Z davki nad povečano neenakost

Ni veliko za dodati spodnjemu sporočilu. Razen, da mora vsaka država najti zase specifično varianto obeh povišanj davkov (pri nas bo denimo težko najti veliko milijonarjev in majhno število ljudi ima letne dohodke višje od 100,000 evrov, imajo pa nekateri veliko premoženja v nepremičninah). In se hkrat zavedati, da je to le ex post način za zmanjševanje pretirane (!!!) neenakosti v dohodkih in premoženju. Primarni način je omogočiti enake možnosti (enake štartne pogoje) vsem, ne glede na premoženjsko stanje njegove družine. In glede tega smo v Sloveniji kar dobri. Ne idealni in ne najboljši, toda kar dobri v primerjavi z ostalimi razvitimi državami.

6 responses

  1. Najbolj pravično obdavčenje je v začetku verige pridobitve premoženja. Za večino Slovencev glavni vir premoženja na začetku verige predstavlja mezda. Ker imamo skoraj najvišjo efektivno obdavčitev mezd na svetu, je cilj doseganja večje enakosti dosežen že v tem momentu. Že o tako visoki progresiji pri tako nizkih absolutnih pragovih bi se lahko spraševali, ali je zadoščeno kriteriju pravičnosti, saj je potrebno veliko Slovencem za visoke bruto dohodke veliko študirati in se odrekati 20-25 let, da pridejo do koliko toliko visokih bruto dohodkov. Neto je seveda povsem druga zgodba.
    Da se vrnem k obdavčenju premoženja. Menim, da je visoko obdavčenje istega premoženja, ki spremeni le obliko sredstva, perverzno vsaj iz dveh razlogov:
    1. Gre za trojno ekonomsko obdavčitev (mezda, DDV, nepremičnina).
    2. Gre za izničevanje prioritizacije preferenc posameznika. Premoženje namreč lahko nastaja preprosto zato, ker se oseba A, ki ima 2.000 evrov plače odreče visoki tekoči potrošnji (obleke, potovanja, luksuz) v zameno za akumulacijo denarja, ki ga nato porabi za nakup nepremičnine. To pomeni, da sta na začetku verige obe osebi premoženjsko povsem na istem, le da oseba A vsa denarna sredstva pretvori v izkušnjo, oseba B pa denar pretvori v nepremičnino. To pomeni, da je oseba B zaradi odrekanja v življenju po 20 letih na papirju premožnejša, gledano skozi časovni horizont pa sta obe osebi pridobili enako premoženja.Gre torej za nepravično obdavčenje, saj diskriminira osebo A in osebo B glede na preference.
    3. Edina pravična obdavčitev v opisanih pogojih enakega mesečnega dohodka je, da se obdavči del, ki ga oseba B vlaga v sredstvo, ki bo aktivno generiralo nov dohodek, recimo dohodnina iz oddajanja premoženja v najem. Ni pa pravično, da se pomembneje obdavčijo nepremičnine, v katerih oseba živi ali ima vikend. Oseba B ima le drugačne preference, v 20 letih pa sta oseba A in B pridobili enako premoženja. Kaznovanje osebe, ki varčuje, je perverzno in nepravično.

  2. Ravno zaradi zapisov, kot je komentar gospe Patricije, je potrebno ponavljati mantro o sorazmerni obdavčitvi dela in kapitala.
    Iz semantično zelo enostavnega razloga: ker smo v kapitalizmu.
    In v kapitalizmu je tako, da rast nastane zaradi – vseeno ali temu rečemo presežna vrednost ali pa donos (pustimo zdaj filozofske šole in označevalce ob strani) – presežne vrednosti/donosa. Ta pa potrebuje za to, da nastane, tako delo kot kapital. Vsa redistribucija potem nastane zaradi dela in kapitala. In statistika pravi naslednje (tisti Pikettyjevi kvadratki in pikice v različnih grafih): da se je neto donos kapitala (tisto, kar ostane po obdavčitvi) in posledično akumulacija kapitala zlasti od šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej, povečeval hitreje, kot pa se je povečevalo premoženje, ki je nastalo od dela. In da se razkorak povečuje v trenutku, ko so se začele zmanjševati obdavčitve kapitala. Ker njega dni so bile obdavčitve kapitala bistveno višje in se je s tem financirala socialna država. Ko pa je bilo več zaposlenih, je postajala masa obdavčitev iz plač večja in je kapital dosegel, da so se stopnje obdavčitve kapitala zmanjšale. Klimaks te logike se je zgodil v osemdesetih, od takrat pa je bila zgodovina politike in ekonomije zahodnega sveta en niz krpanj posledic iz osemdesetih.
    Svetovna imena ekonomije so v zadnjem desetletju publicirala niz ugotovitev o neenakosti (ki ne deluje stimulativno, temveč nasprotno, deluje dezintegrativno in uničuje družbeno kohezivnost in substisteme) in o tem, kakšna ekonomska logika je generirala to neenakost.
    In logika davčnih reform je – oziroma bi morala biti – da se ustavi in obrne trend neenakosti. Ne govorim o tem, da se trend neenakosti ustavi in obrne zgolj z davčno politiko. Zraven nujno sodijo tudi teme trajnostnega razvoja in generiranja zaposlitev. Ta trojček definira neko novo politično paradigmo in to bi morala biti tema progresivnih sil in če hočete, ta trojček je materialna baza za tisto, čemur pravimo evropske vrednoste. Ko smo ravno v letu 2019 in bodo volitve.

    Diskusija o verigah in o tem, kako obdavčiti slehernika, ki mesečno razpolaga z 2.000 EUR in ali jih bo dal v nepremičnino ali v potovanja – ta je pa malo passé.
    Prvič, ker se iz objektivnega družbenoekonskega dejstva in ta je, da smo v kapitalizmu, seli v neko imaginacijo verig, ki bi morebiti zdržale v naravoslovju (prehranjevalna veriga ali kaj, ali tu v ozadju vidim Maltusa?) oziroma bi terminološko zdržala v kakšnem opisu tehnološke linije, družbene kompleksnosti pa s takimi poenostavitvami ne gre ubesedovati.
    Drugič, ker postavlja davčno politiko in s tem tudi izvajalca davčne politike (finančno upravo) iz širine (vsi davkoplačevalci) na posameznika. Skratka, gre za neko obrnjeno dedukcijo, ki pa ni indukcija. Torej, bolj kot to, koliko davkov se bo pobralo, je fokus na tem, kaj počne slehernik. In to slehernik iz skupine 99%, ki se preživlja od dela, medtem ko je 1% kapitala izven fokusa. In tega slehernika, ki nosi domov 2.000 EUR bi spremljali skozi 20 in več let in davčno prečesovali njegove odločitve glede potrošnje in ali si je naredil kakšno ograjo na dvorišču in vrtiček za hišo (in kupil otroku en telefon, dvoje parov superg in obleko za valeto) in se zraven zakreditiral do neba za garsonjerico, da bo junior nekoč lahko šel od hiše ali pa bodo v tretji življenjski fazi šli od hiše starši … ali pa so šli z družino raje za en teden na morje z Neckermannom….in tehtali, kaj je bolj pravično, tri promile na prispevku pri plači ali samo dva in kaj vse generira njegov dohodek….in hkrati niti za hip ne dvomi, da je kapital res en ubogi revček, ker plačuje tako plače, kot DDV (mimogrede, slehernik z 2.000 EUR plača precej DDV in ga nič ne dobi nazaj) in potem še davek na dobiček (in to v državi, kjer je efektivna stopnja obdavčitve 13%) pa potem še, joj, prejoj, premoženje. Skratka, gre za fokus, kjer bi se z lupo gledalo na slehernika, ki ni ravno v prekarni skupini in ni trenutno ni ravno na robu revščine, hkrati pa bi se gledalo proč od tistega, kar je resnična težava kapitala.

    Ker resnična težava kapitala je v tem, da deluje v prostoru (in Slovenija ni nobena izjema), kjer so kratkoročni interesi in porivi po donosu na kratek in srednji rok bolj pomembni kot nek vzdržni dolgoročni razvoj. Pa magari bo zaradi tega čez 10-20 let okolje bistveno bolj uničeno in zaradi tega bo manj potrošnikov, da bi kupili produkte in investirali. Ampak, who cares.V ekonomskem gledanju, kjer je vse, kar je daljše od 7 let enako neskončnosti (ta metoda funkcionira zgolj in samo pri določanju vzdržne zadolženosti gospodarskega subjekta in čisto nikjer drugje), problemi naslednjih korakov ne obstajajo.
    In seveda se dolgoročni vzdržni razvoj ne rešuje zgolj z davčno politiko, temveč z novim sklopom vrednot, V katerega se umešča tudi davčna politika. Samo za tak sistem vrednot se je pa treba najprej emancipirati od verig.

  3. Da ne pride do neenakosti, je potrebno vzeti v obzir kakšen atribut več, kot le stanje na dan 31.12.xxxx v zemljiški knjigi. Narobe je, da se ne loči, kaj je osebno premoženje fizične osebe, v katerem živi in kaj je premoženje, ki se daje v najem in generira donos. Tretja ekonomska obdavčitev je smiselna le takrat, ko premoženje ustvarja nov donos. Sicer generiramo neenakost. Naslednja stvar, ki je nepremičninske obdavčitve ne upoštevajo je, da pri fizičnih osebah imamo tudi lahko na aktivi 1 mio vredno nepremičnino, v kateri živim, vendar če imam na svoji pasivni strani 900.000 kredita, je rahlo agresivno, da bi ga nepremičnino posameznika obdavčili po 1 mio, če pa ta posameznik ne generira donosa, ampak celo stroške na posojilo. In v tem je moj problem. Če jaz želim imeti nepremičnino na kredit, bo prišlo do obdavčitve nepremičnine (ki ni kapital), plačevale se bodo obresti. Na drugi strani pa se ne bi šla tega, saj bi lahko na Havajih ležala kar precej časa, saj bi v tujini plačevala le tamkajšnji DDV. Meni je to perverzno. Tudi pri neenakosti moraš upoštevati, da če nekdo noče ustvarjati in ne dela, potem nima premoženja. Zakaj bi bil tak neenak nekomu, ki celo življenje gara in si ustvarja premoženje. Tretja ekonomska obdavčitev istih sredstev je perverzna. Že pri dohodnini država zelo hitro nacionalizira 50% mojih sredstev. Če kupim nepremičnino, plačam DDV. In nato naj bi še celo življenje plačevala davek, ker sem namesto Havajev šla v nakup nepremičnine.

  4. Osebno se strinjam, da so v npr. ZDA pa tudi npr. Nemčiji plače nekaterih vodilnih bizarne. V resnici 1 človek ne more prinesti takšne razlike, da bi upravičil 50 mio letne plače. V primerjavi so pravi vlečni konji, ki prinašajo inovacijo znotraj firme, plačani največ tam kakšne 0,5 mio letno.
    PRav tako bi resnični kapital, to je podjetniški kapital, moral biti bolj obdavčen. In to bistveno bolj, kot ubogih 15% ali ponekod še niže. Govorimo pa v praksi o obdavčenju donosa. Obdavčenje nepremičnin seveda pomeni, da posebej obdavčujemo nepremičnine podjetij zgolj zato, ker jih imajo v aktivi.
    Kot rečeno pa je perverzno obdavčevati nepremičnine fizičnih oseb, zlasti stavbe, kjer živijo, pa konec koncev tudi vikenda. Davki so bili že dvakrat plačani, takse in komunalne dajatve tudi, kjer je torej že vključena taksa za degradacijo prostora. Tekoče pa se plačuje takse za ekološko obremenitev v okviru realne nadaljnje obremenitve okolja, to so pribitki na računih za elektriko, vodo, komunalo, smeti, kurjavo. To kar realno pomeni stalno bremenitev okolja oziroma izpust negativnih emisij. Sami zidovi kot taki pa so le kamen zložen drug na drugega. Mi bi torej obdavčevali kamen oblikovan v hišo. Saj kamen ne obremenjuje okolja. Poraba vode, elektrike, kurjave ga. To ima že vse posebno okoljsko takso. Tako da gre za izrazito sprenevedanje.
    Mislim, da je glavno vprašanje, kako uravnovesiti elemente kapitalizma in sociale. Dobro uspeva Nemcem, bolj slabo gre ZDA. Pri nas so sicer vsi še kar zadovoljni s socialno državo, ne pa preveč z elementi kapitalizma, saj uravnilovka mezd zaradi davkov ne deluje ravno preveč stimulativno. Obdavčevanje nepremičnin pa je reševanje zadev na breme tistih varčevalcev, ki imajo preferenco po nepremičnini. Potrošniki so navkljub istemu premoženju, ki so ga pridobili v enem letu, na boljšem, saj so svoje premoženje v obliki denarja raje potrošili za dobro počutje. Grajanje imetnikov nepremičnin je neenakopravno ravnanje.

  5. Z naslova https://www.truthdig.com/articles/the-financial-secret-behind-germanys-green-energy-revolution/:

    The “Green New Deal” endorsed by Rep. Alexandria Ocasio-Cortez, D.-N.Y., and more than 40 other House members has been criticized as imposing a too-heavy burden on the rich and upper-middle-class taxpayers who will have to pay for it. However, taxing the rich is not what the Green New Deal resolution proposes. It says funding would come primarily from certain public agencies, including the U.S. Federal Reserve and “a new public bank or system of regional and specialized public banks.”

%d bloggers like this: