Tea Romih

Na svoj predhodni prispevek dobim zanimiva odziva. Biolog, s katerim sva skupaj obiskovala fakulteto, mi – razočaran nad znanostjo, čeprav je tako doktorat kot postdoc opravil v Skandinaviji – prenese modri nasvet svojega mentorja: »Vedeti moraš, kdaj naj se nehaš zaletavati z glavo v zid.« Drugi, kemik, znanec še iz gimnazijskih časov, pa brez dlake na jeziku komentira, da sem šla delat karierni samomor. Ne morem mu oporekati. Edino, kar lahko naredim, je, da svojo zgodbo postavim v širšo perspektivo.

MOČ ZGODOVINSKEGA TRENUTKA

Za nas, ki smo življenje začenjali v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, se je zdelo, da nas čaka perspektivna pot. Kot bi nam zgodovinske okoliščine pred nogami razvijale rdečo preprogo. Padec berlinskega zidu, tektonski politični premiki po Evropi. Osamosvojitev Slovenije. Postsocialistični razvoj in gospodarska rast. Digitalna revolucija. Vstop Slovenije v Evropsko Unijo. Oblikovala se je slovenska različica razvpitih milenijcev.

Eden najbrž najpogostejših stavkov, ki jih je slišala moja generacija, je bil: »Uči se, da ti ne bo treba delati.«

Nadaljujte z branjem→

Ni nagradno vprašanje. Tudi zabavno je na bolj kisel, “trumpovski” način – vse je mogoče ob teh zmešanih volilcih v teh čudnih časih.

• What’s the Matter With Europe? – Paul Krugman
• Anatomy of a trade collapse: The UK, 1929-33 – VoxEU
• The ‘suprasecular’ stagnation – Paul Schmelzing
• Google and Facebook’s “Kill Zone” – ProMarket
• The declining share of manufacturing jobs – VoxEU
• Monopsony, Rigidity, and the Wage Puzzle (Wonkish) – Paul Krugman
• Monopsony in online labour markets – Dube et al
• Shining a light on PPP measurement – Pinkovkys & Xavier Sala-i-Martin
• China Now Has a Trade Deficit – Tim Taylor

Kaj je patološkega v avtoritarni osebnosti?

Najprej se bomo lotili vprašanja povezanosti lastnosti avtoritarnosti s psihopatološkimi gnoseološkimi kategorijami pri sledilcih, širših množicah privržencev neke politične opcije (levica, desnica). Kot je dobro znano, se večina znanstvene skupnosti danes strinja s tem, da je lastnost avtoritarnosti značilnost politične desnice, za levico pa je neznačilna. Že prvi pravi empirični raziskovalci na tem področju, Adorno in sodelavci, t.i. »berkeleyska skupina«, so v svojem pionirskem delu »Avtoritarna osebnost« iz leta 1950 izhajali ravno iz tega izhodišča. Seveda so bili tedaj poskusi njihovih razlag močno psihoanalitično obarvani. Po tej doktrini bi politična in socialna stališča determinirali nezavedni procesi, ne pa logika.

Nadaljujte z branjem→

V zadnjem desetletju so Karla Marxa obudili od mrtvih. In to ne njegovi goreči privrženci, ki so po propadu socialističnega eksperimenta pred skoraj štirimi desetletji nanj povsem pozabili, pač pa zahodni intelektualci in mediji. Pa ne nujno levičarski, pač pa tisti, ki jim tega ne bi nikoli pripisali. Denimo britanski The Economist, ki je Marxu v zadnjih petih letih namenil precej člankov. Ob nedavni 200-ti obletnici njegovega rojstva je The Economist denimo naslovil članek z Voditelji sveta: Berite Karla Marxa!. Čemu? Ker je danes njegova diagnoza napak kapitalizma spet izredno aktualna.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V zadnjem obdobju dobivamo z vseh strani opozorila, kakšna tveganja prinašajo demografske spremembe v Sloveniji. Delež starejše populacije se nezadržno povečuje, kar zahteva tako spremembe v pokojninski zakonodaji ter morda še bolj v odnosu do zaposlovanja starejših ljudi. Nesporno je namreč tudi dejstvo, da je delež zaposlenih po šestdesetem letu starosti v Sloveniji med najnižjimi v svetu. Vse navedene ugotovitve so že dokaj sprejete med ljudmi, kot tudi razmišljanja o potrebnih spremembah. Ukrepanje je torej nujno ter tudi določene spremembe v delovanju, vseeno pa razmere niso tako kritične, kot se običajno prikazuje.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Zdravje je nedvomno najpomembnejša človekova dobrina in naš odnos do vseh problemov, povezanih z njim, pomembno oblikuje naš vsakdan. Na naše zdravje, poleg našega ravnanja, močno vpliva kvaliteta zdravstvenega sistema, zato je pomembno, kakšnega si izberemo in kako ga upravljamo.

Nedavna gospodarska kriza je zarezala tudi v naše zdravje s povečanimi obremenitvami zaradi vsakdanjega stresa in zaostajanju prihodkov zdravstvenega sistema. V zadnjih letih se vrstijo prizadevanja, kako ta sistem preurediti, da bi bil učinkovitejši in bi nam bolje služil, vendar zaenkrat brez pozitivnega rezultata, nasprotno, čakalne dobe kot indikator učinkovitosti sistema se podaljšujejo.

Nadaljujte z branjem→

V sosednjem postu komentiram “ameriški zdravstveni misterij“, kjer ZDA kljub astronomskemu povečanju stroškov za zdravstvo dosegajo bistveno slabše rezultate kot ostale razvite države in po letu 1980 za njimi vse bolj zaostajajo glede življenjskega pričakovanja (kot indikatorja kvalitete zdravstva).

No, poglejmo, kako se v tem zdravstvenem svetu odreže Slovenija s svojim “nesvobodnim”, “prisilnim” obveznim javnim zdravstvenim zavarovanjem in pretežno javnimi ponudniki zdravstvenih storitev. Pri nas smo dnevno soočeni z negativnimi novicami iz zdravstva – od čakalnih vrst do različnih afer, da ne omenjamo vseh političnih menjav direktorjev v UKCL. Ob tem bi pričakovali, da bodo ljudje imeli zelo negativno mnenje o kakovosti našega javnega zdravstva. Toda mednarodne primerjave (ankete) kažejo, da so pri nas ljudje bistveno bolj zadovoljni s kakovostjo zdravstvenih storitev kot pa v ostalih OECD državah in treh primerljivih državah (Avstrija, Nemčija, Češka). Kar pa ne velja za zadovoljstvo s storitvami vlade in sodstva.

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji teden je Austin Frakt v New York Timesu naredil odličen zapis “ameriškega zdravstvenega misterija” oziroma nenadnega skrivnostnega in ostrega ameriškega odklona kvalitete zdravstvenega sistema glede na izdatke za zdravstvo v negativno smer glede na druge razvite države. Prikazal je spodnjo sliko, v kateri lahko vidite, da so ZDA do konca 1970. let še nekako sledile trendu ostalih razvitih držav glede vzporednega porasta življenjskega pričakovanja ob rojstvu (kot nekakšnega indikatorja kvalitete zdravstvene oskrbe v državi) s porastom izdatkov za zdravstvene storitve. Nato pa po letu 1980 sledi oster odklon v desno – izdatki za zdravstveno varstvo so z okrog 1,000 $ na prebivalca v 35 letih (do 2014) eksplodirali na 9,000 $ na prebivalca. Pri čemer pa se je življenjsko pričakovanje izboljšalo le za 5 let, medtem ko se je v ostalih razvitih državah v istem obdobju življenjsko pričakovanje povečalo za dvakrat bolj (za 9 let) ob zgolj polovičnem zvišanju izdatkov za zdravstvo glede na ameriške.

Kaj se skriva v tem ameriškem zdravstvenem misteriju?

Nadaljujte z branjem→