Še vroča študija Bartika in Hershbeina (2018) “Degrees of Poverty: The Relationship between Family Income Background and the Returns to Education” za ZDA kaže, da se študij splača iz vidika kasnejše plače. Toda bolj kot ta pričakovani rezultat bode v oči dejstvo, da je premija za bolj premožne bistveno višja kot za revnejše. Denimo posameznik, katerega družinski dohodek na osebo v času srednje šole je presegal 1.85-kratnik meje revščine, je po študiju deležen premije v obliki višje plače v višini 132 % glede na plačo srednješolca, medtem ko za posameznike izpod tega praga premija znaša le še 71%.

V čem je štos, da potomci bogatih staršev iz študija potegnejo bistveno večje materialne koristi kot rojeni v revnejših družinah?

Odgovor se najbrž skriva v drugi študiji, v študiji Setha Zimmermana (2017) “Making the One Percent: The Role of Elite Universities and Elite Peers“. Zimmerman v analizi dohodkovne uspešnosti študentov čilskih elitnih univerz ugotavlja, da gre najbrž za učinek mreženja med sošolci s podobnim poreklom iz bogatejših družin. Na elitne univerze je sprejetih le 1.8% vseh študentov, ti pa nato zasedajo 41% vodstvenih pozicij v gospodarstvu in 38% dohodkov skupine zgornjih 0.1% ljudi po dohodkih. Sprejem na elitno univerzo poveča verjetnost, da bo nekdo prevzel vodstveno pozicijo v gospodarstvu ali prišel v zgornji 0.1% dohodkovni razred, za polovico, vendar le za tiste, ki pridejo iz zasebnih srednjih šol z visoko šolnino. Preprosteje rečeno, otrokom iz premožnejših družin starši kupijo vstopnico v elitne srednje šole in univerze, od tam naprej pa si mlada elita sošolcev pomaga med seboj do vodstvenih položajev v gospodarstvu.

Ključno vprašanje tukaj je ali bi odprava elitnih šol (z ukinitvijo visokih šolnin oziroma s popolnim javnim financiranjem univerz) odpravila tudi ta “mrežni učinek sošolcev” na elitnih šolah oziroma zmanjšala stopnjo reprodukcije elit? Drugače rečeno, je socialna mobilnost (prehod iz nižjega v višji dohodkovni razred) v Evropi (z zastonj univerzitetnim študijem) višja kot v ZDA ali V. Britaniji (večinoma plačljiv univerzitetn študij)?

Večina primerjalnih študij kaže na višjo relativno socialno mobilnost v Evropi kot v ZDA. Denimo študija Milesa Coraka (2006), povzeta v spodnji sliki, kaže, da je v ZDA in V. Britaniji približno 50% verjetnost, da bo sin ostal v istem dohodkovnem razredu kot njegov oče, medtem ko je v Nemčiji ta verjetnost okrog 30%, v večini Skandinavskih držav pa le med 15% in 18%.

Relativna socialna mobilnost v ZDA in Evropi

Vir: Miles Corak (2016), povzeto po Brookings Institution

Zgornje seveda ne pomeni, da “mrežni učinek sošolcev” v Evropi ne deluje. Pomeni le, da v Evropi premoženjski status staršev manj determinira materialno prihodnost njihovih otrok. In eden izmed možnih razlogov za to je, da v Evropi (večinoma) ne obstaja sistem plačljivih elitnih srednjih šol in univerz, preko katerih bi starši kupili otrokom vstopnico v svet mlade elite, ki si med seboj pomaga do vplivnih položajev v gospodarstvu. To seveda ne pomeni, da “mrežnega učinka sošolcev” v Evropi ni, je pa ta učinek – zaradi večje razpršenosti podobno kvalitetnih srednjih šol in univerz – verjetno precej manjši.