Drago Babič & Jože Damijan

Ključna energetska dilema v Sloveniji glede prihodnjega razvoja je ujeta med stališči »tradicionalcev« in »ekologov«. Prvi opozarjajo, da rešitve na področju obnovljivih virov energije (OVE) niso dovolj zrele za množično uporabo in da so tako drugačne od obstoječih sistemov, da bo njihovo uvajanje prineslo radikalno povečanje energetskih stroškov. Drugi pa opozarjajo na segrevanje planeta, ki s spremembami podnebja povzroča človeštvu ogromne stroške, k čemur naj bi bistveno prispevalo povečanje emisij toplogrednih plinov, ki jih v veliki meri prispeva energetika (in promet) s kurjenjem fosilnih goriv. Dolgo časa je, zaradi nemškega vpliva, zmagovala ekološka struja, dokler se ni pokazalo, da stava na obnovljive vire ni vzdržna niti iz sistemskega niti iz stroškovnega vidika.

Pred tremi tedni je bil v tem mediju (Sobotni prilogi Dela) objavljen odličen intervju z Aleksandrom Mervarjem, direktorjem Elesa. Odličen zato, ker je Mervar, kot eden najbrž najboljših poznavalcev energetskega sistema pri nas in globalnih energetskih trendov, v tem inervjuju zrušil nekaj mitov, ki so nam jih neopazno  vcepili največje evropske države, evropske energetske politike pod njihovim vplivom in domači vplivneži. Namreč mitov o tem, da je univerzalna rešitev naših energetskih potreb v trendu instalacije razpršenih obnovljivih virov energije vetra in sonca, da bo električna energija zastonj in da lahko zanemarimo izzive v zvezi z uravnavanjem elektroenergetskega sistema.

Nadaljujte z branjem→

Wolfgang Münchau ima v tej kolumni v Financial Timesu povsem prav: italijanski “izhod iz evra” ni nemogoč. Nihče ne more populistične italijanske vlade zaustaviti pred tem, da ustvari zadovoljivo veliko krizo in uvede paralelno valuto – niti italijanska ustava, niti njen predsednik, niti ECB in niti finančni trgi. Italija je za to prevelika. Pred to nevarnostjo si ne bi smeli zatiskati oči ali je podcenjevati.

Ampak, in to je ključno, “italijanski izhod” in nevarnost zdrsa v popolni populizem je mogoče preprečiti samo tako, da se v EU lotijo vzrokov za italijansko nezadovoljstvo. In ti so isti, kot so bili v začetku 1930. let, ki so prinesli konec Weimarske republike in na oblast prinesli Hitlerja kot rešitelja ekonomske mizerije. Vzrok za nemško depresijo je bilo vztrajanje na zlatem standardu (nepripravljenost vlade na devalvacijo, ki bi povečala konkurenčnost domačega gospodarstva in spodbudila okrevanje). Evro je danes ekvivalent zlatega standarda, s tem da je še bistveno bolj restriktiven, ker ob zavezanih rokah na monetarnem področju vsiljuje še omejevalno fiskalno politiko. Države morajo iti skozi dolgotrajno depresijo, preden dovolj znižajo ceno dela in prezadolženost, da lahko začnejo okrevati. Mahne države, kot sta Slovenija ali Grčija, v to lahko prisilijo, v velikih državah pa lahko dinamika velike mase nezadovoljnih ljudi postane neobvladljiva.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič & Jože Damijan

V Sloveniji smo priča zanimivemu paradoksu. Slovenija kot celota namenja zelo velik delež izdatkov BDP za raziskave in razvoj. S skupaj 2,2 odstotka je po tem kriteriju med prvimi državami EU. Naši raziskovalci in podjetja prijavljajo veliko število patentov pri Evropskem patentnem uradu (na prebivalca ali na milijon vloženih evrov v raziskave in razvoj) – tudi do desetkrat več kot druge nove članice EU, in imamo precej višjo stopnjo inovativnosti od njih.

Pa vendar se kljub vsem tem vlaganjem, patentom in inovacijam naše gospodarstvo ne more odlepiti od nizke tehnološke intenzivnosti naših izdelkov. Naš delež visokotehnološkega izvoza se že 15 let giblje na ravni le okoli pet odstotkov celotnega izvoza, medtem ko so ti deleži v preostalih novih članicah EU od dva- do trikrat večji.

Imamo veliko lastnega razvoja, vendar smo v globalnih verigah vrednosti v funkciji dobavitelja sestavnih delov, kjer nas stiskajo z nizkimi stroški, posledica pa je nizka dodana vrednost.

Nadaljujte z branjem→

• The Bankrupt Ideology of Business School – The New Republic
• Rethinking Stigler’s Theory of Regulation: Regulatory Capture or Deregulatory Capture? – ProMarket
• On neoliberalism – Chris Dillow
• The paradox of markups, part 2 – Growth Economics
• Medical Mystery: Something Happened to U.S. Health Spending After 1980 – Austin Frakt
• Former statistics agency head again faces charges of inflating country’s deficit during financial crisis – Wall Street Journal

Ko  upoštevaš vse stroške in izvzameš izdatno dozo zavajanja, se Uberjevi “taksisti” na lastnih vozilih in z lastnim zavarovanjem lahko primerjajo z zaposlenimi na minimalni plači. Torej tistimi v spodnji desetini zaposlenih glede prihodkov. So pa fleksibilni, če kot fleksibilnost razumete, da si lahko sami izbirajo delovnik in ali bodo sploh delali. Ja, ampak kako fleksibilen je v resnici lahko človek, ki se prebija skozi življenje z minimalno plačo?

Nadaljujte z branjem→

• Why I Escaped the ‘Intellectual Dark Web’ – Alice Dreger
• The Double Standard of America’s China Trade Policy – Dani Rodrik
• Initial Coin Scams – Nouriel Roubini
• The paradox of markups – Dietz Vollrath
• The Death of Acceleration (Wonkish) – Paul Krugman
• Fiscal policy remains in the stone age – Simon Wren-Lewis
• Job Guarantee: Marxist or Keynesian? – Chris Dillow
• It’s a (low inflation) trap! – Antonio Fatas
• Reinventing IS-LM: The IS-LM-NAC model and how to use it – Farmer & Platonov
• May 1968 and inequality – Thomas Piketty
• Tax evasion and inequality – VoxEU
• Inflation, globalisation, and competition – VoxEU
• Globalisation, government popularity, and the Great Skill Divide – VoxEU

Gledanje Evrovizije ni sicer nekaj takšnega, s čimer bi se človek želel hvaliti. Tako kot ne z gledanjem “zvezd, ki plešejo” in podobnega sr…a. Ampak ne glede na to me je k omenjanju tega nesrečnega tekmovanja, ki že 63 let združuje Evropo, spodbodel članek v The Economistu. V Economistu citirajo študijo Mantzarisa, Reina & Hopkinsa (2017), ki je ugotovila “nenavaden” vzorec pri glasovanju na evrovizijski popevki, in sicer da se je v zadnjih 40 letih (po letu 1977) glasovanje za predstavnika/co sosednje države (države iz iste regije) povečalo kar za 10-krat. Po domače rečeno, razbohotila se je “medsosedska pomoč” med državami iz iste regije (glejte spodnjo sliko).

Nadaljujte z branjem→

Boris Šuligoj je v Delu (spet) zadel bistvo problema glede drugega tira. Nedeljski referendum ni zmaga demokracije, pač znak, kam pripeljejo politike, ki se ujamejo v lastno čorbo pokvarjenosti, pohlepa in nesposobnosti. Krivec za že drugi nedeljski referendum o drugem tiru (in za 6.7 mio evrov proračunskih stroškov zanju) nista Vili Kovačič in civilna družba, pač pa Miro Cerar in njegova pokvarjeno-nesposobna klika:

Figo, pa takšna paradigma! Kako lahko družba, ki sebe šteje za tako napredno, porabi 6,7 milijona evrov za dva referenduma v enem letu, katerih edina korist je bila za več kot eno leto zaustaviti gradnjo drugega tira. Pozabite na 6,7 milijona evrov. V enem letu smo izgubili za najmanj 200 milijonov evrov poslovnih priložnosti. Če ta država ne premore politike, ki bi stopila na prste omrežjem pohlepnežev, ki hodijo v službo samo s ciljem sesanja javnega denarja, je bolje, da je ni. Če politiki niso sposobni postaviti 27 kilometrov tirov tako, da bi logistika dajala še kakšno milijardico več, zaposlila še kak tisočak ljudi in se vsaj malce približala sosedom, naj raje danes nehajo kandidirati. Kako nas lahko isti kandidati prepričujejo, kaj vse bi oni naredili, če tega v zadnjih 15 letih niso?

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je kratka analiza v 5 slikah o davčnem bremenu v Sloveniji primerjalno glede na ostale EU in OECD države (iz moje prezentacije v Slovenskem poslovnem klubu). Toliko, da si ustvarite svojo sliko.*

Slika 1: Delež pobranih davkov v BDP (%)

Nadaljujte z branjem→