Pred časom sem v Rasističnem izvoru novodobnih ekonomskih teorij, na podlagi re-objavljene knjige zgodovinarke Nancy MacLean “Democracy in Chains (The Deep History of the Radical Right’s Stealth Plan for America)“, opisoval, da je sodobna (neoliberalna, novoklasična) ekonomska teorija globoko utemeljena na rasističnih temeljih. Prvič, da je bilo zavzemanje za zaščito lastninske pravice kot prima facie absolutno primarnega postulata ekonomske svobode od sredine 19. stoletja naprej dejansko utemeljeno na zaščiti lastninske pravice nad sužnji. In drugič, da je bila intelektualna podstat nobelovca Jamesa Buchanana, glavnega predstavnika teorije javne izbire (public choice theory), utemeljena na rasističnih premisah, in sicer na konfliktu med ekonomsko svobodo in politično svobodo. Buchanan je dajal prednost ekonomski svobodi (svobodi bogatih, da razpolagajo s svojo lastnino) pred politično svobodo, torej pred demokracijo širših množic, ki bi lahko omejile to ekonomsko svobodo bogatih z redistribucijo.
No, nova knjiga zgodovinarja Quinna Slobodiana “Globalists: The End of Empire and the Birth of Neoliberalism” kaže na povsem enake, fašistične idejne korenine evropskih začetnikov neoliberalnih pogledov oziroma libertarcev – von Misesa, Hayeka, Schumpetra, Roepkeja in drugih. Denimo, ko je leta 1907 Avstro-Ogrska izvedla prve volitve na podlagi univerzalne volilne pravice moških, so nekateri kasneje najbolj znani libertarci protestirali proti temu. Ludwig von Mises je bil zgrožen, ker so z volitvami “socialdemokrati dali pravico v roke ulice“. In zelo zadovoljen, ko je policija v neredih pobila nekaj deset sindikalnih protestnikov. Za Misesa in sodobnike je bila grozovita misel, da se vodenje države organizira od spodaj namesto od zgoraj.
Najbrž ste spremljali tragično dogajanje v Charlottesvillu (neonacistični protest ob odstranjevanju kipa konfederacijskega generala Leeja) in po njem, ko je skozi predsednika Donalda Trumpa svoj glas povzdignila bela supremačistična elita ameriškega juga, ki se rekrutira (tudi) neposredno iz nekdaj močno razširjenega Ku Klux Klana (KKK). Trump je s svojo prvotno neobsodbo tragičnega dejanja (uboj zmerne protestnice prek avtomobilskega terorističnega napada s strani privrženca neonacistične skupine) in kasnejšim relativiziranjem “obeh strani” (češ da so na obeh straneh dobri ljudje) najbolj očitno v sodobni politični zgodovini ZDA pokazal na tisti latentni, prikriti obraz Amerike, ki stoji izza republikanske stranke. Bela, kapitalska elita, ki simpatizira s potlačenim supremačističnim gibanjem pripadnikov nižjega in srednjega spola, ki intimno še vedno živi v svetu sužnjelastniške segregacijske dobe in ki je prepričana, da je belsko prebivalstvo evolucijsko svetlobna leta pred črnskim. Kljub zatonu KKK v zadnjih desetletjih, je to prepričanje na ameriškem jugu ostalo še kako živo…
View original post 977 more words
Huh, ko se ti naježi koža
K spodnjemu zapisu Josepha Stiglitza nimam praktično ničesar dodati, razen jasnejšega naslova. Če članice evro območja želijo rešiti evro, morajo najprej zagotoviti vrnitev k rasti in povečanju blaginje njenih prebivalcev. Sicer bo vzpon populističnih strank posamične države odnesel iz evra. In Italija je dovolj velika, da lahko pokaže pot, kako se to naredi. In to sploh ni slaba stvar.
In 2000, a year after the euro was introduced, the US economy was only 13% larger than the eurozone; by 2016 it was 26% larger. After real growth of around 2.4% in 2017 – not enough to reverse the damage of a decade of malaise – the eurozone economy is faltering again.
If one country does poorly, blame the country; if many countries are doing poorly, blame the system.
Dolgo časa smo čakali na to – na priznanje, da obstaja poseben, kitajski razvojni model. Letos mineva 40 let od začetka Deng Xiaopingovih post-maocetungovih tržnih reform pod okriljem močne državne razvojne politike, ki so iz zaostale agrarne države naredile svetovno gospodarsko velesilo in tehnološkega velikana. Po letu 1978 je Kitajsko gospodarstvo raslo v povprečju po 10% na leto, gospodarska rast v teh štirih desetletjih pa je le 3-krat padla pod 6% letno.
Slika 1: Kitajska gospodarska rast po letu 1978 (v %)
S komerkoli od kolegov, evropskih in ameriških, se pogovarjam, vsi zvedejo Trumpovo eratično ekonomsko in zunanjo politiko na to, da je bedak. Da pač uporablja povsem zmedene politike napadanja in umikanja, ki na koncu škodujejo tako njemu kot Američanom. In da bo na koncu pogorel. Vendar pa jaz v to nisem tako prepričan. Trump sicer res uporablja na videz zmešano taktiko brez strategije, toda – če pustimo ob strani davčno reformo, s katero si je kupil in pokoril republikansko stranko in mir na domači fronti – enostranske grožnje s carinami mu dajejo rezultate. Trump je – za multilateralni svet – uporabil nezaslišan manever z enostranskim uvajanjem carin, da bi tako znižal ameriški trgovinski deficit. S tem je povzročil vihar, toda Kitajska, Nemčija in druge države z največjim trgovinskim presežkom z ZDA so že ponudile kompromisne rešitve, v katerih obljubljajo povečanje nakupov (uvoza) iz ZDA ali povečanje naložb v ZDA, kar bi zmanjšalo njihov izvoz v ZDA.
Druge države se pač prilagajajo lomastenju tega slona, ki grozi, da bo razbil vse v trgovini s porcelanom, in poskušajo rešiti, kar se rešiti da. Vsaka zase. Trump načrtno razbija dosedanji konsenz in enotnost, s čimer pa v igri ena na ena uveljavlja ameriško ekonomsko premoč. Zadeva po svoje nekoliko spominja na Hitlerjevo taktiko v 1930. letih, ko je s taktiko presenečenja z nezaslišanimi zahtevami in ukrepi korak za korakom pridobival mednarodni politični prostor in nato še ozemlja.
Matej Praprotnik iz RTV Slovenija je naredil zanimivo (eno redkih) analizo uporabe socialnih medijev pred volitvami v Sloveniji. Njegova analiza kaže na – pričakovano – inflacijo aktivnosti stranke SDS (prek uradne strani, strankarske televizije, profila njenega predsednika in tednika Demokracije ter prek množice satelitskih organizacij in individualnih profilov, ki so sicer vsebinsko povezani s SDS, neposredna povezava pa seveda ni razkrita) ter stranke Levica na eni strani iz vidika proaktivnosti, na drugi strani pa stranke LMŠ in njenega predsednika Marjana Šarca kot žrtve negativne kampanje (prek portalov Kaos v Sloveniji in Za varno Slovenijo).
Kot ugotavlja Praprotnik, bi glede na aktivnost v socialnih medijih, stranka SDS morala še močneje zmagati. Denimo število interakcij prek Facebooka (seštevek vseh všečkov, komentarjev in deljenj) samo štirih “uradnih” oziroma razkritih profilov stranke SDS je bilo v tednu pred volitvami več kot 6-krat večje od interakcij uradnih profilov strank Levice ali LMŠ. Če upoštevamo še “temno stran” Facebooka, torej vse portale in profile, ki razširjajo enake vsebine kot sds-ovski uradni/razkriti portali, se to razmerje aktivnosti poveča proti okrog 10 proti 1 v korist SDS.
Vir: @_youhadonejob1
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.