Drugi tir kot žrtev v boju med pokvarjenostjo, pohlepom in nesposobnostjo

Boris Šuligoj je v Delu (spet) zadel bistvo problema glede drugega tira. Nedeljski referendum ni zmaga demokracije, pač znak, kam pripeljejo politike, ki se ujamejo v lastno čorbo pokvarjenosti, pohlepa in nesposobnosti. Krivec za že drugi nedeljski referendum o drugem tiru (in za 6.7 mio evrov proračunskih stroškov zanju) nista Vili Kovačič in civilna družba, pač pa Miro Cerar in njegova pokvarjeno-nesposobna klika:

Figo, pa takšna paradigma! Kako lahko družba, ki sebe šteje za tako napredno, porabi 6,7 milijona evrov za dva referenduma v enem letu, katerih edina korist je bila za več kot eno leto zaustaviti gradnjo drugega tira. Pozabite na 6,7 milijona evrov. V enem letu smo izgubili za najmanj 200 milijonov evrov poslovnih priložnosti. Če ta država ne premore politike, ki bi stopila na prste omrežjem pohlepnežev, ki hodijo v službo samo s ciljem sesanja javnega denarja, je bolje, da je ni. Če politiki niso sposobni postaviti 27 kilometrov tirov tako, da bi logistika dajala še kakšno milijardico več, zaposlila še kak tisočak ljudi in se vsaj malce približala sosedom, naj raje danes nehajo kandidirati. Kako nas lahko isti kandidati prepričujejo, kaj vse bi oni naredili, če tega v zadnjih 15 letih niso?

Drugi tir ni vprašanje denarja, trase, Madžarov, zakona in še stotin drugih ovinkov in ovir, ampak je vprašanje pohlepa in nesposobnosti. Je vprašanje, ali hočemo ali nočemo, ali znamo, ali pa bi radi samo spravili 200 ali 300 milijončkov komu v žep. Je ogledalo nas samih, ki volimo tiste, ki znajo besedičiti, in ne tistih, ki bi znali obračunati z omrežji moči. Če nova politika ne bo zamenjala kadrov iz vplivnega (inženirskega) ozadja, bodo obljube pihanje v veter, drugi tir pa bo tam, kamor ga je pred štirimi leti postavil »uspešen« odhajajoči minister.

Vir: Boris Šuligoj, Delo

%d bloggers like this: