Je iz tega povolitvenega mačka mogoče narediti tigra?

Najbrž je največji paradoks letošnjih državnozborskih volitev v tem, da smo kljub rekordni strankarski izbiri v zgodovini samostojne Slovenije volilci imeli nabrž najmanj izbire doslej. Veliko strank, malo vsebine in nič naboja. Minula predvolilna kampanja je bila medla, ni bilo nobenih resnih vsebinskih diskusij. Še največ diskusije so spodbudili Janša z antiimigrantsko retoriko in Tonin z nerodnim opletanjem glede oteževanja možnosti splava na eni strani, na drugi pa Luka Mesec z odpiranjem resnih socialno-ekonomskih tem, za katere pa ni bilo posluha. Da bi se kdo – razen Hanovega “tatooja” na roki – spomnil razvojnega in tehnološkega preboja in temu namenil svojo kampanjo, pa je itak znanstvena fantastika. Sicer pa sem to napovedoval že pred dvema mesecema.

Predvolilna kampanja se je dejansko odvrtela mimo, ne da bi jo opazili. In temu ustrezna je bila tudi nizka volilna udeležba in medel rezultat. Kakšne kampanje, takšen rezultat pač. Toda je iz tega povolilnega vsegliharskega mačka, ki ne ustreza nikomur in je hkrati pravičen za (skoraj) vse, mogoče narediti več vsebine? Več vsebine v smislu večjega razvojnega napora?

Velike zelo heterogene koalicije so seveda zelo problematične, ker je izjemno težko najti skupne imenovalce. Težko bo identificirati skupne programske cilje, še težje jih bo uresničevati na dnevni ravni. Če stranke v času, ko so tekmovale za stopničke in vpliv, niso pokazale zanimanja za razvojne teme, ga bodo v času, ko bodo varno na oblasti, seveda še manj. Precej je seveda odvisno tudi od tega, kdo bo predsednik vlade in kdo bo njegov “glavni ekonomist“. Kot smo lahko videli v mandatu Cerarjeve vlade, ima lahko glavna vladna stranka izjemno dominanten položaj in zelo ugodne (beri: poslušne) koalicijske partnerje, pa iz tega nič ne naredi, če ima nesposobnega predsednika vlade in bremzajočega računovodjo na mestu glavnega ekonomista (ter še nekaj nesposobnežev oziroma petokolonašov v kabinetu in na ključnih ministrskih mestih). Cerar je imel najmočnejši položaj glede na ostale vladne koalicije v zadnjih skoraj treh desetletjih, pa iz tega ni naredil nič. Ničesar nima za pokazati. Kar pomeni, da močna in homogena koalicija še ne pomeni nujno tudi operativne in učinkovite vlade. Drnovšek je imel bistveno bolj naporne, ideološko heterogene in po razpršenosti moči izenačene vladne koalicije, pa je iz njih izvlekel ogromno.

Zato ne glede na prvi pogled slabe obete ostajam nepoboljšljiv optimist. Iz preprostega razloga, ker verjamem v to, da se vpliv ljudi na vladne politike ne konča z oddajo glasov na volitvah, pač pa da je s sprotnim pritiskanjem na vlado s konstruktivnimi predlogi mogoče usmerjati in sooblikovati vladne politike. People have the power. In “naša skupina” bodoči vladi ne bo “dala dihati“. Če smo prejšnjo vlado lahko “prisilili” v gradnjo drugega tira, ki mu je dve leti blazno nasprotovala, če smo ji lahko preprečili ropanje pri tem projektu in vrednost projekta znižali za pol milijarde evrov, in če smo ji lahko preprečili vključitev madžarskega trojanskega konja, bomo bodočo vlado pač nekoliko lažje prepričali, da poveča javna vlaganja v raziskave in razvoj, da se fokusira na tehnološko-inovacijsko paradigmo, na javna vlaganja v prometno infrastrukturo in energetiko, debirokratizacijo … ter morda še, da naredi potrebne reformne ukrepe v zdravstvu. Ostalo ni tako nujno oziroma je mogoče narediti brez večjih naporov.

Vem, da se zgoraj navedeno bere kot zelo prepotentno. Toda precej nas je, povsod smo in imamo ogromno energije. Imenujemo se civilna družba. In za razliko od politikov, ki pridejo in grejo, ne želimo vladati, pač pa nam je mar za razvoj te države. People have the power. Hkrati pa nam gre na roko tudi to, da sta gospodarska in proračunska situacija zelo ugodni. Nalašč za neboleče ukrepe z velikim razvojnim potencialom.

2 responses

  1. Spoštovani prof.Damijan,

    Ne, da ste nepoboljšljiv optimist, zdi se, da verjamete tudi v “pravljična bitja”(beri:pošten in razumen slovenski politik). Trenutni slovenski politiki ob izvolitvi takoj pozabijo koga zastopajo in kdo jih je izvolil. Zastopajo zgolj in samo interese svoje stranke oz. lastne osebne interese (primer politika z najdaljšim oblastnim statusom-Erjavca).
    Vsekakor pa v komentarjih naše politike pogrešamo optimističen pristop, zato upam, da navedeni komentar ne ostane osamljen v smislu “tudi v najslabši možni stvari poskušajmo najti nekaj dobrega”.

  2. Dober komentar. Za razliko od prevladujočih pesimističnih kritikov, ki v vsem, tudi v sestavljanju nove vlade, vidijo najslabše možnosti, se pridružujem Jožetovem optimizmu, da se v Sloveniji da kaj premakniti na bolje. Pa ne samo zaradi optimizma, ampak zaradi realne izkušnje pri drugem tiru in (raz)prodaji NLB, kjer je bila vlada pod pritiskom civilne družbe prisiljena spreminjati odločitve. Res. ljudje imamo moč. Bolj je oblast nesposobna, bolj bo morala poslušati strokovno civilno družbo. In ker s temi volitvami očitno ne bodo prišli kaki genijalci na oblast, bo dela za civilno družbo dovolj.

%d bloggers like this: