Ali se je kapitalizem znebil demokracije?

Jasmina Držanič

Če je Kitajska kaj dokazala, je dokazala, da kapitalizem demokracije ne potrebuje. Kapitalizem nikoli ni potreboval demokracije.

Jo pa potrebujemo mi.

Kakšnih 30 – 40 let nazaj je bilo prevladujoče mnenje, da sta format predstavniške demokracije in kapitalizem kot brat in sestra. Da se svobodna ekonomska iniciativa najbolje realizira tako, da ima nek zakonodajni okvir, ki ga oblikuje predstavniška demokracija. Tista leta tudi druge empirične evidence ni bilo. Socialistični sistemi so bolj ali manj razpadali (in smo to dnevno preživljali in se, prosto po Slavenki Drakulić, smejali), Kitajska je bila velika in nerazvita. Iz dnevnih norosti hiperinflacije osemdesetih se nam protislovja kapitalizma niso zdela tako strašno komplicirana. O predstavniški demokraciji nismo vedeli kaj dosti. Razen tega, da se je nekaj od tega na naših prostorih prakticiralo od 1918 do 1929, da pa drugje ta sistem kar funkcionira. Konec koncev, če so si ga izmislili že stari Grki in če se je po stoletjih od zatona rimske republike pa do stoletij avtokratskih praks vladanja vrnil, in se ga ohranja več kot 200 let, mora biti nekaj na stvari. Tako smo razmišljali, dve- tri desetletja nazaj.

No, danes bi morali že vedeti, da niti antična debata političnih živali (zoon politikon) o javnih zadevah (res publica) ni bila nekaj brezkonfliktnega in harmoničnega. In vsekakor bi se morali osvoboditi mita o tem, da je predstavniška demokracija (tista z začetki v 18. stoletju – ko se tudi, zaradi fascinacije z antičnim, začne uporabljati beseda demokracija) v nekem imanentnem skladu z ekonomijo, ki temelji na svobodni iniciativi racionalnega gospodarskega subjekta. Nikoli niso bili gospodarski subjekti samo racionalni (egotrip vodij subjektov so vedno delovali), nikoli ni bilo zgolj vljudne izmenjave mnenj med izvoljenimi predstavniki ljudstva (ampak so si tudi nazarensko nagajali in prav tako so imeli politiki izdelana in ne posebej lepa mnenja o svojih političnih sopotnikih in rivalih) in večina ljudi ni prav dostojno živela.

O tem zadnjem imamo še največ dokumentiranega – predvsem skozi literaturo. Dodajte Pikettyjevemu seznamu literature katerikoli roman iz poznega 18. stoletja, ki se ukvarja s tistim časom, pa karkoli od socialnega realizma naših pisateljev, pa kateregakoli realista 19. stoletja. In berite tekst skozi optiko opisa družbenega konteksta in bo čisto jasno, kako omniprezentno je bilo vprašanje materialne preskrbljenosti oziroma nepreskrbljenosti in kako je ta tema zaposlovala ogromno večino ljudi. Bankroti so bili stalnica. Revščina tudi. Ali si preskrbljen ali pa nisi in tudi, če si, obstaja velika verjetnost, da z eno napačno potezo in še večkrat zaradi dogodkov, na katere boš imel kvečjemu minimalen vpliv, ne boš več preskrbljen – in s tem so se soočali ljudje dolga leta.

Vprašanja sreče, pa osebnostnega razvoja, pa kvalitete odnosov …. se niso pojavljala vse do druge polovice 20. stoletja. In svobodna iniciativa v ekonomiji je morda delovala v prvi generaciji belega osvajanja ameriških teritorijev, ko so beli siromaki začenjali novo življenje v Novem svetu, potem pa ne več. Na našem kontinentu pa sploh nikoli. Tisti, ki so nekaj imeli, so bili vedno v prednosti pred tistimi, ki so imeli manj. Socialna mobilnost navzgor je bila prej izjema kot pravilo, oziroma je bila možna šele po tem, ko je nekaj plemstva zadosti obubožalo. Liberalni kapitalizem je bil kvečjemu ideal, za katerega se je prizadevala vrsta politikov, ampak udejanjil se ni nikoli.

Materialna evidenca zadnjih 150 let kaže na to, da je politika tako ali drugače sledila tistemu, kar je hotel kapital (Vladajoče misli so misli vladajočega razreda, Marx) in ko se je zaradi tega sledenja zapletla v prvo svetovno vojno, je svoje sledenje nadaljevala tudi v drugo svetovno vojno. Ogromno žrtev in materialno uničenje svetovnih dimenzij je potem povzročilo, da se je vrednostni sistem konsenzualno postavil na stran večje socialne udeležbe, socialne države itd. Gospodarska rast in tudi konsenz o obdavčitvah kapitala je potem nekaj desetletij vzpostavljala demokratičnost družb. In danes nam statistični podatki kažejo, da se je po tem, ko se je konsenz o obdavčitvi kapitala prestavil na znižanje obdavčitve, začel trend pavperiziranja srednjega sloja v razvitem svetu.

Demokratični proces kot oblika izbire zastopnikov in odločanja o javnih stvareh pa sam po sebi ni imel (in nima) nobenega korektiva za napačne odločitve. Ljudstvo ima vedno prav, tudi če se moti. Ljudstvo je izvolilo Thatcherjevo in Reagana (večkrat). Pa ne samo to, demokratični sistem ima tudi strašljive zdrse. Mussolini in Hitler sta prišla na oblast po formalno demokratičnem procesu. Orbán tudi. Bolsonaro tudi, Duterte tudi (poljubno lahko dodajate imena na seznam).

Torej, ko se že vsaj dvajset let kdo sprašuje, kako se je kapitalizem »prilagodil« kitajskemu komunizmu, si že dvajset let postavlja napačno vprašanje. Kapitalizem se nič ne prilagaja formalni ureditvi in tudi ideološkim obrazcem (mišljeno v altuserjanskem pomenu besede), ne – obratno je. Formalna ureditev se prilagaja kapitalizmu in ob politični volji temu sledijo tudi ideološki obrazci.

Kitajska si je postavila za agendo, da bo največja sila na svetu (ni si postavila za agendo, da bo izvažala kitajski komunizem, za razliko od domislic zahodnjaških političnih elit, da je potrebno izvoziti naše politične vrednote v druga okolja) in sledi temu cilju. In uspešni so (vsaj sedaj) zaradi tega, ker so svoje kulturne in idejne obrazce (disciplina, sledenje navodilom kolektiva, skupno delo za določene cilje, potrpežljivost tudi ob dlje časa trajajočem neugodju…) presneto dobro križali s SWOT analizo Kitajske. Kitajska nima kakšnih presežnih energetskih bogastev, ima pa ogromno ljudi z etiko discipline in kolektivizma, ki jih šola in se lepo disciplinirano učijo o vsem, o čemer se učiti da.

Na mednarodnem polju ne rožljajo z orožjem (namesto tega so v svojih stališčih zelo odmerjeni), niso svetovni žandar, temveč bolj svetovni pogajalec. Ko se rast upočasnjuje, intervenirajo z večjim notranjim povpraševanjem, izvozne presežke plasirajo v nakupe dolga drugih držav, uporabljajo vsa možna ekonomska orodja za to, da zasledujejo svoj cilj, da bodo največji. In tudi vedo, da ekonomski cikli niso posebej uparjeni (matched) s cikli mandatov in volitev – in zato se s temi rituali demokracije ne ukvarjajo. Varstvo posameznika ni tema, s katero bi se kitajska oblast vrednostno in pravno ukvarjala in ogromne kolateralne žrtve pri zasledovanju cilja so nekaj, kar ima kitajska politična kultura stoletja vgrajeno v svoje delovanje. Če je Kitajska kaj dokazala, je dokazala, da kapitalizem demokracije ne potrebuje.

Ker razen v tistih začetkih, ko je bilo treba omejiti oblast plemstvu za to, da je mala buržoazija v 17. stoletju začela s prostim delovanjem – to je pa čisto evropski sloj, drugje ga v bistvu ni bilo – kapitalizem nikoli ni potreboval demokracije.

Jo pa potrebujemo mi. Mi smo v tem kontekstu vsi tisti, ki smo akulturirani na evropske vrednote, ki so se začele z Novim vekom. Evropska družba ima zgodovinske izkušnje s tem, da so se upori, kjer se je skupnost solidarno uprla za to, da so se varovale svoboščine in pravice posameznikov in vsakogar, v nadaljevanju izvedli v novo politično konsenzualno regulacijo. To je tisto, kar je specifično evropskega: da so se naši predniki upirali in potem je na koncu sledila neka politična sprememba. In zaradi tega v naših vrednotah velja prepričanje, da je družbena progresivnost tisto, kar prinaša razvoj in napredek, medtem ko zatiranje tega prinaša zastoje. Azijska zgodovinska izkušnja ima takih primerov manj: več je bilo zadušitve uporov znotraj mogočnih cesarstev vse dotlej, dokler ni cesarstvo samo razpadlo. Z drugimi besedami evropska kultura pozitivno vrednoti razmišljanje in tudi upiranje obstoječemu in iskanje novih možnosti in iskanja solidarnosti med člani skupnosti. In na političnem prizorišču je razmišljanje, soočenje mnenj, iskanje novih možnosti izvedeno v formatu demokracije. Mi pač povezujemo demokratično in progresivno, ker nam naša kulturna izkušnja ta dva pojma povezuje. Druge kulture imajo med tema pojmoma manj intenzivno povezavo.

Težava evropskega izpraševanja, kaj se je zgodilo z demokracijo, v bistvu izvira iz tega, da se je v evropski praksi zadnjega desetletja in pol izgubila progresivnost. Progresivnost v tem, da se je na eni točki nehalo iskati boljše rešitve in se je zadovoljilo z znosnimi. Ker, ko se enkrat zadovoljiš z znosnimi rešitvami, v naslednjem koraku ni več poriva za to, da bi se iskalo kaj boljšega, energija upora uplahne in v naslednjem koraku se vsa družba vrednostno začne premikati v konzervativno smer. In ko ni vizije, se evropska kultura malo zaletava v formatih demokracije, na političnem se vse nekaj giblje proti centru, na ekonomskem in socialnem pa se povečuje neenakost.

In potem se nekega dne zgodi, da so ljudje od 35 let navzgor v rumenih jopičih, ljudje med 25 in 35 let so v prekarni skupini, najstniki pa so slišali, da se njihove poklicne in materialne možnosti zmanjšujejo in da bo njihovo življenje materialno slabše od tistega, kar imajo njihovi starši (pa še tile se jim več-ali-manj zdijo luzerji sistema) in potem iščejo vzore v najbližjem radikalnem mnenjskemu voditelju, ki si upa cel establishment provocirati in zmerjati na dnevni bazi in ponavlja enostavne »rešitve« in vzbuja občutke moči in je seveda atraktivno vključiti se v tako skupino.

In če se vrnemo na vprašanje tega teksta: Ali se je kapitalizem znebil demokracije? Ne. V recentnem evropskem primeru demokracija izgublja/odpada sama. Ker se je v zadnjem desetletju reducirala na format, vsebina je pa opešala. In ni druge, kot da se nazaj vzpostavi vsebina. Ni druge, da se nazaj postavljajo vprašanja in da se zahtevajo odgovori. Ni druge, kot da se vedno znova odpirajo vprašanja razvoja družbe in države, ni druge, kot da se vedno znova odpirajo vprašanja Evrope (je ravno pravi trenutek, ker bodo volitve) in ni druge, da se to počne non-stop. Ker je to najboljše od naše evropske tradicije. Čeprav večino časa ni najbolj udobno.

%d bloggers like this: