Kljub temu, da imam(o) visok prag bolečine, pa je včasih vseeno prijetno videti, kako se stvari, za katere se iskreno zavzemaš in zanje pošteno boriš, obračajo v pravo smer. In dobiš potrditev, da si imel – za razliko od oponentov, ki imajo ves denar in oblast te države – ves čas prav. Od samega začetka. Prejšnji teden je minilo natanko štiri leta, odkar smo na Ekonomski fakulteti predstavili študijo o nujnosti gradnje in možnosti financiranja drugega tira Koper – Divača. Tedanja še sveža Cerarjeva vlada je bila tedaj absolutno proti temu projektu in je naročala študije, da bi pokazala, kako se ta projekt ne splača in da je visoka cena absolutno upravičena. Nato si je v neki točki zaradi naših prizadevanj premislila in začela zagovarjati ta projekt – vendar tehnično napačno zasnovanega, predragega in z abotnimi finančnimi konstrukti.

Danes je glede mojih (naših) razumnih zahtev padla še zadnja neracionalnost – pregrešno drag madžarski kapitalski vložek (kredit) v projekt drugega tira. Ta dolga bitka se zdi zmagana, saj smo v etapnih zmagah dosegli vse štiri ključne cilje:

• 2. tir se bo gradil,
• cenejši bo od ocene DRI za vsaj 300 mio evrov,
• imel bo 2-cevno (2-tirno) zasnovo,
• finančna konstrukcija ne vključuje dragega madžarskega kapitalskega vložka.
  

Nadaljujte z branjem→

Andrej Korošak

Tako, pa smo dočakali tisto najhujše, tisto, kar se nikakor ne bi smelo zgoditi civilizirani, razsvetljenski, nenazadnje v globalno soodvisnost vpeti Evropi – Brexit kot najhujša nočna mora aktualne geopolitične konstelacije. Koliko je v tem najverjetnejšem izstopu racionalnega in koliko iracionalnega? Komaj predstavljiva je neznosna lahkotnost, s katero je uspelo najbolj nazadnjaškim političnim akterjem v Veliki Britaniji (in širše!) pritegniti tako široko podporo ljudskih množic.

Razlogi so pričakovano večplastni, družboslovne študije so sprva navajale zlasti demografske in sociološke faktorje (starost, geografsko poreklo, razredno pripadnost, socialno mobilnost), toda šele v zadnjem času so nekateri raziskovalci pričeli opozarjati na tipično psihološke dimenzije ekstremno desnega volilnega telesa, najbolj »zaslužnega« za zategovanje mlinskega kamna okoli vratu britanske družbe.

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

Če je Kitajska kaj dokazala, je dokazala, da kapitalizem demokracije ne potrebuje. Kapitalizem nikoli ni potreboval demokracije.

Jo pa potrebujemo mi.

Kakšnih 30 – 40 let nazaj je bilo prevladujoče mnenje, da sta format predstavniške demokracije in kapitalizem kot brat in sestra. Da se svobodna ekonomska iniciativa najbolje realizira tako, da ima nek zakonodajni okvir, ki ga oblikuje predstavniška demokracija. Tista leta tudi druge empirične evidence ni bilo. Socialistični sistemi so bolj ali manj razpadali (in smo to dnevno preživljali in se, prosto po Slavenki Drakulić, smejali), Kitajska je bila velika in nerazvita. Iz dnevnih norosti hiperinflacije osemdesetih se nam protislovja kapitalizma niso zdela tako strašno komplicirana. O predstavniški demokraciji nismo vedeli kaj dosti. Razen tega, da se je nekaj od tega na naših prostorih prakticiralo od 1918 do 1929, da pa drugje ta sistem kar funkcionira. Konec koncev, če so si ga izmislili že stari Grki in če se je po stoletjih od zatona rimske republike pa do stoletij avtokratskih praks vladanja vrnil, in se ga ohranja več kot 200 let, mora biti nekaj na stvari. Tako smo razmišljali, dve- tri desetletja nazaj.

Nadaljujte z branjem→

… vizionarski politik, ki bo z deklaracijo zahteval zagotovitev osnovnih pravic čoveka dostojnega življenja?

Moderna zahodna levica se je zadnja desetletja večinoma abdicirala od levičarske ideologije, namesto med robatimi sindikalnimi voditelji in njihovo vse bolj usihajočočo bazo je volilce iskala med visokoizobraženo družbeno elito in koketirala s kapitalom. V tej preobrazbi je v iskanju “tretje poti” postala proaktivna zagovornica neomejene globalizacije in deregulacije trga dela ter mižala pred izginjanjem tradicionalnih delovnih mest in srednjega sloja. Po domače, moderna levica se je prelevila v moderno zmerno stranko kapitala.

Toda ta preobrazba je šla predaleč, saj je tradicionalna baza levice ob izgubljanju materialne osnove izgubila tudi svoje politične zastopnika in se je bila na določeni točki prisiljena poistovetiti s parolami populističnih politikov na obeh skrajnih polih političnega spektra. Zdaj je, kot pravi Dani Rodrik, čas, da se levica vrne k svojim temeljem, preoblikuje svoje programe in spet začne zastopati interese najšibkejših. Vendar ne s populističnimi parolami, pač pa s politikami, ki bodo pomagale najšibkejšim slojem. Te politike pa gredo onstran davčnih in socialnih ukrepov, ki zgolj prerazdeljujejo ustvarjeno, pač pa v proaktivno smer. V smeri politik dela, ki bodo ojačale pogajalsko moč zaposlenih in zagotavljale večji delež v razdelitvi ustvarjenega. V smer industrijskih politik, ki bodo namesto offshoringa spodbujale reintegracijo domače industrijske baze na lokalni in tegionalni ravni. V smer spodbujanja tehnološkega razvoja, ki ne bo le nadomeščal delovne sile, pač pa bo kreiral neto več delovnih mest.

To je priložnost za moderno levico – da s tem, ko pomaga okrepiti položaj svoje tradicionalne baze, omogoči politično preživeti tudi sebi.

Nadaljujte z branjem→

• It’s Official: The Trump Tax Cuts Didn’t Pay for Themselves in Year One – New York Times
• The Left’s Choice – Dani Rodrik
• From Yellow Vests to the Green New Deal – Joseph E. Stiglitz
• Elizabeth Warren and Her Party of Ideas – Paul Krugman
• What is the just pay? – Branko Milanovic
• How American Poverty Became “Fake News” – Angus Deaton
• Trump’s Big Libertarian Experiment – Paul Krugman
• When is more competition bad? – MacroMania
• Oceans Are Warming Faster Than Predicted – Scientific American
• Climate change: Uncertainty no excuse for inaction – FRB Minneapolis
• The deep roots of development – Part 2 – Dietz Vollrath
• Monetary Policy Outlook for 2019 – Richard Clarida

Nadaljujte z branjem→

Bogomir Troha

Predsednik socialistične Jugoslavije Tito naj bi ob neki priliki okaral sodnike, naj se pri svojem delu ne oklepajo zakonov kot pijanec plota. Ker ne vemo, v kakšnem kontekstu je bila izjava izrečena, če je sploh resnična, se z današnjega vidika lahko ob njej le hudomušno nasmehnemo. Če pa omenjeno izjavo postavimo v kontekst sklepa Državne revizijske komisije (v nadaljevanju DKOM) v zadevi »Izgradnja vzhodne cevi avtocestnega predora Karavanke« z dne 29. 11. 2018 (DKOM, 2018), bi ta izjava dobila pomen.

V zadnjem mesecu je razvpiti sklep DKOM izzval precejšnje negodovanje, tako med strokovnjaki s področja gradbenih investicij, kot tudi med pravniki. Zato bom v tem članku poskušal argumentirano pojasniti strokovni pogled z vidika stroškovnega inženirja. Stroškovno inženirstvo je inženirska disciplina, ki združuje znanja prvenstveno s področja gradbeništva, pa tudi s področij pogodbenega prava in ekonomije.

Članek je sestavljen iz povzetka in treh prilog, v katerih so predstavljeni dokumenti, ki so podobni spornim dokumentom, izpis z odločitvijo povezanih členov zakonodaje in iz daljšega komentarja ugotovitev DKOM. Naj že uvodoma povem, da za članek nisem dobil niti navodila, niti naročila o čem naj pišem in kako naj pišem.

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji vikend je v ZDA izbruhnil pravcati mali vihar, ko je nova (progresivna) poslanka v Kongresu Alexandria Ocasio-Cortez (AOC) predlagala dvig zgornje mejne stopnje dohodnine na raven med 70 in 80%. Med ekonomisti je predlog takoj podprl Paul Krugman (The Economics of Soaking the Rich) in navedel, da so to stopnje, ki jih predlagajo vodilni ekonomski raziskovalci s področja neenakosti (od Diamonda, Pikettyja, Zucmana, Romerjeve itd.) in da so takšne (in višje) stopnje dohodnine v ZDA že imeli po drugi svetovni vojni, kar pa ni imelo negativnega učinka na rast. Nasprotno, rast je bila višja kot v času rekordno nizkih davkov. Krugman:

The controversy of the moment involves AOC’s advocacy of a tax rate of 70-80 percent on very high incomes, which is obviously crazy, right? I mean, who thinks that makes sense? Only ignorant people like … um, Peter Diamond, Nobel laureate in economics and arguably the world’s leading expert on public finance (although Republicans blocked him from an appointment to the Federal Reserve Board with claims that he was unqualified. Really.) And it’s a policy nobody has every implemented, aside from … the United States, for 35 years after World War II — including the most successful period of economic growth in our history.

To be more specific, Diamond, in work with Emmanuel Saez — one of our leading experts on inequality — estimated the optimal top tax rate to be 73 percent. Some put it higher: Christina Romer, top macroeconomist and former head of President Obama’s Council of Economic Advisers, estimates it at more than 80 percent.

Nadaljujte z branjem→