Bine Kordež

Pred nami je verjetno kar precej mukotrpno sestavljanje trinajste slovenske vlade v samostojni Sloveniji. To je mogoče tudi čas za analizo uspešnosti dosedanjih vlad. Če pogledamo z ekonomskega vidika je dosedanjih dvanajst vlad delovalo v precej različnih razmerah. Prva Peterletova in Drnovškove vlade so začele v dokaj nestabilnih razmerah postavljanja države, čemur je potem sledila vse hitrejša gospodarska rast do finančne in gospodarske krize v letu 2008. Sledilo je precej slabo zastavljeno reševanje nastalih razmer do ponovne oživitve v zadnjih letih. Na dosežene gospodarske rezultate je seveda močno vplivalo mednarodno okolje, še več pa smo k plusom in minusom prispevali sami, s svojimi politikami. Čeprav gibanja okvirno poznamo, pa je zanimivo te rezultate pogledati nekoliko podrobneje, s konkretnimi številkami in jih povezati z mandati posameznih vlad.

Podatkov je seveda ogromno, zato sem v analiziral predvsem dva in sicer:
­

1. rast in obseg bruto domačega proizvoda, kot (še vedno) najbolj uporabnega kazalca gospodarske aktivnosti ter tudi (čeprav manj) blagostanja prebivalstva, ter
   ­
2. zadolževanje, kjer pa je poleg javnega dolga mogoče še bolj indikativno zadolževanje vseh rezidentov Slovenije (države, bank, podjetij, prebivalstva) do tujine.

Če ni dvoma, da uspešnost merimo z ustvarjenim dohodkom (BDP), je zelo pomembno tudi, ali smo ta dohodek ustvarili s pomočjo zadolževanja v tujini ali pa smo ustvarjali celo presežke. Zato je sprememba neto zadolžitve Slovenije do tujine včasih še bolj pomemben podatek kot javni dolg, čeprav gre pri tem seveda za zadolževanje tudi privatnih oseb.

Nadaljujte z branjem→

Najbrž je največji paradoks letošnjih državnozborskih volitev v tem, da smo kljub rekordni strankarski izbiri v zgodovini samostojne Slovenije volilci imeli nabrž najmanj izbire doslej. Veliko strank, malo vsebine in nič naboja. Minula predvolilna kampanja je bila medla, ni bilo nobenih resnih vsebinskih diskusij. Še največ diskusije so spodbudili Janša z antiimigrantsko retoriko in Tonin z nerodnim opletanjem glede oteževanja možnosti splava na eni strani, na drugi pa Luka Mesec z odpiranjem resnih socialno-ekonomskih tem, za katere pa ni bilo posluha. Da bi se kdo – razen Hanovega “tatooja” na roki – spomnil razvojnega in tehnološkega preboja in temu namenil svojo kampanjo, pa je itak znanstvena fantastika. Sicer pa sem to napovedoval že pred dvema mesecema.

Predvolilna kampanja se je dejansko odvrtela mimo, ne da bi jo opazili. In temu ustrezna je bila tudi nizka volilna udeležba in medel rezultat. Kakšne kampanje, takšen rezultat pač. Toda je iz tega povolilnega vsegliharskega mačka, ki ne ustreza nikomur in je hkrati pravičen za (skoraj) vse, mogoče narediti več vsebine? Več vsebine v smislu večjega razvojnega napora?

Nadaljujte z branjem→

• Does economics matter? – Chris Dillow
• How to Save Europe – George Soros
• Italy is a slow-motion train wreck but would it quit the euro? – Roubini & Rosa
• Should Economists Make Moral Judgments? – Jacek Rostowski
• Germany’s Prosperity: How Stable are the Foundations? – Tim Taylor
• Is GDP Overstating Economic Activity? – FRBSF
• Interview of Gabriel Zucman – ProMarket
• Trump is enabling a predatory economy – Helaine Olen
• The euro must be made more robust to rival the dollar – Financial Times
• Actually, the U.S. Can Afford Welfare – Justin Fox
• The Economics of Disintegration of the Greenland Ice Sheet – NBER

Tudi v tujini si več ne zatiskajo oči pred pozicioniranjem prvaka SDS Janeza Janše, pa čeprav govorijo o metamorfozi sredinskega konzervativca v skrajnega desničarja. No, ta metamorfoza je zgolj navidezna, saj je Janša predvsem fleksibilen, pragmatični populist, katerega cilj je zgolj maksimizacija ratinga njegove stranke. Njemu je osebno najbrž vseeno za nevarnost imigrantov, je pač izkoristil frustracije med ljudmi in prilagodil portfelj svojih obljub njihovim njihovim strahovom. In se pozicioniral desno od Zmaga Jelinčiča. Tako kot mu je bilo leta 2008 najbrž vseeno za EU, je pač izkoristil trenutek slovenskega predsedovanja EU in postal velik Evropejec. In če bo politična dezintegracija EU dobila na momentu, bo Janša pač zajahal ta val ob boku Orbanu, Le Penovi itd. Glavno, da prinaša točke med ljudmi.

Edina nerodnost je le, da če bi bil Janša relativni zmagovalec nedeljskih volitev in po nekem čudežu skupaj z ostalimi frustriranimi in šovinističnimi konzervativci (NSi, SLS) in izgubljenci (LMŠ) oblikoval novo vladno koalicijo, se njegova nekdanja pokroviteljica Angela Markel ne bi želela prav pogosto rokovati in slikati z njim. Emmanuel Macron tudi ne. Bi pa se Janša izvrstno razumel s Trumpom, saj uporabljata isto terminologijo (“drain the swamp“), pa tudi s Putinom, saj gredo obema na živce ne dovolj patriotske mlade umetnice.

Nadaljujte z branjem→

Z Georgeom Sorosom se brez težav strinjam v vseh ključnih elementih analize vzrokov razkroja EU – pri čemer sta ključna napačen odziv na finančno krizo s politiko drastičnega posta in napačen odziv na migrantsko krizo. Prvo je vzelo službe in prihodnost milijonom mladih, ki živijo v “napačnih” državah evropske južne periferije, drugo pa jih je do konca razkačilo, ker se jim zdi, da jim bo z begunci vzeta tudi socialna pomoč.

Soros še vedno verjame, da je Evropo mogoče rešiti. Pri čemer pa so njegove rešitve nekoliko naivno romantične. Denimo, da je migrantski problem mogoče rešiti s spodbujanjem demokracije v severni Afriki in Bližnjem vzhodu namesto sodelovanja z diktatorji. In da je evrsko krizo mogoče rešiti s priznanjem, da ima evro napake in da je zato treba dovoliti, da neevrske države gredo naprej brez evra (“multi-track” namesto “multi-speed” EU). Glede prvega Soros pozablja, da je v času, preden je EU začela pomagati ZDA pri “demokratizaciji” severne Afriki in Bližnjem vzhodu, v EU drlo bistveno manj migrantov kot po uvedbi “demokracije”. Predvidevam pa, da ima z Marshallovim planom za Afriko v višini 30 milijard evrov letno namen spodbujati lokalna gospodarstva,

Glede drugega (evro) pa Soros pozablja, da je za mnoge evro civilizacijska vrednota, za druge pa način, kako si s strogimi pravili podjarmiti ostale evropske države. In temu se ne bodo odpovedali. V mirnem času prav gotovo ne.

Nadaljujte z branjem→

Odhod iz EU prihaja zelo v modo. Tudi če si tega ne želimo najbolj in bi v bistvu radi le malce bolj fleksibilne pogoje in več prostora za domačim podjetjem in svojim prebivalcem bolj prijazne politike. Če bi radi le nekoliko več prostora za dihanje in manj nesmiselnega nemškega in bruseljskega diktata. Toda ker te relaksacije očitno ni mogoče dobiti in ker je že razmišljanje v tej smeri bogokletno, volja ljudstva pa preprečena, se bo očitno treba resneje pripraviti na odhod. Kot pred tremi desetletji, ko se je – med intelektualci –  snoval odhod iz nekdanje Jugoslavije.

In s katerim imenom / nazivom  bi želeli, da zaznamujejo slovenski izhod iz EU? “Sleavenia” zveni grozno, mar ne? Sloexit? Slo-out?

Nadaljujte z branjem→

Še vroča študija Bartika in Hershbeina (2018) “Degrees of Poverty: The Relationship between Family Income Background and the Returns to Education” za ZDA kaže, da se študij splača iz vidika kasnejše plače. Toda bolj kot ta pričakovani rezultat bode v oči dejstvo, da je premija za bolj premožne bistveno višja kot za revnejše. Denimo posameznik, katerega družinski dohodek na osebo v času srednje šole je presegal 1.85-kratnik meje revščine, je po študiju deležen premije v obliki višje plače v višini 132 % glede na plačo srednješolca, medtem ko za posameznike izpod tega praga premija znaša le še 71%.

V čem je štos, da potomci bogatih staršev iz študija potegnejo bistveno večje materialne koristi kot rojeni v revnejših družinah?

Nadaljujte z branjem→

Zgodbo glede Italije zadnjih dni poznate (zavrnitev imenovanja nove vlade s strani predsednika države Mattarelle, ki mu ni bil všeč evroskeptični finančni minister Paolo Savona, podelitev mandata nekdanjemu tehnokratu iz IMF Cottarelliju, katerega vlada nima nikakršne možnosti politične podpore, ima pa podporo Francije in Bruslja) in je ne bi pogreval. Italijanski predsednik, ki je – kot pravi – želel zaščititi prihranke italijanskih gospodinjstev, je povzročil nasprotno – paniko, ali bolje rečeno, kontrolirano norenje finančnih trgov glede donosov italijanskih obveznic. Ampak prav to je bil najbrž namen te obstrukcije italijanske demokracije s strani predsednika države. Vsaj tako je razumeti EU komisarja Oettingerja, ki pravi, da bodo “trgi naučili Italijane, kako pravilno glasovati“:

Nadaljujte z branjem→