Ko se udarita neverjetna aroganca evrokratov in interesi finančnih trgov z italijansko demokracijo

Zgodbo glede Italije zadnjih dni poznate (zavrnitev imenovanja nove vlade s strani predsednika države Mattarelle, ki mu ni bil všeč evroskeptični finančni minister Paolo Savona, podelitev mandata nekdanjemu tehnokratu iz IMF Cottarelliju, katerega vlada nima nikakršne možnosti politične podpore, ima pa podporo Francije in Bruslja) in je ne bi pogreval. Italijanski predsednik, ki je – kot pravi – želel zaščititi prihranke italijanskih gospodinjstev, je povzročil nasprotno – paniko, ali bolje rečeno, kontrolirano norenje finančnih trgov glede donosov italijanskih obveznic. Ampak prav to je bil najbrž namen te obstrukcije italijanske demokracije s strani predsednika države. Vsaj tako je razumeti EU komisarja Oettingerja, ki pravi, da bodo “trgi naučili Italijane, kako pravilno glasovati“:

Vir: Martin Sandbu, Financial Times

Huh, to zelo smrdi po politiki “spametovanja” Grčije. Najprej so vklopili finančne trge, da naredijo kontrolirano “štalo”, kar naj bi prestrašilo italijanske politike, da se potegnejo nazaj in nato še javnost.

Toda razloga za finančno paniko ni. Italijanski javni dolg je sicer visok in se že štiri leta drži na isti ravni 132% BDP. In tak je bil tudi v preteklosti pred Maastrichtom. Italijanski javni dolg ni nič bolj rizičen kot japonski (ki presega 250% BDP). Italija je velika država s solidno industrijsko in storitveno bazo, ki brez problema generira dovolj dodane vrednosti in davkov za servisiranje dolga. In kar je najbolj pomembno, več kot 2/3 italijanskega dolga je v lasti domačih subjektov (podobno kot na Japonskem). Kar je pomembno v primeru, če bi se italijanska vlada odločila zapustiti evro in uvesti nazaj liro (povsem obratno je v Sloveniji).

File:General government gross debt by sector of debt holder, 2016.png

Vir: Eurostat

Bo velikemu kapitalu, ki drži tretjino italijanskega dolga, in evrokratom uspelo zrušiti tudi italijansko demokracijo in njene predstavnike, ki so se drznili podvomiti o evru?

One response

  1. Da bi razumeli to zgodbo, moramo razumeti, da so v igri veliki vložki. Pravzaprav gre za biti ali ne biti. Tako za EU kot za nacionalne države. In zato je živčnost izjemno velika.

    Če Italija izstopi iz Eura, pomeni to ob Brexit-u zelo hud, mogoče fatalen udarec za EU. In če EU razpade, potem nam Bog pomagaj.

    Bojim se, da bi predvidena poglobitev EU, kot kaže izkušnja z “migranti” samo poglobila napetosti v EU. Mogoče je čas za korak nazaj, da bi kasneje lahko spet napredovali.

    Škoda, da Evropa pred uvedbo Eura ni sprejela predloga britanskega finančnega ministra Nigel Lawson-a, ki je predlagal Euro kot vzporedno valuto. Ideja ni bila sprejeta, mogoče prav zaradi ideoloških razlogov.

    https://www.google.com/url?q=https://www.theguardian.com/commentisfree/2012/jun/26/robert-mundell-evil-genius-euro&sa=U&ved=0ahUKEwiEt_eSt6vbAhXCUlAKHbP0AUAQFggFMAA&client=internal-uds-cse&cx=007466294097402385199:m2ealvuxh1i&usg=AOvVaw2Ayxx4t89Y3025VIfneAOJ

%d bloggers like this: