovna mesta in zagotavljati primerno raven socialne varnosti. Sicer se bo italijanski populizem sprvrgel v že viden fašizem in agresijo navzven. In tega nihče več ne bo zaustavil.

One response

  1. Mislim, da smo tule vsi prekratki z antropološkim znanjem (razumevanje japonske kulture), ki bi nam pojasnilo, zakaj se Japonci (še) ne uprejo. Znamo verjetno vsi nekaj anekdot iz stikov z Japonci kjer so slednji reagirali ali postavljali vprašanja, ki so nas začudila in verjetno je bilo na drugi strani podobno začudenje. Recimo, mene je začudilo vprašanje Japonke, kakšna je razlika (da bo prevedla) med “resnico” in “resničnostjo”, pa to, kako lahko v indoevropskih jezikih uporaljamo prihodnjik – ker odkod nam pa to prepričanje, da jutri bomo nekaj počeli, čutili itd? In sem videla, da je v teh vprašanjih ena velika razlika med kulturama in da je, dokler ne bom znala japonščine (in nekako ne kaže, da jo bom) ne bom zapopadla. Ampak od anekdot do sklepov ne gre skakati.

    Ko smo pa na domačem teritoriju – v tem kontekstu je Evropa domač teritorij – je pa seveda treba vedno in povsod ponavljati, da ekonomska politika, kjer ima država omejen nabor orodij (in v EU imajo države omejen nabor orodij), vodi v povečanje depriviligiranih in od tu naprej je pol koraka do mesij, ki bodo jahali na nacionalističnem valu in potem delali škodo do točke nepopravljivega uničenja. Razen, če se jih bo prej ustavilo.
    In da je treba vzpostaviti sistem, kjer se bo povečalo število orodij, s katerimi bodo države lahko izvajale ekonomsko politiko. In da se je ideja o prostem pretoku kapitala in brez državne intervence pred 20 leti lepo slišala, da pa smo sedaj videli slabe posledice tega in da je treba to korigiriati. Toliko glede politične platforme – ker bodo maja volitve. Kar se mene tiče, moj glas bo šel tistemu, ki bo jasno artikuliral, da želi reformirati Evropo, v smeri tega, da bo več moči za gospodarsko politiko članic in da se bo usklajeno obdavčevalo multinacionalke. Ker če na evropskem nivoju ne bo konsenza na to temo (ali pa vsaj znosne večine), kreiranja novih delovnih mest ne bo. Mi bomo še nekako zvozili do penzije, naši otroci pa bolj slabo in potem se tudi solidarnostnemu delu naših pokojnin ravno dobro ne piše. To, kar sem zdajle napisala, je skrajšana tesnobna misel mnogih intelektualcev, za katere sem kar prepričana, da fašistov in nacionalistov ne bodo nikoli volili.

    Pa tudi se je treba iz Brexita nekaj naučiti: Razlog, da se laburisti (kot verjetni zmagovalci naslednjih volitev) ne zavzemajo za ponovite referenduma, da bi v EU ostali, gre verjetno iskati predvsem v tem, da bi delovanje izven EU omogočilo bodoči vladni ekipi, da bi poleg monetarnih in fiskalnih intervenc lahko počela tudi drugačne državne intervence (državni skladi , subvencije , itd), ker so očitno ocenili, da jih bodo morali.

%d bloggers like this: