Brexit, zmaga nazadnjaškega konzervativizma in njegov mlinski kamen

Andrej Korošak

Tako, pa smo dočakali tisto najhujše, tisto, kar se nikakor ne bi smelo zgoditi civilizirani, razsvetljenski, nenazadnje v globalno soodvisnost vpeti Evropi – Brexit kot najhujša nočna mora aktualne geopolitične konstelacije. Koliko je v tem najverjetnejšem izstopu racionalnega in koliko iracionalnega? Komaj predstavljiva je neznosna lahkotnost, s katero je uspelo najbolj nazadnjaškim političnim akterjem v Veliki Britaniji (in širše!) pritegniti tako široko podporo ljudskih množic.

Razlogi so pričakovano večplastni, družboslovne študije so sprva navajale zlasti demografske in sociološke faktorje (starost, geografsko poreklo, razredno pripadnost, socialno mobilnost), toda šele v zadnjem času so nekateri raziskovalci pričeli opozarjati na tipično psihološke dimenzije ekstremno desnega volilnega telesa, najbolj »zaslužnega« za zategovanje mlinskega kamna okoli vratu britanske družbe.

Pravzaprav nas tovrstno odkritje ne more presenetiti. Temeljna osebnostna dispozicija, ki tiči za političnim vedenjem znatnega dela desničarsko usmerjene populacije, je t.i. avtoritarnost.  O tej in z njo povezanimi konstrukti (npr. dogmatičnost, konservativnost, »trda« oz. »mehka« miselnost) so zgodnji avtorji, npr. Fromm, Adorno, Rokeach, Eysenck, govorili že od 50. let prejšnjega stoletja naprej, nekoliko pozneje še Wilson in predvsem Altemeyer. V sedemdesetih letih intenzivnega raziskovanja se je nabral zajeten korpus empiričnih evidenc o tem pojavu in nič ne kaže, da bi interes zanj količkaj pojenjal, ravno nasprotno. Tudi zato ne, ker raziskovalni podatki kažejo na to, da smo v obdobju od 60. pa do 80. let prejšnjega stoletja zabeležili znaten porast avtoritarnosti.

V osnovi gre za netolerantno averzijo do vsakršne drugačnosti, takšna oseba se oklepa obstoječega družbenega reda in norm. Desničarsko avtoritarnost (right-wing authoritarianism) Altemeyer opredeljuje kot osebnostni sindrom, ki ga sestavljajo tri med seboj povezane značilnosti:

  • avtoritarna submisivnost: podrejenost in pokorščina legitimnim družbenim avtoritetam (politikom, cerkvenim dostojanstvenikom, managerjem, predstavnikom organov represije…)
  • avtoritarna agresivnost: sovražnost in napadalnost do oseb z družbenega obrobja (različnih nacionalnih in rasnih manjšin, migrantov, ljudi z drugačnim življenjskim stilom, svetovnim nazorom, spolno usmerjenostjo itd.), še posebej, če to tolerirajo legitimne avtoritete
  • konvencionalnost: sprejemanje socialnih norm, navad in tradicij, ki so v družbi splošno razširjene

Britanska avtoritarnost in Brexit

Nekaj let nazaj sta raziskovalca Matthew C. MacWilliams in Erik R. Tillman z univerze v Massachusettsu na velikem vzorcu v Veliki Britaniji (N = 1661) in nekaterih drugih evropskih državah (ki pa nas na tem mestu ne bodo zanimale),  opravila »on-line« raziskavo. Zanimala so ju stališča anketirancev do desnega ekstremizma. Pri tem sta za oceno avtoritarnosti uporabila vprašanja o vzgojni praksi otrok, ki so se v dosedanjih, podobnih raziskavah, dokazano izkazala kot dober prediktor avtoritarnega političnega obnašanja.

V Veliki Britaniji sta tako našla skoraj 36% anketirancev, predisponiranih za avtoritarno obnašanje (visoka stopnja avtoritarnosti pomeni oceno nad 0,75 na ocenjevalni lestvici).  A že v letu 2015 so nekateri drugi raziskovalci po nepričakovano močni podpori britanske populistične stranke UKIP na volitvah, poleg avtoritarnosti ugotavljali še vpliv ostalih spremenljivk, ki bi tudi lahko bile pomembne (spol, starost, socialni status, višina prihodka, narodnost itd.). In res se je jasno pokazal najmočnejši vpliv ravno variable avtoritarnosti pred vsemi drugimi. Britanski avtoritarneži so namreč pokazali kar petkrat večjo podporo stranki UKIP, kot pa neavtoritarni anketiranci. Spodnja slika prikazuje strankarsko podporo v odvisnosti od ocene avtoritarnosti v tem vzorcu iz Velike Britanije.

Slika 1: Strankarska podpora UKIP v odvisnosti od ocene avtoritarnosti volillcev

korosak-1

Vir: MacWilliams, M., Tillman, E.R. (2016)

Vendar avtoritarna stališča ne vplivajo le na podporo populistični nacionalni stranki UKIP, ampak tudi dobro napovedujejo izstop Velike Britanije iz EU (Brexit). V to so bili najbolj prepričani starejši, revnejši volilci in tisti z nižjim socialnim statusom, spet pa se je pokazalo, da je vpliv osebnostne predispozicije avtoritarnosti odločilen, saj presega ostale spremenljivke. Tako je bila velika verjetnost glasovanja za Brexit evidentirana le pri 31% neavtoritarnih in pri kar 74% avtoritarnih volilcev. Gre torej za več kot dvakrat večjo incidenco!

Razširjena študija Brexita – vključevanje drugih pojasnjevalnih variabel

Še bolj sveža je študija mednarodnega tima raziskovalcev (Agnieszka Golec de Zavala, Rita Guerra, Claudia Simão). Avtorice so razširile nabor spremenljivk (kolektivni narcisizem, avtoritarnost, orientacija k socialni dominantnosti), zopet z namenom, da bi pojasnile izbiro volilcev za Brexit.  Spodnja slika prikazuje povezanost teh spremenljivk in njihov vpliv na volilni izid (november 2017).

Slika 2: Zveze med spremenljivkami – koeficiente predstavljajo nestandardizirani regresijski ponderji (standardne napake ocene so v oklepajih)

korosak-2

Vir: Golec de Zavala, A., Guerra, R., Simão, C. (2017).

Ugotovimo lahko, da so vse neodvisne spremenljivke signifikantno povezane z zaznano grožnjo pred migranti (razen nacionalne identifikacije!), kar potem pripelje do odločitve za podporo Brexitu. Pri tem kolektivni narcisizem vsebinsko pomeni sistematično zavračanje tujcev in manjšin nasploh ter mnenje, da resnična vrednost lastne nacije ni dovolj prepoznana od drugih in da si ta zasluži poseben tretman. V ozadju je trdno prepričanje, da tujci ogrožajo nacionalno varnost. Socialna dominantnost pa pomeni zavzemanje za neenakost in diskriminacijo. Temeljna vrednota tukaj je hierarhija v družbi in izpostavljanje dominantnosti ter superiornosti pred drugimi skupinami.  Poteza avtoritarnosti je bila omenjena zgoraj. Te tri neodvisne spremenljivke (kolektivni narcisizem, avtoritnarnost, socialna dominantnost), ne pa toliko kakšne druge značilnosti populacije (npr. nacionalna pripadnost, nacionalna identifikacija) so tiste, ki spodkopujejo temelje širše skupnosti, torej EU.

Kaj je torej povzročilo Brexit? Seveda preplet mnogovrstnih dejavnikov, ekonomskih, političnih, socioloških in še katerih drugih. Nedvomno pa imajo psihološke dispozicije, kot smo ravnokar videli, torej lastnosti, globoko vsajene v jedro same osebnosti, odločilen vpliv na vedenje volilcev. Ni naključje, da takšne posameznike kanadski psiholog Bob Altemeyer ima kar za »sovražnike svobode«.

Nič nas ne stane, če si privoščimo miselni eksperiment. Kam bi pripeljalo, če bi evolucija živalskih ali rastlinskih vrst zašla v slepo ulico, recimo, da bi se razvijali le nevretenčarji? Verjetno ne daleč. Za sleherni napredek, pa naj bo to razvoj vrst ali razvoj družbe, je nujna diverzifikacija, mnogovrstnost opcij, pahljača razvojnih intencij ali idej. Sodobno družbo desni populizem, temelječ na avtoritarnosti, uokvirja v enodimenzionalnost, vsiljuje eno in edino zveličavno pot. Potemtakem tovrstna konservativnost ne more biti naravna, deluje v nasprotju z naravnimi zakoni po proliferaciji življenja kot takega. Fromm bi temu rekel, da gre za nekrofilijo, za patološko nagnjenost k vsemu, kar je neživo, skrepenelo, kar se vrača v prvotno nediferencirano stanje, za razliko od biofilije ali ljubezni do vsega nastajajočega, živega, različnega, potencialnega, skratka za pahljačo možnosti orientirano v prihodnost.

Ali je torej desničarska avtoritarnost, izhajajoča iz zakoreninjene konservativnosti res lahko prava alternativa v sodobni družbi?

______________

Viri:

Altemeyer, B. The Authoritarian Specter, Harvard University Press, 1996

MacWilliams, M., Tillman, E.R. (2016).  Authoritarianism and the rise of populist national parties in Europe: preliminary findings from surveys of four European nations. macropartners.com/authoritarianism-and-the-rise-of-populist-national-parties-in-europe.

Golec de Zavala, A., Guerra, R., Simão, C. (2017). The relationship between the Brexit vote and individual predictors of prejudice: collective narcissism, right-wing authoritarianism, social dominance orientation. Frontiers in Psychology, volume 8, article 2023

%d bloggers like this: